Pozabljena zavezniška parada v Berlinu (FOTOZGODBA)

Po razbitju nacistične Nemčije je ta prelomni dogodek vsaka od držav zmagovalk proslavila po svoje. Najbolj množična prireditev je bila parada zmage Rdeče armade v Moskvi 24. junija 1945, na kateri je sodelovalo preko 30 tisoč ljudi. Nekoliko manj obsežno parado so 21. julija v Berlinu uprizorili Britanci, kjer je po ulicah korakalo 10 tisoč vojakov Njenega veličanstva, ki jih je prišel pozdraviti Winston Churchill.

Ko je 2. septembra kapitulirala še Japonska, je vrhovni poveljnik sovjetske okupacijske skupine v Nemčiji maršal Georgij Žukov prišel na idejo, da bi konec druge svetovne vojne obeležil s parado vseh zavezniških vojsk, nastanjenih v Berlinu. Njegova ideja je v Kremlju pri Stalinu dobila polno podporo.

Američani, Britanci in Francozi so se na maršalovo idejo prav tako pozitivno odzvali. Parade bi se sprva morali udeležiti najvišji vojaški predstavniki zavezniških oboroženih sil: vrhovni poveljnik britanskih okupacijskih sil v Nemčiji feldmaršal Bernard Montgomery, ameriški general Dwight Eisenhower ter načelnik generalštaba obrambe Francije Jean de Lattre de Tassigny. Ko pa so bile vse formalnosti že dogovorjene in je bil objavljen datum prireditve (7. september), pa so se naenkrat vsi po vrsti ob navedbi različnih razlogov, opravičili, ter obljubili, da bodo poslali svoje predstavnike.

Razočarani Žukov je pisal v Moskvo, ali je v takšnih okoliščinah vredno sploh karkoli organizirati, in kmalu dobil Stalinov odgovor: »Oni hočejo zmanjšati pomen parade zmage v Berlinu. Samo počakajte, izmislili si bodo še druge trike. Ne obremenjujte se z odpovedjo zaveznikov in organizirajte parado sami, še posebej za to, ker imamo na to večjo pravico kot oni.«

Na koncu so se parade zmage od zavezniških predstavnikov udeležili namestnik poveljnika britanskih okupacijskih sil generalmajor Brian Robertson, vojaški guverner Bavarske general George Patton ter vrhovni poveljnik francoskega okupacijskega območja v Nemčiji general Marie Pierre Koenig.

Zavezniški vojaški poveljniki so (morda pod pritiski svojih nadrejenih) ignorirali skupno parado z Rdečo armado, a so v njej kljub temu sodelovale določene enote zahodnih vojsk, ki so se med vojno še posebej izkazale: Montgomeryjeva 131. pehotna brigada, ki se je bojevala v severni Afriki proti silam Erwina Rommla, padalci ameriške 82. desantne divizije, ki so prehodili dolgo pot od Sicilije do Normandije in Ardenov, ter Berberi iz severne Alžirije in alpski strelci, ki so sodelovali pri osvobajanju Francije.

Vsaka zavezniška stran je prispevala po 1.000 vojakov, sovjetsko stran pa so na paradi predstavljali deli 248. strelske divizije z 2.000 vojaki pod poveljstvom podpolkovnika Georgija Lenjova (sicer udeleženca zadnjega napada na Berlin in heroja Sovjetske zveze).

Parado je s slavnostnim nagovorom odprl Georgij Žukov, ki je v govoru omenil, da se je »človeštvo rešilo grožnje nemške invazije na zahodu in japonskega razbojništva na vzhodu.« Ob spremljavi zavezniških orkestrov so vojaki zakorakali pred dvajset tisoč glavo množico ljudi mimo Reichstaga in Brandenburških vrat. Lokacija ni bila izbrana po naključju, saj so maja 1945 prav tukaj potekali zadnji srditi boji za Berlin.

Parado je zaključil prehod oklepne tehnike. Potem ko so se po trasi zapeljali britanski, ameriški in francoski srednji tanki in oklepniki, se je pojavila kolona 52 sovjetskih pošasti – najnovejših težkih tankov IS-3. Obstaja legenda, da naj bi se eden od častnikov v spremstvu generala Pattona ob pogledu nanje zdrznil, ta pa ga je ohrabril z besedami: »Pomiri se, ti so z nami!«

Zavezniška parada v Berlinu ni postala simbol krepkega zavezništva med ZSSR in zahodnimi državami. Prav nasprotno, izpostavila je prve znake ohlajanja v odnosih med nekdanjimi zavezniki. Med hladno vojno so se te parade le redko spominjali, v zgodovino pa se je zapisala kot »pozabljena parada«.