Sovražnik Rusije, ki je postal eden najpomembnejših ruskih znanstvenikov in podjetnikov

Upornik

Januarska vstaja

Javna domena

Ko je leta 1863 na zahodu Ruskega imperija vzniknila poljska (t. i. januarska) vstaja, je imel študent agronomije Michał Jankowski vsega 21 let. Kot na stotine njegovih vrstnikov, se je tudi on brez pomisleka pridružil vstajnikom, ki so si prizadevali za neodvisnost Poljske, izgubljeno v 18. stoletju po razpadu nekdanje velike države.

Sodelovanje pri vstaji je Michała drago stalo. Odvzet mu je bil plemiški naziv in vse njegovo premoženje, za osem let pa je bil izgnan v Sibirijo. Po več letih je bil skupaj s tisočimi drugimi Poljaki pomiloščen, a skupini je bilo prepovedano, da bi se vrnila nazaj v domovino. Novo življenje so si morali ustvariti na divjem in neosvojenem vzhodu Ruskega imperija.

Udeležence poljske vstaje izženejo v Sibiriji.

Artur Grotter

Svoje neskončne monotone dni v sibirski divjini je Jankowski preživljal z lovom, nato pa mu je usoda dala priložnost popolnoma spremeniti svoje življenje. Dva njegova poljska prijatelja, ki sta bila prav tako nekdanja zapornika v Sibiriji, sicer pa zoologa Viktor Godlewski in Benedykt Dybowski, sta ga povabila na odpravo. Ekipa je dve leti plula po reki Amur in po poti preučevala tamkajšnjo floro in favno, vse dokler se niso prebili do obale Tihega oceana. Michał se je s tega potovanja vrnil povsem drug človek – neizmerno zaljubljen v znanost in ruski Daljni vzhod.

Zlatokop

javna domena

Jankowski se je preimenoval »na rusko« in postal Mihail Ivanovič (Janovič) ter registriral stalno prebivališče na ruskem Daljnem vzhodu v Ussurijskem kraju. Leta 1874 je s pomočjo Dybowskega prišel na položaj upravljavca rudnika rudnika zlata na otoku Askold, 50 kilometrov od Vladivostoka.

V novi odgovorni vlogi se je odlično znašel. Uspešno je obranil otok pred napadi kitajskih roparjev in tihotapcev, povečal proizvodnjo rudnika in postavil prvo meteorološko postajo na otoku. Po njegovi zaslugi je bila na otoku obnovljena tudi populacija skoraj izumrle lokalne vrste jelenov, naravni rezervat, ustanovljen posebej za te živali, pa je bil prvi takšen na svetu.

Agnessa Diness/Zbirka V. A. Nikitina/russiainphoto.ru

Mihail pri tem ni pozabil na znanost. Vzdolž in povprek je preučil naravo Askolda, sestavljal zbirke ptic, rastlin in insektov ter jih pošiljal muzejem po vsem svetu. Za svoje znanstveno delo Otok Askold mu je Rusko geografsko združenje vročilo srebrno medaljo.

Podjetnik

arhiv

Leta 1879 je bil Mihailu Ivanoviču vrnjen plemiški naziv. Kljub temu pa se ni vrnil na Poljsko – njegov dom je postal Daljni vzhod. Tukaj si je ustvaril družino in se predal svojim najljubšim opravilom.
Po petih letih na Askoldu se je Ivanovič z družino preselil na polotok Sidemi na zahodnem nabrežju zaliva Petra Velikega, blizu korejske meje. To je bilo divje območje, polno tigrov in banditov. Hiša, ki si jo je postavil tukaj, je bolj spominjala na kakšno trdnjavo, pripravljeno na dolgo obleganje. Mihail je čez ramo zmeraj nosil nabito puško. Korejski domačini so mu zaradi izjemne natančnosti z orožjem nadeli vzdevek »nenuni«, kar pomeni »štirioki«.

Potem ko je na polotoku pridobil obsežno posest, je Mihail Ivanovič lahko v polni meri izkoristil svoj podjetniški talent.

»Posest je zrasla iz nič. Konjska farma se je začela leta 1879 z ne preveč privlačnim ruskim žrebičkom Atamanom in desetimi drobnimi korejskimi, mandžurskimi in mongolskimi kobilami, štiri od katerih je že prvo zimo skupaj z naraščajem ubil tiger,« se je spominjal njegov sin Jurij. Kljub temu je Mihail uspel vzrediti novo pasmo konj, prilagojenih na pogoje Daljnega vzhoda. T. i. konj Jankowskega je postal priljubljen med kmeti, kupovali so ga vojaki za potrebe konjenice in konjske artilerije in pogosto je prejemal nagrade na tekmovanjih in kmetijskih sejmih. Vsako leto je konjska farma podjetnega poljskega rejca prodala do sto teh konjev.

Aleksander Homjak/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Na polotoku Sidemi je Mihail Ivanovič nadaljeval z rejo lokalnih jelenov in osnoval prvo rusko plantažo najbolj cenjene zdravilne rastline v vzhodni medicini – ginsenga. Na žalost je bilo na deset tisoče edinstvenih koreninic med rusko državljansko vojno leta 1922 pozabljenih in so propadle.

Znanstvenik

Podjetništvo pa Mihaila Ivanoviča niti malo ni motilo pri ukvarjanju z njegovo najljubšo znanostjo. Med preučevanjem Daljnega vzhoda se je uveljavil na geografskem, entomološkem, ornitološkem in mnogih drugih področjih.

strnad Jankowskega

javna domena

Odkril je več vrst hroščev in okoli sto vrst dnevnih in nočnih metuljev, med katerimi je bilo 17 poimenovanih po njem. Preučil in opisal je tudi redko ptico, ki živi izključno na Daljnem vzhodu in jo danes poznamo kot strnad Jankowskega.

Precejšnji doprinos je Mihail vložil tudi v arheologijo. Daljnovzhodna človeška kultura južnega Primorja, ki jo je odkril, je bila prav tako poimenovana v njegovo čast. Zanimivo je to, da je te raziskave sponzoriral veliki mecen Daljnega vzhoda Julius Briner, dedek znanega hollywoodskega igralca Yula Brinnerja.

V začetku 20. stoletja so zdravstvene težave Mihaila Ivanoviča prisilile, da surovo daljnovzhodno podnebje zamenja za toplo črnomorsko obalo. Ne glede na preselitev v Soči pa se je vse do svoje smrti leta 1912 vračal v svoj najljubši kotiček sveta.

javna domena

Danes je ime znanstvenika in podjetnika Mihaila Jankowskega na ruskem Daljnem vzhodu dobro znano. Njemu v čast je bil preimenovan tudi polotok Sidemi, poimenovanih je bilo več ulic v Vladivostoku in nekaj naselij v Primorju. Na spominski plošči zraven spomenika temu plodovitemu človeku v vasi Bezverhovo piše: »Bil je poljski plemič in sibirski zapornik, ki je v Ussurijskem kraju našel zavetje in slavo. Kar je postavil je zgled bodočim gospodarjem dežele«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.