Največja tragedija v zgodovini sovjetske mornarice

arhivska fotografija
Poleti 1941 se je Baltska flota skušala prebiti iz skoraj popolnoma zajetega Talina proti Leningradu. Zaradi kratkovidnosti mornariškega poveljstva pa so morali sovjetski mornarji skozi pravi pekel.

Proti koncu poletja 1941 je sovjetska mornarica preživljala ene najbolj črnih dni v svoji zgodovini. 28. avgusta je Baltska flota praktično pred očmi Nemcev, ki so vdrli v Talin, zapustila pristanišče sovjetske Estonije in se skušala prebiti proti bližnjemu Leningradu. T. i. talinski prehod se je končal z izgubo več kot 50 ladij in odnesel več kot deset tisoč življenj mornarjev, vojakov in civilistov.

Past

Talin je kmalu po pripojitvi baltskih držav ZSSR leta 1940 postal glavna baza sovjetske Baltske flote. Mesto je bilo dobro pripravljeno za odbijanje napadov z morja in zraka, šibka točka v obrambi pa so bile utrdbe na kopnem – nihče si namreč ni mogel zamisliti, da bi lahko sovražnik pregazil Litvo in Latvijo ter se prebil vse do estonske prestolnice.

A prav to se je zgodilo. Nemška armadna skupina Sever je že julija stopila na estonsko ozemlje, 7. avgusta pa do obale Finskega zaliva in s tem odrezala mesto od glavnih sil Rdeče armade. A celo takrat sovjetsko poveljstvo ni dalo ukaza za evakuacijo Talina, saj ga je nameravalo braniti do zadnjega. A sil za obrambo je bilo zelo malo, sestavljeno iz delov 10. strelskega korpusa, mornarjev, enot NKVD in odredov lokalne samoobrambe.

Viceadmiral Vladimir Tribuc

25. avgusta je stanje postalo kritično – sovjetske čete so bile potisnjene na zadnjo obrambno linijo in nemška artilerija je lahko obstreljevala celotno mesto in pristanišče. Sovjete je reševalo zgolj dejstvo, da je sovražnik prišel obenem v domet vojnih ladij, ki so bile zasidrane v luki. Ta ognjena podpora je zelo pomagala četam na kopnem in pokrivala dolgo pričakovano evakuacijo Baltske flote, ki jo je 27. avgusta oznanil poveljujoči viceadmiral Vladimir Tribuc.

Evakuacija

Ves naslednji dan in vso noč je v potekalo vkrcavanje na ladje, pri čemer v popolnem kaosu in brez kakršnega koli sistema. K vsemu temu je svoje dodala še panika – boji so potekali že na mestnih ulicah.

Ladje so bile prenapolnjene, za mnoge vojake in mornarje, ki so se gnetli na pomolih, je zmanjkalo prostora. O tehniki in opremi niti nihče ni več razmišljal – metali so jo v morje ali pa minirali. Tudi marsikatera enota Rdeče armade, ki se je spopadala s sovragom, se ni uspela vkrcati na ladje. Ko so Nemci zavzeli Talin, so tako zajeli okoli 11.000 sovjetskih vojakov.

28. avgusta je 225 ladij Baltske flote v štirih konvojih zapustilo talinsko pristanišče in se usmerilo proti pomorski bazi v Kronštadu na otoku Kotlin pri Leningradu. Na krovu se je takrat po različnih podatkih nahajalo med 20 in 41 tisoč ljudi, med katerimi so bili vojaki 10. korpusa, civilisti in vodstvo sovjetske Estonije.

Katastrofa

Poveljstvo Baltske flote je bilo že od julija naprej dobro obveščeno o tem, da so Nemci in Finci dodobra zaminirali Finski zaliv, a se proti temu nič ni ukrenilo. Prav ta minska polja, čez katera so se morale prebijati ladje, so povzročila glavno tragedijo.

Konvoji so počasi sledili minolovcem, katerih naloga je bila odkrivanje in uničevanje min. Sovjetske ladje so pod obstreljevanjem obalne artilerije in finskih torpednih čolnov (nemške ladje v bojih niso sodelovale) bile pogosto prisiljene izpluti iz ozkih očiščenih prehodov in nasedale na mine. Ko je neka ladja zaplula na mino, je potonila v vsega nekaj minutah.

Počasna masa ladij je postala idealna tarča za nemško letalstvo. To je ladje uničevalo kot za šalo. In tudi če nemškim pilotom ni uspelo potopiti vseh ladij, ki so jih obstreljevali, so te zaradi nanesenih poškodb pogosto skrenile s poti in zaplule naravnost na mine.

Sovjetskega letalstva ni bilo od nikoder. Zakasnela evakuacija se je začela šele po tem, ko so bila že vsa letališča okoli Talina zapuščena. Lovci so lahko omogočili kritje konvojem šele v zadnji etapi poti. Mornarji so se takole grenko šalili: »Od Talina do Kronštada smo pluli pod kritjem nemških jurišnikov.«

Poveljstvo flote je izgubilo nadzor nad operacijo že skoraj takoj po njenem začetku. Ladje so plule po lastnih zmožnostih in sposobnostih ter množično tonile zaradi min. Tonili so tudi maloštevilni minolovci, ki so bili prisiljeni delovati ponoči. Potonila je skoraj celotna zadnja straža (pet od šestih ladij), ki ni imela pred sabo nobenih minolovcev.

Izgube so bile boleče. Od 1.280 ljudi na krovu potopljene transportne ladje Aljev se jih je rešilo le šest. Namestnik poveljnika posebnega oddelka 10. strelskega korpusa poročnik Doronin je poročal, da je med potapljanjem ladje Veronija slišal mnoge strele iz revolverja … Ljudje niso hoteli živi utoniti.

»Naenkrat je na sredini ladje eksplodiralo. Plameni so dosegli zgornje jambore in kvišku se je dvigal črn steber dima, naokoli po zraku so leteli kosi raznih predmetov,« se je potopitve rušilca Jakov Sverdlov spominjal Vladimir Trifonov, mornar opazovalec z ledolomilca Suur-Till. »Če nekaj sekund, ko se je dim razkadil, sem opazil, da je bila ladja razklana napol, oba konca sta gledala kvišku, deli trupa pa so se potapljali v vodo. Čez dve minuti ladje ni bilo nikjer več.«

Kljub stalnim napadom nemških letal je mornarjem uspelo iz vode rešiti več kot 9.000 ljudi. Šele ko se je blizu Kronštadta na nebu pojavilo sovjetsko letalstvo, se je Baltska flota začela počutiti relativno varno.

Iz bitke v bitko

V treh dneh, kolikor je trajal talinski prehod, je Baltska flota izgubila med 50 in 62 ladij, med katerimi so bili številni minolovci, podmornice, rušilci, torpedni čolni idr. Največji delež izgub je bil kljub temu med transportnimi ladjami. Nemci so izgubili le 10 svojih letal.

Med prebojem je umrlo med 11 in 15 tisoč ljudi. Poleg civilistov sta Rdeča armada in sovjetska mornarica izgubili množico vojakov in mornarjev z neprecenljivimi bojnimi izkušnjami.

Ne glede na visoke izgube pa je Baltska flota ohranila svojo bojno zmožnost. A vendar po prestajanju te težke preizkušnje ni bilo mnogo časa za oddih. Že čez en teden so se začeli težki boji za Leningrad, v katerih je morala flota odigrati odločilno vlogo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke