2. avgusta 1930 je na vojaških vajah letalskih sil pri Voronežu s padali skočilo 12 ljudi. Tako se je rodila elita sovjetskih in današnjih ruskih oboroženih sil – zračno-desantne enote (rus. vozdušno-desantnije vojska) ali VDV.
Med največjimi predvojnimi vojaškimi vajami v ZSSR leta 1935 je bil izveden prvi množični desant s 1.188 padalci. Naslednje leto, na vajah v Belorusiji, jih je bilo še več (okoli 3.000).
Svoje prve bojne operacije so sovjetski vojaški padalci izvedli proti Japoncem na reki Halkin Gol in med zimsko vojno proti Finski. Pri tem niso delovali le ozko po svoji osnovni namembnosti (pristajati v sovražnikovem zaledju), ampak so se bojevali tudi v vlogi navadnih pehotnih enot.
Padalci so se morali z ramo ob rami s pehoto bojevati tudi v najtežjih obdobjih nemškega napada na ZSSR, ko izvedba zračnih desantnih operacij preprosto ni bila mogoča. Ta možnost se je odprla šele med množično protiofenzivo Rdeče armade pri Moskvi pozimi 1941-1942.
Med januarjem in februarjem 1942 je v sovražnikovem zaledju izskočilo več kot 10.000 pripadnikov 4. in 5. korpusa VDV zavoljo obkolitve nemške armadne skupine Center. A zaradi občega neuspeha sovjetske ofenzive so se kmalu skoraj sami znašli v obroču. Desantniki so se združeni s 1. gardnim konjeniškim korpusom generala Pavla Belova kar pet mesecev mukoma prebijali na stotine kilometrov daleč čez nemško zaledje, dokler niso 24. junija 1942 končno dosegli sovjetske linije. Proti njim je bilo angažiranih sedem nemških divizij.
»Brigade so zdržale vse preizkušnje v nemškem zaledju po zaslugi enega dejavnika – med desantnike so sprejemali le najboljše, mlade domoljube, komsomolce, pogumne in zdrave fante,« je zapisal Mihail Bogacki, vojak 211. brigade VDV, ki je bila aktivirana za pomoč obkoljenim tovarišem pri Vjazmi maja 1942. »Če bi se na našem mestu v tisti situaciji znašla kakšna navadna strelska divizija, bi se zlomila v tednu dni … Celo desantniki sami so se morali v določenih trenutkih spopadati z nizko moralo. Bili so primeri, ko so poveljnike kolektivno ’’nekam poslali’’ skupaj z njihovimi ukazi … A naša pripravljenost umreti za domovino in fanatična predanost, sta naredili svoje in nadaljevali smo z bojem ...«
Nemalo vlogo so desantniki odigrali tudi v Stalingradu, kjer je kar 95 % 37. gardne strelske divizije (formirane na podlagi 1. zračno-desantnega korpusa) padlo v bojih za tovarno traktorjev na bregu Volge. »To je resnična garda. Vsi so mladi, visoki, zdravi, mnogi so oblečeni v padalsko uniformo z noži za pasom. Bojevali so se resnično kot heroji. Ob napadu so hitlerjevce z bajoneti metali čez sebe kot vreče s slamo,« je v spominih zapisal poveljnik 62. armade general Vasilij Čujkov.
Dneprska desantna operacija septembra 1943 je postala druga največja operacija sovjetskih padalcev v drugi svetovni vojni a hkrati tudi poslednja. Razlog, zakaj se je poveljstvo odreklo nadaljnjim desantnim operacijam, je bil popolni neuspeh slednje. Zaradi površnega načrtovanja in slabo opravljene izvidnice so transportna letala utrpela močan ogenj nemških protiletalskih topov. Padalci so bodisi skočili nad Dneprom, v katerem so se utopili, bodisi so se znašli razkropljeni na velikem območju brez radijske zveze.
»Tam je bilo skoncentriranih šest divizij in dva tankovska korpusa. In nas so poslali proti njim … Odšli smo z neba naravnost v boj in umirali na nebu … Tam je vse gorelo, noč in dan sta se zamenjala … Brigada bi morala biti desantirana v območju 7-10 kilometrov, a piloti so jo odvrgli v radiju 100 kilometrov, od Ržiščeva do Čerkasija … In tako smo, namesto da bi delovali kot brigada, morali delovati v manjših odredih, ki jih ni bilo težko uničiti,« je zapisal nižji narednik 3. gardne brigade VDV Pjotr Neživenko. Kljub velikim izgubam (3.500 ljudi) so desantniki uspeli v boj proti sebi povleči dokaj številčne nemške sile, kar je precej pomagalo Rdeči armadi, ki se je pripravljala na prečkanje Dnepra.
Povojna zgodovina VDV je bila tesno povezana z likom generala Vasilija Margelova, ki je tej veji vojske poveljeval 25 let (od 1954 do 1979). Po zaslugi naporov »strica Vasje«, kot ga s spoštovanjem in naklonjenostjo desantniki kličejo še danes, je VDV ZSSR postala ena najboljših vojaških formacij na svetu. Bistveno se je povišala stopnja mobilnosti in vodljivosti desantnih enot. V tem času sta bila posebej zanje razvita oklepnik BMD-1 in desantni transporter BTR-D. Desantne enote so prejemale najboljše strelsko orožje, sisteme zvez, protiletalske sisteme, amfibijsko oklepno tehniko in transportna letala. Prav v času, ko je VDV-ju poveljeval Margelov, so desantniki začeli »skakati« iz letal v oklepnikih in nadeli svojo značilno sinje modro baretko.
Svojo visoko učinkovitost so sovjetski desantniki prikazali avgusta 1968 med operacijo Donava, ki je zapečatila usodo liberalnih reform na Češkoslovaškem, znanih kot »praška pomlad«. Z zasedbo letališč, radijskih in TV postaj, vladnih poslopij, obrambnega ministrstva in glavnega štaba so desantniki omogočili vstop v državo vojskam Varšavskega pakta in v mnogem pripomogli k uspehu operacije.
Tudi sovjetski kontingent v Afganistanu ni mogel brez pomoči vojaških padalcev. Prav desantniki so skupaj s posebnimi enotami GRU in KGB 27. decembra 1979 napadli dvorec neugodnega za sovjetske oblasti afganistanskega predsednika Hafizulaha Amina. Ključno vlogo so enote VDV odigrale v operaciji Zapadnaja avgusta 1986. Pod močnim ognjem sovražnika so se izkrcali iz helikopterjev v provinci Herat in prešli v protiofenzivo. Z zavzetjem baze Kokari-Šaršari so omogočili kritje prihoda glavnim silam. V operaciji je bila razbita t. i. Zahodna združena skupina poveljnika Ismail-kana.
Težki preizkušnji za ruske desantnike sta postali obe čečenski vojni. Med 29. februarjem in 1. marcem 2000 je 90 desantnikov v Argunski soteski stopilo v boj proti 2.500 čečenskim upornikom in arabskim najemnikom. V boju je padlo 84 vojakov, na nasprotnikovi strani pa med 400 do 500 borcev.
Ena od najpomenljivejših epizod delovanja VDV v sodobnem času je bila intervencija v Prištini 12. junija 1999. Med operacijo proti ZR Jugoslaviji zveza NATO ni uporabila samo letalstva ampak tudi kopenske enote. V podporo srbskim interesom in zavoljo utrjevanja svojega geopolitičnega položaja v svetu je Kremelj sprejel odločitev za obrambo strateško pomembnega kosovskega letališča v Slatini. Med nočno akcijo, izvedeno iz ozemlja Bosne in Hercegovine, so desantniki ruskih mirovnih enot zasedli letališče samo nekaj ur pred prihodom Natovih vojakov. Poveljnik NATO sil v Evropi ameriški general Wesley Clark je britanskemu generalu Mikeju Jacksonu, ki je poveljeval Natovi skupini na Balkanu, ukazal »pregnati« Ruse. Ta pa mu je v odgovor dejal le, da »ne namerava začeti tretje svetovne vojne«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
