Bitka za Pariz 1814: Kako je izgledal prvi zlom Napoleonovega cesarstva?

Ruska vojska vkoraka v Pariz, 1814 (neznani umetnik)

Ruska vojska vkoraka v Pariz, 1814 (neznani umetnik)

Po zlomu francoske vojske in njenem umiku iz Rusije je novoustanovljena koalicija združenih evropskih sil krenila v pohod nad Francijo. Kljub Napoleonovemu strateškemu geniju in nizu manjših zmag se francoska vojska ni mogla meriti z združenimi silami Šeste koalicije. Po porazu pri Leipzigu leta 1813 se je bil Napoleon prisiljen povleči in začeti braniti samo Francijo. A poslednji izdihljaji njegovega cesarstva niso minili brez krvavih bitk. Pariz je čakal na zadnji spopad.

V prvih dneh januarja 1814 so koalicijske sile Rusije, Avstrije in Prusije vkorakale na francosko ozemlje s ciljem, da Napoleona vržejo z oblasti. Potem ko so ga premagali pri Leipzigu oktobra 1813, so zavezniki napredovali z dvema vojskama: rusko-prusko pod poveljstvom feldmaršala von Blücherja in rusko-nemško-avstrijsko, ki ji je poveljeval avstrijski feldmaršal Schwarzenberg.

Po več manjših bitkah na francoskih tleh je Napoleon v žep sicer pospravil nekaj zmag, vendar niti ena med njimi ni bila odločilna po svojem obsegu. Napoleon zaradi množičnih izgub v prejšnjih vojnah na bojišče ni mogel spraviti več kot 40 tisoč vojakov, medtem ko so sile koalicije korakale po Franciji z vojsko, ki je štela med 150 in 200 tisoč možmi. Prvih nekaj poskusov napada na Pariz je Napoleon uspel ubraniti. A zavezniški umik je bil le začasen in stekle so priprave za odločilno ofenzivo.

Napoleon se je odločil, kakor se je izkazalo kasneje, za napačno potezo in krenil z vojsko na severovzhod, da bi osvobodil obkoljene francoske garnizije in z njimi zapolnil mobilni del svojih čet. V nasprotju z njegovimi pričakovanji pa so medtem koalicijske sile krenile v neposreden napad na Pariz. Potem ko so dobile informacijo, da je francosko prebivalstvo vse manj razpoloženo za boj, je bil 24. marca odobren splošni napad. Za vabo Napoleonu je bil najprej poslan general Wintzingerode. Vaba je delovala in Napoleon je krenil, da razbije njegovo vojsko, pri čemer je napravil strateško napako.

Gradnja obrambnih utrdb okoli Pariza se je začela šele 23. marca, koalicijske sile pa so začele napad 25. marca. Istega dne je bil razbit francoski korpus pod poveljem maršalov Marmonta in Mortierja, ki sta bila na poti, da se združita z Napoleonom.

Že 29. marca so zavezniki prišli pred vrata Pariza. Napoleon je bil zaprepaden: »To je šah mat. Nikoli si nisem mislil, da so zavezniški generali sposobni izvesti takšno potezo.« Napoleon se je s svojo vojsko, ki je bila od Pariza oddaljena 180 km, obrnil nazaj proti prestolnici, a je bil že prepozen.

Postavitev sil: (modra) francoska vojska [30-40 tis.], (rdeča) ruska vojska [63 tis.], (rumena) pruska vojska [ok. 30 tis.], (oranžna) württemberška vojska [ok. 10 tis.]

Pariz je bil največje mesto v Evropi z okoli 714.000 prebivalci, večina katerega je živela na desnem bregu reke Sene. Razdalja od sprednje obrambne linije Pariza do centra mesta je bila 5-10 km. Število braniteljev mesta se je po različnih virih gibalo med 28 in 45 tisoč. Med njimi naj bi bilo okoli 26.000 vojakov in 12.000 prostovoljcev s 150 topovi. Branitelji so se zanašali na visoko moralo in prihod Napoleona in njegove vojske.

Zavezniki so do Pariza prišli s severovzhodne strani v treh kolonah z okoli 100.000 možmi (med njimi 63.000 Rusov). To vojsko so vodili feldmaršal von Blücher, general Barclay de Tolly in prestolonaslednik Eugen Württemberški. Ruski general de Tolly je poveljeval osrednjemu in levemu delu vojske.

Zavezniki so bili odločeni, da zavzamejo Pariz še pred prihodom Napoleona, zato niso počakali, da bi se vse njihove sile združile za napad iz več strani. 30. marca ob 6. uri zjutraj je princ Eugen Würrtemberški začel napad na položaje francoske vojske pri vasi Pantin. Istočasno je general Rajevski s svojim korpusom krenil v juriš na bližnji hrib Bellville, kjer so bili artilerijski položaji Francozov.

Ti so izvedli silovit protinapad na Pantin in korpusu Eugena Württemberškega nanesli velike izgube (padlo je okoli 1.500 vojakov), nakar je slednji prosil za pomoč de Tollyja, ki mu je poslal dve diviziji grenadirjev, ki sta na koncu odločili izid bitke. Francozi so se umaknili.

Feldmaršal von Blücher je svoj napad na levem krilu začel ob 11. uri. Proti utrjeni vasi La Villette je korakal pruski korpus Yorcka in Kleista. Ko je spoznal premoč zavezniških sil, je Joseph Bonaparte (Napoleonov brat), ki je poveljeval delu francoske vojske, pobegnil z bojišča in prepustil odgovornost obrambe mesta Marmontu in Mortierju.

Ob eni uri popoldan so sile pod poveljstvom prestolonaslednika Eugena Württemberškega prečkale reko Marno in napadle desno krilo francoske vojske z vzhoda, prečkale Vincennski gozd in zasedle vas Charenton. Barclay de Tolly je obnovil napad na center, nakar je zavzel hrib Bellville. Na hrib se je takoj pomaknila ruska artilerija, ki je imela francosko prestolnico zdaj kot na dlani.

Obramba Pariza, 28. marca 1814

Ko je bila bitka že odločena, je maršal Marmont v želji, da bi rešil prestolnico pred obstreljevanjem in uličnimi spopadi, poslal parlamentarne odposlance ruskemu carju Aleksandru I. Njegov odgovor se je glasil: »Car bo ukazal prekinitev ognja, če se Pariz preda, sicer do večera okoliški kraji ne bodo več vedeli, kje je bila prestolnica.«

Car se je popoldan, 31. marca, s konjskim spremstvom sprehodil po centru Pariza. Po poročanjih naj bi radovedni prebivalci hodili na balkone in opazovali ruske in zavezniške vojake. Šele ko so se približali centru, so pristaši monarhije sramežljivo pokazali bele značke, simbol Bourbonov. 

Francoska vojska je dobila prost izhod iz mesta. Zadnja sovražnikova vojska, ki je do takrat vstopila v Pariz, je bila angleška v 15. stoletju.

Izgube na zavezniški strani so bile nekaj več kot 8.000 mož, od katerih je bilo 6.100 ruskih vojakov. Njihova imena so nato vpisali v katedralo Kristusa Odrešenika. Francoske izgube so ocenjene na med 4.500 in 5.000 vojaki, poleg tega je bilo zaplenjenih več kot 150 francoskih topov. Po padcu Pariza se je Napoleon odločil, da stopi s prestola in se umakne v izgnanstvo.

Preberite še:

Kam je Napoleon skril rusko zlato?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke