Zakaj je bila 1. konjeniška armada najljubša Stalinova formacija? (FOTO)

Nikolaj Mališev/TASS
Josif Stalin je bil eden od ustanoviteljev 1. konjeniške armade, zato ji je vselej posvečal veliko pozornost in do nje gojil visoko spoštovanje. Mnogi, ki so služili v njej, so uživali njegovo osebno zaupanje in prijateljski odnos.

1. konjeniška armada je v Sovjetski zvezi od nekdaj veljala za enega od glavnih simbolov zmage boljševikov v ruski državljanski vojni. O njej so pisali pesmi, slikali slike in snemali filme. In ne glede na to, da v resnici ni bila tako nepremagljiva in neoporečna, kot je to predstavljala sovjetska propaganda, je ta formacija resnično postala najpomembnejša sila Rdeče armade.

Poveljniki 1. konjeniške armade

K ustanovitvi konjeniške armade so boljševike spodbudili njihovi sovražniki – bela garda. Revolucionarje je namreč presenetil prodor konjenikov belega generala Konstantina Mamontova, ki je med avgustom in septembrom 1919 z drznim in učinkovitim pohodom zadal velik udarec njihovi Južni fronti. Novembra je bila na osnovi 1. konjeniškega korpusa ustanovljena prva konjeniška armada v ruski zgodovini pod poveljstvom Semjona Budjonnega.

Trobentači 1. konjeniške armade

Eden od soustanoviteljev te slavne formacije je bil Josif Stalin, ki je v tem času deloval kot funkcionar Revolucionarnega vojaškega sveta (Revvoensovjeta) Južne fronte. Stalin je od nekdaj izkazoval posebno naklonjenost vojski in vsakomur, ki se je odločil služiti v njej. 1. konjeniška armada pa je bila kovnica vojaških kadrov, ki je dala sedem bodočih maršalov in množico generalov.

Delegacija 1. konjeniške armade. V sredini Kliment Vorošilov in Semjon Budjonni.

Številčnost 1. konjeniške armade je kolebala med 14.000 in 19.000 vojaki, kar je bila zavidljiva številka po kriterijih državljanske vojne. Kljub temu, da so hrbtenico formacije sestavljale konjeniške divizije, pa je armada v različnih obdobjih v svojih vrstah imela tudi pehoto, oklepne vlake in letalstvo.

1. konjeniška armada na paradi na Rdečem trgu

1. konjeniška armada je odigrala ključno vlogo, ko je novembra 1919 preprečila zadnji poskus belih, da zavzamejo Moskvo, nato pa razbila bele formacije generala Denikina, medtem ko so se umikale na jug. Rdeči konjeniki so poskrbeli tudi za poraz Mamontova, ki je pred tem izvedel omenjeni zmagovalni prodor.

Rdeča konjenica je s silovitimi napadi udarjala po sovragu in osvobajala mesto za mestom. 7. januarja 1920 je bil zavzet Taganrog, eno od ključnih središč belega gibanja na jugu Rusije, samo tri dni kasneje pa še Rostov na Donu.

Prav v Rostovu pa je 1. konjeniška armada pokazala še svojo temnejšo plat, ki je sovjetska propaganda v naslednjih letih ni ravno obešala na velik zvon. Jakob Peters, predstavnik tajne policije Čeka, je telegrafiral v Moskvo naslednje sporočilo: »Vojska Budjonnega je vsak dan bolj razpuščena. Dogaja se razbojništvo, pijančevanje in obiski dvoumnih žensk v štabu.« Za ponovno uvedbo discipline so bile v 6. divizijo armade uvedene zunanje enote – ni šlo niti brez smrtnih kazni.

Med možnim februarskim mrazom je konjenica Budjonnega izvedla zahtevni 150 kilometrov dolg pohod čez stepo in v največjem konjeniškem spopadu državljanske vojne (sodelovalo je do 25.000 konjenikov na obeh straneh) pri naselju Jegorliška postaja blizu Rostova razbila najpomembnejšo udarno enoto belih – konjenico generala Aleksandra Pavlova.

Spomladi leta 1920 je 1. konjeniška armada prispela z juga Rusije v osrednjo Ukrajino, kjer je bila v teku poljska ofenziva. Tukaj je ponovno postala rešilna bilka sovjetskega poveljstva. Po osvoboditvi mest Žitomir in Berdičev, je konjenica Budjonnega udarila v hrbet 3. poljski armadi generala Rydz-Śmigłyja in ga prisilila, da v začetku junija zapusti Kijev.

V nadaljnjih operacijah poljske kampanje je 1. konjeniška armada izgubila status nepremagljive enote. Med pokrivanjem enot Rdeča armade, ki so se avgusta 1920 umikale iz Varšave, je bila pri premagana s strani poljske konjenice pri Zamošču. Z velikimi izgubami se je čudežno izvlekla iz obroča in med umikom izvajala surovosti nad lokalnim prebivalstvom.

Na koncu je konjeniška formacija Budjonnega vendarle končala zmagoslavno. Rdeči konjeniki so na Krimu razbili zadnje ostanke bele vojske generala Vranglja in t. i. Revolucionarne vstajniške vojske Ukrajine Nestorja Mahnoja. Ko je bil upor proti sovjetski oblasti v evropskem delu Rusije zadušen, je na Krimu padla odločitev o tem, da je 1. konjeniška armada opravila svojo nalogo, nakar je bila leta 1921 razpuščena.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke