Najbolj junaška trdnjava v ruski zgodovini (FOTO)

Brestska trdnjava na zahodni meji sovjetske Belorusije je bila prva, ki se je 22. junija 1941 soočila z napadom nemške vojske. Obenem je postala tudi prvo neprijetno presenečenje za sovražnika, ki je spoznal, da invazija Sovjetske zveze navsezadnje vendarle ne bo sprehod v parku.

Getty Images

Trdnjava je bila zgrajena za časa Ruskega imperija sredi 19. stoletja in je bila ob izbruhu druge svetovne vojne že zastarela. Brestska trdnjava je stala na sotočju rek Zahodni Bug in Muhavec, sestavljena pa je bila iz osrednje utrdbe na otoku in več manjših utrdb, ki so v tridesetih letih služile predvsem kot kasarne in skladišča. V sovjetsko-poljski vojni 1919-1921 so trdnjavo zasedli Poljaki in jo med drugim uporabljali kot zapor.

arhivska fotografija

2. septembra 1939, drugi dan nemškega napada na Poljsko, je bila Brestska trdnjava prvič bombardirana. Boji so trajali od 14. do 17. septembra. Kljub dvakratni nemški številčni premoči in artilerijski podpori iz 160 orodij je poljska kasarna z 2.500 možmi uspela odbiti sedem napadov. Ko je bila poljska kasarna na koncu premagana, je trdnjava v skladu s sovjetsko-nemškimi dogovori pripadla ZSSR.

Brestska trdnjava med boji leta 1939

Bundesarchiv

Boji, ki so tod potekali dve leti kasneje, so bili bistveno hujši. Napadalci (nemška 45. pehotna divizija in nekdanja divizija avstrijske vojske) so na bojišče pripeljali 15.000 mož. V trdnjavi je na drugi strani bilo med 9.000 in 11.500 vojaškega osebja sovjetske 4. armade, obmejnih stražarjev in do 600 družinskih članov poveljnikov. Ker je bilo mnogo dokumentov bodisi izgubljenih med bojem bodisi uničenih s strani častnikov, obstaja le malo zanesljivih podatkov o točnem številu sovjetskih braniteljev, ki so bili takrat prisotni v trdnjavi.

Brestska trdnjava med boji leta 1941

Getty Images

Po močnem artilerijskem obstreljevanju je sovražnik začel napad. »Trdnjava se je spremenila v morje ognja. Vse naokoli je gorelo in grmelo. Naša kasarna je imela luknjo v strehi, odletel je del zidu in že smo imeli mrtve in ranjene,« se spominja kadet 44. strelskega polka Pjotr Kotjolnikov. Po nemškem napadu presenečenja se je obramba razdrobila v več manjših otokov upora. Kljub temu pa so branitelji trdnjave uspeli odbiti osem nemških napadov in sovragu pri tem zadajali dovoljšnje izgube, da so ga potisnili nazaj.

Padli sovjetski vojaki zraven njihovega mitraljeza med ruševinami Brestske trdnjave

Getty Images

Del braniteljev je uspel zapustiti trdnjavo, preden jo je 22. junija ob 9.00 sovražnik popolnoma obkolil. Znotraj je ostalo več strelskih polkov, bataljon NKVD in enota obmejnih stražarjev, ki so nadaljevali odpor. Zaradi silnega odpora je sovražnik uspel zavzeti le posamezne dele osrednje trdnjave. Vojaki so se nemalokrat spopadli od blizu v boju mož na moža. Samvel Movesjan, ki je služil v 84. pehotnem polku, je zapisal: »Ko sem zakričal ’’Za mano! Za domovino!’’ jih je bilo že več pred mano. Pri vhodu sem naletel na nemškega oficirja. Bil je visok možakar. Imel sem srečo, da je bil tudi on oborožen samo s pištolo. V delčku sekunde sva oba pritisnila na sprožilec. Njegova krogla me je oplazila po desnem sencu, medtem ko je on ostal na mestu … Rano sem povezal s pomočjo medicinske sestre.«

Pjotr Krivonogov. Branitelji Brestske trdnjave, 1951

O.Ignatovič/Sputnik

»Nikoli ne bom pozabila obmejnega stražarja, ki mu je mitraljezni ogenj ranil obe nogi,« pa je zapisala Natalija Kontrovskaja, poročnikova žena. »Ko sem mu nudila prvo pomoč in so ga ženske hotele odnesti v kritje, je protestiral in prosil, naj poročniku Kiževatovu rečemo, da je še zmeraj sposoben ležati ob mitraljezu in streljati na fašiste.« Nemci, soočeni z izgubami, so se 23. junija v zgodnjih jutranjih urah umaknili do zunanjega obzidja in hkrati začeli udarjati po trdnjavi z artilerijo. Po ponujeni predaji je okoli 1.900 sovjetskih vojakov položilo orožje.

Terespolska vrata Brestske trdnjave

arhivska fotografija

Eno večjih žarišč odpora je bil del kasarne v vzhodnem delu trdnjave, ki so mu Nemci pravili Oficirjeva hiša. Potem ko so od tam potisnili nemško pehoto, se je več oddelkov braniteljev združilo v enotno bojno skupino, ki je skušala napraviti preboj iz trdnjave, a ji ni uspelo. Zdržali so do 26. junija, ko so nemški inženirji končno zadušili odpor, tako da so trdnjavo na več koncih razstrelili.

»Nacisti so nas pregledali, pobrali naše osebne predmete in izbrali skupino okoli 20 ljudi, katerim so naročili, naj odstranijo trupla. Padle sovjetske vojake smo zbrali in pokopali v najbližjo jamo, brez da bi jih prej identificirali ali registrirali. Trupla so se že začela razkrajati, zato je bilo težko dihati. Skupaj z nemškimi vojaki smo trupla naložili na kup, pobrali njihove dokumente, njihove značke pa predali častniku, ki je stal malo vstran s kolonjsko vodico v rokah,« je zapisal vojak Sergej Kuvalin.

arhivska fotografija

Pjotr Kotjolnikov: »Nismo vedeli, da se je fronta premaknila že daleč onkraj Bresta in da so za nami pošiljali izvidnike, da bi izvedeli, kje smo. A te skupine se praviloma nikoli niso vrnile nazaj ...« 30. junija znotraj trdnjave ni bilo več nobenih organiziranih enot, samo posamezni vojaki, ki so še zmeraj nadaljevali z bojem. Na eni od sten je zapis: »Umiram, a se ne bom predal! Zbogom, Domovina. 20/VII-41«. 23. julija so Nemci zajeli težko ranjenega majorja Pjotra Gavrilova, ki je bil »oblečen v uniformo, a vsa njegova obleka je bila razcapana, njegov obraz prekrit s smodnikom in prahom, brada zaraščena. Bil je ranjen in deloval je izčrpan do konca – prava kost in koža.« Nemci niso mogli verjeti, da se je ta mož samo eno uro pred zajetjem še srdito boril proti njim.

»Umiram, a se ne bom predal! Zbogom, Domovina. 20/VII-41«

Sergey Semenov (CC BY-SA 3.0)

Po nemških navedbah je bilo v napadu na Brestsko trdnjavo zajetih več kot 7.000 vojakov Rdeče armade, padlo jih je okoli 2.000, peščica pa se jih je uspela prebiti iz trdnjave. Nemška vojska je utrpela več kot 500 izgub in 700 ranjenih. »Rusi pri Brestu so se borili izjemno srdito in trdno. Prikazali so odlično pehotno usposobljenost in izjemno voljo do boja,« je v svojem poročilu zapisal poveljnik nemške 45. pehotne divizije generalpodpolkovnik Fritz Schlieper. Novice o neverjetno močnem odporu so prispele v sam poveljniški vrh. Avgusta sta trdnjavo obiskala Adolf Hitler in Benito Mussolini.

Getty Images

V kaosu prvih mesecev vojne nihče v Sovjetski zvezi ni vedel za junaštvo braniteljev Breststke trdnjave. O tem se je razvedelo šele februarja 1942, ko je Rdeča armada v predmestjih Orjola zasegla arhive poražene 45. pehotne divizije. Junaška obramba Brestske trdnjave je postala širše znana v petdesetih letih in se s tem zapisala v zgodovino kot eden od najpomembnejših simbolov zmage.

Levo: Brestska trdnjava leta 1962. Desno: Srečanje braniteljev trdnjave leta 1960

TASS

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.