Kako je Napoleon skoraj postal častnik v ruski vojski

Javna last; Jean-Baptiste-Édouard Detaille
Napoleon Bonaparte je bil nekoč samo korak stran od služenja v ruski vojski. Verjeli ali ne, a če ne bi bilo v igri njegove arogance, bi se zgodovina lahko odvila popolnoma drugače.

Leta 1788 je v Firencah ruski generalporočnik Ivan Zaborovski sprejemal tuje častnike v rusko vojaško službo, da bi jih rekrutiral za vojno proti Osmanskem cesarstvu. Nekega dne so mu povedali, da želi neki podčastnik korziškega rodu po priimku Bonaparte nujno sestanek z njim. Navadno častnik njegovega čina tega ne bi sprejel, a podčastnik, za katerega je šlo, je bil Korzijec, general pa je imel navodila, da posveti posebno pozornost francoskim častnikom iz te regije, zato je Bonapartu odobril avdienco.

Napoleon Bonaparte (1769-1821) pri 16 letih

V kabinet je vstopil bled, suh in izmučen 19-letni podporočnik in prosil – v bistvu zahteval – sprejem v rusko vojsko ob ohranitvi enakega čina, kot ga je imel v francoski vojski. To pa ni bilo skladno z navodili, ki jih je pred kratkim izdala carica Katarina Velika. Zaborovski je bil spoštovan in izkušen general. Morda bi lahko napravil izjemo za kakšnega francoskega generala ali polkovnika, ampak za podporočnika? Nemogoče. Frustriran zaradi generalove zavrnitve je Bonaparte naglo odvihral iz kabineta. Pravzaprav je stekel ven in zaničevalno zakričal »Stopil bom v prusko službo! Pruski kralj me bo napravil za kapetana!«

Kako je prišlo do tega čudnega incidenta?

Ozadje

Napoleon Bonaparte je zapustil svoj dom na Korziki leta 1779, malo pred svojim 10. rojstnim dnem, da bi se vpisal v vojaško šolo v kraju Brienne-le-Château na severu Francije. Čeprav je bil neke vrste odpadnik (zaznamovan zaradi svojega lokalnega korziškega patriotizma), je Napoleon blestel v matematiki, zgodovini in geografiji, ter po opravljenem šolanju leta 1784 izbral kariero artilerijskega častnika. Nato je bil sprejet v École Militaire v Parizu, ki jo je zaključil pred predvidenim rokom leta 1785 in pridobil čin podporočnika ter začel služiti v francoski vojski.

Napoléon Bonaparte leta 1792 kot podpolkovnik 1. bataljona francoske nacionalne garde

Pred tem istega leta mu je umrl oče Carlo Bonaparte ter za sabo pustil veliko dolgov do francoske vlade (njegov posel, ki ga je začel kasneje v življenju, je propadel). Napoleon, čeprav ni bil najstarejši sin v družini, je prevzel odgovornost kot nova glava družine. Kmalu po nastopu vojaške službe je tako moral zaprositi za začasen odpust, da je lahko preživljal svojo družino in se prvič po več letih vrnil na Korziko. Začasen odpust je moral podaljšati dvakrat in tudi po vrnitvi v vojsko leta 1788 pod istim činom podporočnika, je živel skromno. Večino svoje plače je moral pošiljati domov svoji ovdoveli materi. Bodoči prvi konzul je mnogokrat dobesedno stradal in je preživel samo po zaslugi svoje trme in volje.

Obupano je iskal načine, kako ponovno zagnati svojo stagnirajočo vojaško kariero in tako skoraj pristal v ruski službi. Leta 1788 je namreč divjala vojna med Katarinino Rusijo in Otomanskim imperijem. Katarina Velika je poslala generalporočnika Ivana Zaborovskega na jug Evrope, da bi rekrutiral tuje častnike v rusko vojsko. Kar je privabljalo Evropejce v rusko službo, je bil denar – plače v ruski vojski so bile precej višje od drugih evropskih držav. Zaborovskemu je bilo ukazano, da naj bo še posebej pozoren na častnike iz Grčije, Albanije in Korzike, saj so te dežele imele dolgo tradicijo bojevanja proti Turkom, njihovi častniki pa so bili sprejeti v rusko vojsko pod sloganom vojne »kristjanov proti nevernikom«.

Ivan Zaborovski

A malo pred tem je Katarina izdala še en drug ukaz, in sicer da naj se tujim častnikom ob sprejetju zniža čin za eno stopnjo. Ob upoštevanju tega bi Napoleon moral postati praporščak – najnižji častniški čin v ruski carski vojski. Ambiciozni Bonaparte o tem seveda ni želel niti slišati. Nenazadnje je bil odlični diplomant École Militaire v Parizu! In tako je poskusil svojo srečo pri Zaborovskemu, kot opisano zgoraj.

Posledice

Napoleon na koncu ni pristal niti v pruski vojski, kakor je v jezi zagrozil. Vrnil se je v svoj regiment in bil šele leta 1791 (po revoluciji) povišan v poročnika.

Napoleon med obleganjem Toulona

Po tem pa je njegova kariera doživela strm vzpon. Vrnil se je na Korziko, kjer se je pridružil francoski nacionalni gardi in bil kmalu povišan v podpolkovnika, nato sicer degradiran v kapetana, nato pa leta 1793 po svojem slavnem manevru med obleganju Toulona povišan v brigadnega generala.

Leta 1812, ko je Napoleonova vojska napadla Rusijo, je štel Ivan Zaborovski že 77 let in živel v Moskvi ter služil kot poslanec v enem od moskovskih oddelkov ruskega senata. Leta mu več niso dopuščala, da bi poveljeval ali sodeloval v bitkah, zato je, kot večina moskovskega plemstva, moral pobegniti na podeželje. Kljub temu je dočakal dan, ko je bil Napoleon pregnan iz Rusije in dokončno premagan. Zaborovski je umrl leta 1817.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke