Kako je Poljska skoraj zavzela Rusijo

Kinopoisk
V začetku 17. stoletja so imeli Poljaki več odličnih priložnosti, da se praktično brez prelivanja krvi znebijo svojega glavnega tekmeca in postanejo edini hegemon v vzhodni Evropi.

Vzhodna Evropa je več stoletij predstavljala bojno areno za spopade med Rusi in Poljaki. Iz njih so večinoma kot zmagovalci izšli Rusi, Poljska pa je nekajkrat povsem izginila z zemljevida kot samostojna entiteta.

A Poljaki so v začetku 17. stoletja dobili priložnost premagati močne vzhodne sosede. Ko je Rusija padla v obdobje notranjepolitične nestabilnosti, znano kot »obdobje zmede«, je poljska vojska zasedla Kremelj, poljski kraljevič pa je bil izbran za ruskega carja.

Obdobje zmede

Konec 16. stoletja se je v Rusiji prekinila vladavina dinastije Rjurikovičev, ki je vladala državi več kot sedem stoletij. Mlajši sin Ivana Groznega carjevič Dmitrij je umrl leta 1591 v čudnih okoliščinah, po smrti Ivana Ioanoviča (ki ni imel naslednikov) leta 1598 pa se je država znašla v kaosu neskončnih bojev za oblast med bojarskimi družinami. Po vsej državi so se pojavljali razni pretendenti in samozvanci, ki so si lastili prestol.

Na Poljskem so budno spremljali dogajanje pri vzhodnih sosedih in čakali na primeren trenutek za intervencijo.

Prvi poskus

Lažni Dmitrij I. polaga prisego pred poljskim kraljem Sigismundom III., da bo pokatoličil Rusijo

Prvič so Poljaki poskusili leta 1604. Takrat je v Rusijo vdrla poljsko-litovska vojska pod vodstvom t. i. Lažnega Dmitrija I. Ta se je izdajal za carjeviča Dmitrija, ki naj bi se po čudežu izognil smrti. Njegovo pravo ime je bilo Grigorij Otrepjev, ki naj bi bil v resnici nek navaden menih.

Ideja na ruski prestol postaviti svojega človeka je bila Poljakom od nekdaj privlačna. Kralj Sigismund III. se je uradno distanciral od samozvanca, hkrati pa je dal zeleno luč magnatoma Jerzyju (Juriju) Mniszechu in Konstantinu Wiśnioweckem, ki sta organizirala bojni pohod.

Vstop vojske Lažnega Dmitrija I. v Moskvo (K. Lebedjev)

Avantura se je izkazala za popoln uspeh. Car Boris Godunov je nenadoma preminil, Lažni Dmitrij I. pa je zasedel ruski prestol.

V nasprotju s pričakovanji Poljakov pa samozvanec ni postal njihova marioneta. Izpolnil ni niti ene obljube, ki jih je dal pred pohodom – odstopiti del zahodnih ozemelj, začeti gradnjo katoliških cerkva v Rusiji in odpreti vrata jezuitom.

Umor Lažnega Dmitrija (K. E. Makovski)

A Lažnemu Dmitriju ni bilo naklonjeno niti domače plemstvo, ki se je ruvalo za oblast. 27. maja 1606 so samozvanca ubili, Poljaki pa so za nekaj časa prekinili svoje poskuse zasedbe Rusije.

Drugi poskus

Portret Sigismunda III. na konju (Peter Paul Rubens, okoli 1624)

Leta 1609 so do Sigismunda prišle govorice, da del moskovskega plemstva ne bi imel prav nič proti, če bi se na prestol zavihtel njegov sin kraljevič Vladislav. Njihov car Vasilij Šujski naj bi bojarjem že najedal. Rusko plemstvo je bilo utrujeno od neprestanih medsebojnih bojev, pa se je zato vse bolj nagibalo k temu, da bi sprejelo tudi tujega kandidata za prestol. Sin poljskega vladarja se je zdel najprimernejši za to.

Car Vasilij Šujski je Sigismundu že sam dal povod za napad. Potem ko je izgubil proti pretendentu Lažnem Dmitriju II., se je na pomoč obrnil k poljskemu sovražniku Švedski, s čimer je grobo prekršil poljsko-ruske sporazume. Poljska kraljeva vojska je kmalu vdrla na rusko ozemlje.

V tabor poljskega kralja, ki je ravno takrat oblegal Smolensk, je prispela bojarska delegacija, ki je predlagala njegovemu sinu, da zasede ruski prestol, »ako bo le pustil nedotaknjeno grško vero [pravoslavje] in ne samo ohranil stare zakone, pač pa dodal nove zakone in svoboščine, kakršnih v Moskovski državi še ni bilo.«

Car Vasilij Šujski, miniatura (1672)

4. julija 1610 so poljsko-litovske sile pod vodstvom hetmana Stanisława Żołkiewskega pri Klušinu premagale združeno rusko-švedsko vojsko in Vasilij Šujski je bil odstavljen. Čez dva meseca je bila slavnostna prisega novemu »carju in velikemu knezu Vladislavu Sigismundoviču«.

Ker pa je bil slednji odsoten, je prisego sprejel hetman Żołkiewski. Besedilo prisege je bilo nato poslano v druga ruska mesta in hetman je pisal kralju: »Samo edini Bog ve, kaj se dogaja v ljudskih srcih, a po tem, kar vidim, si Moskovčani iskreno želijo, da bi pri njih carjeval kraljevič.«

Carstvo brez carja

Mladi kraljevič Vladislav

Ustoličenje Vladislava Sigismundoviča ni pomenilo, da se ruska država takoj priključi Poljski. Prav nasprotno, po rusko-poljskih sporazumih na ruskem ozemlju ni imela pravice prevladati niti katoliška vera niti poljsko plemstvo, ki bi poseglo v lokalno pravo in običaje. Državi se nista združili ampak sta podpisali »večni mir«, ki ju je zavezoval, da se v primeru vojn z zunanjim sovražnikom podpreta in vzpostavita med sabo svobodno trgovino.

A ti pogoji Poljakom niso zares preprečevali, da v prihodnosti ne bi pustili globokih sledi v sistemu upravljanja ruske države. S tem so že imeli dobre izkušnje po združitvi z veliko Litovsko kneževino leta 1569, ko so mirno in brez vsakršnega preganjanja pravoslavnega prebivalstva uspeli skoncentrirati moč v svojih rokah, Litovce pa postavili na stranski tir.

Ta načrt pa v Rusiji ni deloval. Ob sklicevanju na nepolnoletnost 14-letnega Vladislava, Sigismund svojega sina ni hotel poslati v Moskvo. Namesto tega je kar sam podpisoval zakone in odloke, s čimer je praktično vzel oblast v svoje roke. To pri bojarjih ni moglo ostati neopaženo.

Stanisław Żołkiewski

Glede prekrstitve svojega sina v pravoslavno vero je poljski kralj na razburjenje ruskega plemstva vztrajal, da je le-to izvedljivo samo ob združenju obeh cerkva na podlagi florentinskega koncila iz leta 1439, s čimer bi bila priznana vrhovna oblast rimskega papeža nad pravoslavno cerkvijo.

Kapljo čez rob je povzročila zasedba moskovskega Kremlja s strani poljske vojske, ki je bila v nasprotju s sporazumom. To je pomenilo, da moskovske oblasti odslej brez soglasja Żołkiewskega niso mogle izvajati praktično ničesar.

Poljsko-litovska okupacija Moskve

Aleksander Korwin Gosiewski

Vojaki poljsko-litovske garnizije so kmalu povzročili jezo pri domačinih. Neki plemič po imenu Blinski je pijan streljal po ikonah Matere božje na Sretenskih vratih in povzročil veliko škodo. Poveljnik poljske vojske v Kremlju Aleksander Gosiewski je brez pomisleka ukazal povzročitelju odsekati obe roki in ju pribiti pod podobo ikone, samega Blinskega pa živega sežgati sredi trga.

