Car Peter (1672-1725) je bil nevsakdanji lik. Kot otrok je bil redko pri miru, hodil je hitro in glasno govoril ter bil vseskozi v gibanju. Zrasel je v zelo visokega in izjemno krepkega moža, ki je lahko nagnal strah v kosti svojim podanikom. Peter je bil neverjetno iznajdljiv in duhovit, a hkrati koleričen. In čeprav je bil slaven vojaški poveljnik in zakonodajalec, je obenem na veliko popival in je bil zmožen uničiti vsakogar, ki mu je nasprotoval.
A Peter Veliki svojega naziva ni prejel zaradi osebnostnih lastnosti. Leta 1721, ko je ruski Senat »imenoval« Petra za prvega ruskega imperatorja in mu hkrati nadel naziv »Veliki«, je to bilo zaradi njegovih izjemnih državniških dosežkov.
Proti koncu 17. stoletja je ruska država padla v globoko krizo. Eden od razlogov za to je bilo dedovanje uradniških položajev – samo potomci bojarskih družin so tudi sami lahko postali bojarji in zasedli položaje visokih vojaških poveljnikov ali javnih funkcionarjev. Seveda ti ljudje še zdaleč niso bili nujno nadarjeni ali pogumni. Peter je s tem prekinil, in to na zelo krut način.
Leta 1698 je dal usmrtiti ogromno t. i. strelcev – nekdanjih carističnih stražarjev, ki so ga poskušali vreči s prestola. Na ta način je mnogo bojarjev na visokih funkcijah, ki so se pridružili puču, bilo odstavljenih s položajev. Leta 1701 se je Peter odločil, da lahko zemljo posedujejo samo tisti, ki služijo državi. Kdor preneha služiti, izgubi posest skupaj s tlačani. Car je vzporedno vzpostavil tudi evidenco plemstva, ki je pripomogla k registraciji vseh plemičev, ki so bili sposobni za služenje bodisi v vojski bodisi v državnih institucijah.
Nazadnje je Peter med plemstvo povzdignil tudi neplemiške posameznike, ki so se izkazali med vojaškim služenjem, in jih imenoval za barone in grofe – nazive, ki jih je prevzel od Evropejcev. Car je določil tudi to, da morajo vsi plemiči služiti od svojega 15. leta dalje. S tem je rusko plemstvo organiziral na način, da je začelo dejansko služiti državi.
Večina nekdanjih bogatih bojarskih družin je živela v in okoli Moskve. Peter je dojel, da potrebuje novo veliko mesto, kjer bi se lahko njegovi novi plemiči družili, tekmovali in spletali nova družbena omrežja. Hkrati je Rusija krvavo potrebovala dostop do morja in novih trgovskih poti z Evropo.
Z ustanovitvijo Sankt Peterburga leta 1703 na močvirnatih tleh Ingrije (in južnih obal Finskega zaliva) je Peter dosegel vse te cilje naenkrat, Moskva pa kot »stara prestolnica« hkrati ni izgubila svojega pomena, saj so še zmeraj vse ruske carje kronali v osrednji katedrali Marijinega vnebovzetja. Sankt Peterburg pa je, kakor si je zamislil njegov ustanovitelj, postal mesto, ki je bilo evropsko po izgledu in tudi organizirano v evropskem slogu, ter na ta način pomagalo doseči še en pomemben Petrov cilj.
V nasprotju s splošnim prepričanjem Peter ni »prepovedal« brad. Večina Rusov je bila tlačanov, ki so živeli na podeželju, in njihov bradati ruski izgled je ostal enak kot prej. V mestih pa je Peter moškim zapovedal, da morajo plačati pristojbino, če želijo nositi brado (to se je nanašalo na vse prebivalce z izjemo duhovščine). Tradicionalna ruska noša je bila za meščane povsem prepovedana.
Peter je razumel, da če želi povezati Ruse z Evropejci, morajo Rusi najprej izgledati bolj »evropsko«, zato da ruski trgovci in študenti prava in znanosti v evropskih mestih ne bi izstopali s svojimi oblačili. Tako je ukazal vsem meščanom, da nosijo oblačila v evropskem stilu.
V Rusijo je zvabil ogromno tujcev, ki so se zaposlili v ladjedelništvu, služili v vojski, poučevali razne vede, postavljali na noge podjetja, manufakture in obrate. Na drugi strani je Peter ogromno Rusov poslal na študij v Evropo, kjer se je v letih 1697-1698 tudi sam izobraževal. A z evropskimi silami ni navezoval le prijateljskih odnosov, ampak je v veliki severni vojni izzval tudi najmočnejšo evropsko silo tistega časa, Švedsko.
V veliki severni vojni (1700-1721) se je Švedska borila proti koaliciji, sestavljeni iz Rusije, Poljske, Saške in Danske-Norveške. Konflikt se je razplamtel okoli nadzora nad Baltskim morjem in njegovimi obalami. V tej vojni je Rusija hotela pridobiti nazaj ozemlja v Ingriji, ki so nekoč že pripadala Moskovski kneževini pred t. i. obdobjem zmede na začetku 17. stoletja. Ko je prišel na oblast Peter, je Rusija posedovala le Arhangelsk ob Belem morju kot edino trgovsko pristanišče, zato je bil dostop do Baltika ključnega pomena za nadaljnji razvoj ruske pomorske trgovine.
Za Rusijo se je vojna začela z uničujočim porazom pri Narvi 19. novembra 1700. Rusi so bili prisiljeni v umik in prepustiti vso svojo artilerijo Švedom. Ta bitka je izpostavila vso neučinkovitost ruske vojske. Po tem fiasku je Peter začel s korenitimi reformami – uvedel je nove formacije, sodobno oborožitev in nove bojne taktike po vzoru evropskih poveljnikov in inženirjev.
Leta 1704 so Rusi končno zavzeli Narvo. Leta 1709 so premagali Švede v bitki pri Poltavi in leta 1714 porazili še švedsko mornarico v bitki pri Gangutu – to je bila prva ruska pomorska zmaga. Vojna se je končala leta 1718 z ubojem švedskega kralja Karla XII., mir med Rusijo in Švedsko pa je formalno nastopil po nystadskem sporazumu (1721), s katerim so bile potrjene tudi ruske ozemeljske zmage v območju Baltika. Po zmagi nad Švedsko se je Rusija razglasila za imperij, car Peter pa je dobil naziv imperatorja. Z reformirano vojsko se je država razvila v eno od evropskih velesil, Peter pa je vzporedno uvedel še sodobni pravni sistem.
Poleg vojaških vrlin in taktične miselnosti je bil Peter tudi pravniški genij. Pod njegovim vodstvom je bil v Rusiji postavljen nov pravni sistem. Vlada je bila odslej združena pod t. i. kolegiji – predhodniki ministrstev. Vladajoči senat je deloval kot najvišje pravno telo (takoj za imperatorjem). Pristojnosti Ruske pravoslavne cerkve so pod Petrom postale podrejene državi – Najsvetejša sinoda, ki jo je ustanovil leta 1721 je delovala kot »posvetna« cerkvena oblast, namesto vladavine patriarha. Ta položaj je car namreč zavračal.
Peter je osebno izdal številne ukaze, ki so pogosto določal podrobnosti v vsakdanjem življenju Rusov – ne samo brade in način oblačenja, ampak tudi pravila javnega obnašanja. Peter je ruskim ženskam ukazal, da svoje zobe prenehajo barvati v črno s sajami, državljanom naložil, da odpadke zakopavajo na točno določenih mestih, ukazal, da se v času žetev uporabljajo kose namesto srpov itd. Peter je imel vpogled v družbeno tkivo, ki ga je reformiral po svojih idejah. Njegove reforme so formirale Rusijo in bile večinoma v veljavi vse do leta 1917.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
