Drugega avgusta 1942 je v okolici kozaške občine Kuščovska kozaška konjenica napadla Nemce. O tej nenavadni epizodi velike domovinske vojne (vzhodne fronte druge svetovne vojne) se še danes prepirajo zgodovinarji, ki podajajo nasprotujoča si pričevanja in ocene. Točno ni denimo določen niti čas napada, prav tako ni povsem jasno, ali je teren za napad morda pred tem pripravila artilerija. A sodeč po vsemu je do boja mož na moža očitno res prišlo, piše Rossijskaja gazeta.
»Ko so konjeniki prišli v skupini, so se razprle kozaške obleke, izvlekle so se sablje, konji so hropeli, ko pa konj poleti, ima tako veliko moč. In vsa ta skupina konjenikov je šla nad tanke, nad artilerijo, nad fašiste – bilo je kot v strašnih sanjah. Fašistov je bilo veliko, bilo jih je več, hodili so z avtomatskimi puškami, pripravljeni na streljanje, hodili so ob tankih. In niso zdržali, razumete, niso zdržali te konjenice. Odvrgli so orožje in zbežali,« Svetlana Aleksejevič v svoji knjigi Vojna nima ženskega obraza navaja spomine sanitarne inštruktorice Zinaide Korž, ki je bila priča temu napadu.
Po eni od razlag so kozaki 13. Kubanske divizije napadali sovražne položaje, kjer so bili artilerija, tanki in minometi. Konjeniška skupina je bila široka od 1,5 do 2 kilometra. Nemci so prepozno odprli ogenj in niso mogli zaustaviti jezdecev. Sovražniku ni moglo pomagati niti letalstvo. Dokler se je slednje pojavilo, so kozaki že bili v boju na blizu in se pomešali med Nemce. Piloti so poskušali prestrašiti kozaške konje z letenjem tik nad tlemi, toda neuspešno.
Po tej različici zgodbe so kozaški konjeniki ne samo prebili nemško obrambo, temveč celo uničili več tankov z granatami in steklenicami z vnetljivo zmesjo.
Eden od udeležencev napada Jefim Mostovoj je pozneje povedal, da je pogled na napadajočo skupino konjenikov začasno paraliziral hitlerjevce, s čimer so se jim lahko bolj približali. Spominjal se je »najboljšega mečevalca« Sokolova, ki se je »kot vijak zavil v goščo hitlerjevcev«. Soborci so pravili, da je Sokolov takrat pokosil dvajset sovražnikov, a ga je nato pokončala nemška krogla. Jefim Mostovoj si je zapomnil tudi 17-letno kozakinjo Ksenijo Kulibabo, ki je prav tako sodelovala v boju – spustila je vajeti in v galopu streljala z brzostrelko PPŠ.
»Nato sem zagledal svojega fašista. Niso se niti okopali, ulegli so se v visok plevel. Moj mi je vse zastrl. Z ostrim pogledom sem zagledal njegovo čelado, sive oči, škilil je, najbrž mu je nagajalo sonce, ko smo prihajali s sončne strani. Brez zvoka mu je v rokah zatrepetal avtomat, kot da bi imel božjast. Ni zadel. Tedaj sem ga dobil v roke, naravnost pod čelado, kot so nas učili … Potem je delal samo še instinkt. Svet se je na trenutke pojavil, pa spet izginil … Na sebi smo imeli veliko krvi. Naši konji tudi. Dolgo smo se umivali,« se je spominjal kozak.
Nekateri očividci so pripovedovali, da sta nepričakovan napad omogočila posrečen relief in gosto rastlinje na lokaciji, kar je omogočilo prikrito pripravljanje na napad. Nemški poskus protinapada s tanki pa so ovirali topovi protitankovskega lovskega diviziona. Obstajajo tudi pričevanja, da so napad kozakov podpirali tanki.
Po drugi razlagi je kozaška konjenica napadla pehoto fašistov, ko so Nemci v kolonah zapuščali kozaško občino. Obstaja tudi mnenje, da so nasprotnika napadale 12., 13., 15. in 116. divizija 17. konjeniškega korpusa, da bi ustavile nemško-romunsko ofenzivo.
Točnih podatkov o izgubah na obeh straneh prav tako ni. Razni viri s prevelikimi razlikami ocenjujejo število nemških izgub v višini od 400 do 5000 ljudi. Omenjajo se še izgubljeni minometi in topovi ter do tristo ujetnikov.
Po drugi strani je po informacijah polkovnika Bardadina umrlo 100-150 fašistov, medtem ko so po njegovih besedah napadalci imeli 400 mrtvih in ranjenih ljudi ter okoli 200 izgubljenih konjev. Drugi viri spet govorijo o tisoč človeških izgubah pri napadalcih, treh sesutih tankih T-34 in štirih BT-7.
Karkoli je že bilo res, pa je dejstvo, da je kozaška konjeniška skupina ustvarila zelo velik vtis na Nemce. Med drugim o tem priča dnevnik, ki so ga našli pri enem od ubitih hitlerjevcev. »Pred nami so se dvignili neki kozaki. To so hudiči, ne pa vojaki. Še njihovi konji so jekleni. Človek iz tega ne pride ven živ …« je preroško zapisal ta Nemec.
Preberite še: Kako so se ruski kozaki borili za in proti Hitlerju