A naraščajočega odpora več ni bilo mogoče zaustaviti. 1. aprila 1611 se je spopad Moskovčanov in poljsko-litovske vojske sprevrgel v pravi pokol, ki ga niti Gosiewski več ni mogel preprečiti.

Nemški najemnik Konrad Bussov, ki je služil v moskovski garniziji, je v zapisal, kakšne razsežnosti je doseglo plenjenje poljskih in litovskih vojakov: »Plenili so žamet, svilo, brokat, zlato, srebro, drage kamne in bisere. Z ikon svetnikov v cerkvah so odnašali pozlačene srebrne okove, ogrlice in okrašene ovratnike z dragimi kamni. Tisti, ki so na roparski pohod odšli v okrvavljenih in umazanih oblačilih, so se v Kremelj vrnili v dragih oblekah … To je bilo takšno ropanje in bogoskrunstvo, da mu nobene vislice niso mogle zadostiti.«

Osvoboditev

Ko se je upanje na prihod carja Vladislava razblinilo, poljska zasedba pa je postajala vse večje breme ne samo v Moskvi ampak tudi v drugih ruskih mestih, je med ruskim prebivalstvom vzniknilo osvobodilno gibanje.

Spomladi 1611 je bila osvobojena večina Moskve, poljsko-litovska garnizija v Kremlju pa je bila obkoljena. Tam so bili tudi predstavniki ruske vlade, t. i. semibojarščina (prehodna vlada, sestavljena iz sedmih bojarjev) in Mihail Fjodorovič, bodoči ruski vladar iz vrst Romanovih.

Velika lakota v Moskvi 1601 (gravura iz 19. stoletja)

Med obleganimi Poljaki in Litovci sta vladala vse večja lakota in obup. Obrtnik Božok Balik je zapisal: »Obleganci so pojedli vse konje, pse, mačke in miši, grizli so pasove in iz zemlje kopali gnila trupla ter jih žrli. Od takšne prehrane se je smrtnost še povečala. Preživeli so napadali drug drugega in začeli žreti drug drugega.«

Upanje garnizije na odrešitev se je razblinilo s porazom vojske hetmana Jana Chodkiewicza, ki bi morala prihiteti na pomoč, a se je 20. januarja pred Moskvo predala zmagovalcem.

Zadnji poskus

Poziv Minina prebivalcev Nižnega Novgoroda (Konstantin Makovski, 1896)

Izvolitev Mihaila Fjodoroviča Romanova na prestol 21. julija 1613 je privedla do situacije, kjer sta Rusiji vladala dva legitimno izbrana carja. Dolga pogajanja in spori niso privedli k ničemur, zato so se s prošnjo za mediacijo obrnili na nemškega ambasadorja Erazma Gandeliusa, on pa je odvrnil: »V eni državi smo dobili dva vladarja. Med vami vladata ogenj in voda. Kako med sabo pomiriti ogenj in vodo?«

Konec leta 1616 je zdaj že polnoletni Vladislav izvedel poslednji poskus, da se zavihti na carski prestol in vrže »uzurpatorja Romanova«. Poljsko-litovska vojska je ponovno vkorakala v Rusijo in se znašla pred kremeljskim obzidjem, ki pa ga ni uspela zavzeti. Tudi ljudje Vladislava niso več jemali kot carja, ampak kot tujega agresorja.

Mihail Fjodorovič na zasedanju bojarske dume (Andrej Rjabuškin, 1893)

Uradno se je Vladislav odrekel zahtevi po ruskem prestolu šele leta 1634, ko je postal poljski kralj. Poljaki niso izkoristili priložnosti pokoriti svojih vzhodnih tekmecev, Rusija pa se je medtem okrepila in stoletja kasneje ukinila poljsko državno suverenost.

Preberite še:

Najtežja ruska osvajanja: Poljska in Kavkaz

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke