Deset najboljših ruskih vojaških poveljnikov

Sputnik, Leo Hao, Pavel Troškin
Po zaslugi nekaterih od teh poveljnikov je Rusija postala neodvisna država, po zaslugi drugih pa je postala ena od največjih svetovnih velesil.

Svjatoslav Igorjevič

Vladar Kijevske Rusije veliki knez Svjatoslav Igorjevič je v Kijevu prebival bolj poredko in državniške posle prepuščal svoje materi kneginji Olgi. Njemu je glavni smisel predstavljalo bojevanje.

V svojih številnih kampanjah je Svjatoslav pregnal nomadske Hazare in Pečenege ter porazil Bolgare. Ne samo to, zavzel je bolgarsko prestolnico Preslav in zajel carja Borisa II. Svjatoslav si je podjarmil številna plemena in precej razširil meje Kijevske Rusije ter s tem dvignil njen vojaški in politični prestiž.

A bojeviti knez se je na koncu uštel v bitki z Bizantinskim cesarstvom, kjer je bil poražen. Med umikom proti Kijevu leta 972 je skupaj s svojim spremstvom padel v zasedo Pečenegov. »In Kurja, pečeneški knez, ga je napadel. In Svjatoslav je bil ubit. In vzeli so njegovo glavo ter napravili kelih iz njegove lobanje. Prevlekli so jo z zlatom in pili iz nje«, piše v staroruskiem letopisu Pripoved o minulih letih.

Dmitrij Donskoj

Leta 1380 je moskovski knez Dmitrij Ivanovič na Kulikovskem polju pregnal mongolsko vojsko poveljnika Mamaja, ki je uzurpiral oblast v Zlati hordi. Rusi so že pred tem večkrat porazili Mongole, a nobena zmaga do tedaj ni bila tako pomembna, kot ta.

Dmitrijeva vojska je vešče odbijala napade mongolske konjenice, saj je knez svoje vojake spretno postavil na bojišču, nato pa izvedel še protinapad presenečenja na mongolsko zaledje in si s tem zagotovil zmago. »Mlajši so se spopadali z nami, starejši in izkušenejši pa so tudi ostajali na bojišču,« naj bi po legendi sodeč po bitki poročali Mamajevi vojaki.

Zmaga kneza Dmitrija, ki je po bitki postal znan kot Donskoj (v prevodu Donski - bitka se je namreč odvijala pri reki Don), pa Rusiji ni prinesel končne osvoboditve izpod mongolskega jarma. Ne glede na to bitka na Kulikovskem polju velja za prelomnico, saj so po njej plačila dajatev Zlati hordi postajala vse redkejša, ruske kneževine pa so začele organizirati lastne vojaške kampanje proti staremu sovragu.

Moskva je postala nesporni center v procesu združevanja ruskih dežel, ki so se dokončno osvobodile mongolske nadvlade šele proti koncu 15. stoletja.

Mihail Skopin-Šujski

Čeprav je živel le 23 let, je bil knez Mihail Skopin-Šujski ena najpomembnejših oseb med težkim obdobjem ruske zgodovine, znanim kot časzmede ali porusko smuta. Konec vladavine dinastije Rjurikovičev proti koncu 16. stoletja, težka gospodarska situacija in lakota so rusko državo pahnile v kaos političnih sporov, vstaj in tujih intervencij.

Leta 1606 pri svojih 20 letih je bil Skopin-Šujski s strani prastrica Vasilija Šujskega imenovan za vojvoda (vojaškega poveljnika), potem ko je slednji prevzel prestol kot Vasilij IV. Mihail je svojo vlogo začel z zatrtjem upora Ivana Bolotnikova. Skupaj s svojimi švedskimi zavezniki (ki so carju ponudili pomoč v zameno za del ozemlja) je Skopin-Šujski poljskim zavojevalcem Lažnega Dmitrija II., ki so oblegali Moskvo, zadal serijo porazov. Med zimsko kampanjo je knez aktivno uporabljal enote smučarjev, ki so se izkazale za precej učinkovitejše od konjenice.

Marca 1610 je Mihail Skopin-Šujski zmagoslavno vstopil v Moskvo, potem ko je mesto osvobodil od oblegovalcev. Užival je izjemno priljubljenost in bil slavljen kot narodni heroj ter že načrtoval pohod nad Smolensk, ki je bil prav tako pod poljskim obleganjem. A 3. maja istega leta je nenadoma umrl. Za to nenadno smrtno bi lahko stal carjev brat in precej nesposoben vojaški poveljnik Dmitrij Šujski, ki je zavidal talentiranemu poveljniku, ali pa kar sam car Vasilij, ki je v svojem slavnem sorodniku videl grožnjo svoji oblasti. Kdorkoli od njiju je že stal za tem, ga je ta poteza drago stala, saj so Poljaki kmalu zajeli oba Šujska, ki sta umrla v ujetništvu.

Pjotr Rumjancev

Kot potomec slavne plemiške rodbine je bil Pjotr Rumjancev v svoji mladosti znan po lenobi, delikventnosti in razuzdanosti. A prav ta oseba je kmalu postala eden od najpomembnejših poveljnikov 18. stoletja.

Po zaslugi njegove iniciative in poguma je bila ruska vojska v sedemletni vojni s Prusijo večkrat uspešna. V bitki pri Gross-Jägersdorfu 30. avgusta 1757 je Rumjancev poveljeval rezervnim četam med umikom, ko jih je nenadoma poslal v bitko, brez da bi prejel ukaze nadrejenih, ter poraz pretvoril v zmago. Pri Kunersdorfu so 12. avgusta 1759 njegovi vojaki odbili močan napad konjenice Friedricha von Seydlitza in nato pod neposrednim poveljstvom Rumjanceva izvedli protinapad in uničili nasprotnika.

Pjotr Rumjancev se je izkazal ne samo kot sposoben poveljnik ampak tudi kot dober vojaški analitik, katerega ideje so močno vplivale na razvoj ruske vojaške šole. Čeprav je bil v osnovi naklonjen tradicionalnim linijskim formacijam, je uporabljal tudi razširjene in kvadratne formacije, spodbujal večjo iniciativo na bojišču s strani posameznih vojakov in častnikov ter razvil načela za hitro in mobilno vojskovanje.

Tehtnost njegove strategije se je jasno pokazala v seriji večjih zmag med rusko-turško vojno 1768-1774. V bitki pri Kagulu 1. avgusta 1770 je njegova 40.000 glava vojska porazila 150.000 turških vojakov, sama pa izgubila le 300 mož. Sovražnike na drugi strani jih je izgubil 20.000.

Aleksander Suvorov

Generalisimo Aleksander Suvorov v svoji celotni karieri ni izgubil nobene večje bitke. Sodeloval je v sedmih vojaških kampanjah, med katerimi so bile zadušitev poljske vstaje in vojne proti Otomanskemu imperiju in revolucionarni Franciji. Prav čete Suvorova so leta 1790 zavzele do takrat nepremagljivo turško trdnjavo Izmail in uničile številčno močnejšo francosko vojsko pri Trebbiji leta 1799. Njegova vojaška strategija je temeljila na »presoji očesa, hitrosti in napada«. Potem ko je pravilno ocenil situacijo in pri nasprotniku našel šibke točke, je udaril hitro in nenadoma ne glede na številčno premoč nasprotnika. V tem se je razlikoval od večine vojaških poveljnikov njegove dobe, ki so stavili bolj na defenzivo in napadali samo, kadar so bili v številčni premoči. Suvorov je sledil pravilu »zmagaj z veščino, ne s številčnostjo«.

Aleksander Suvorov je porazil lepo število francoskih poveljnikov in užival pristno spoštovanje svojih nasprotnikov. General André Masséna je nekoč dejal, da bi zamenjal vse svoje zmage za švicarsko kampanjo Suvorova, Jean Victor Moreau pa je njegov pohod pri Trebbiji opisal kot »vrhunec vojne umetnosti«. Celo Napoleon je izrazil občudovanje za generalisima, čeravno je ocenil, da »ima sicer srce, ne pa tudi mentaliteto velikega poveljnika«. Suvorov bodočega vrhovnega poveljnika Evrope ni imel priložnosti prepričati v nasprotno, saj se nikoli nista srečala na bojišču.

Mihail Kutuzov

Mihail Kutuzov, eden od najbolj nadarjenih učencev Suvorova, je vodil ruske sile med veliko patriotsko vojno proti Napoleonu leta 1812 in postal mož, ki je zlomil francosko GrandeArmée.

Ob prevzemu poveljstva avgusta 1812 je Kutuzov nadaljeval s strategijo svojega predhodnika Barclayja de Tollyja in se izogibal večjim spopadom z Napoleonom. Umaknil se je globoko v notranjost Rusije in s tem utrudil vojsko svojega nasprotnika. Na koncu se je pod pritiskom poveljstva in javnega sentimenta vendarle soočil s francosko vojsko v odprti bitki pri vasi Borodino, 125 km pred Moskvo.

V eni najpomembnejših bitk napoleonskih vojn se Kutuzov ni brezglavo vrgel v boj, ampak je zavzel obrambno pozicijo ter s tem Francoze napeljal na to, da so izgubili precejšnje število vojakov v številnih napadih na ruske položaje. V bitki nobena stran ni dosegla odločilne zmage, francoskemu cesarju pa ni uspelo zlomiti ruske vojske, ki je ohranila svojo spodobnost za boj in visoko moralo. Te okoliščine so tlakovale pot kasnejšemu Napoleonovemu porazu v Rusiji.

Mihail Skobeljev

Zaradi svojega vzkipljivega in prepirljivega značaja ga nadrejeni niso marali, zato pa so ga njegovi vojaki občudovali za pogum, ki ga je izkazoval v boju. Oblečen v belo tuniko in koničasto kapo je Mihail Skobeljev pogosto vodil svoje čete v napad na belem konju, zaradi česar si je prislužil vzdevek »beli general«.

Skobeljev ni bil narejen za pomembne kabinete. Živel je skromno vojaško življenje, s svojimi možmi odhajal na izvidniške misije, jedel iz istega lonca kot oni in zanje preko poveljstva zagotavljal dobre uniforme in dostojne obroke. Posledično so mu bili vojaki pripravljeni slediti tudi skozi pekel.

Belemu generalu je uspelo kar nekaj zmag v vojnah, ki jih je Rusija bila v Osrednji Aziji, a vrhunec svoje kariere je dosegel med rusko-turško vojno 1877-1878, v kateri si je prebivalstvo Balkana pridobilo neodvisnost od sultanov. S svojimi hitrimi in odločnimi manevri je uspešno prečkal Donavo in zasedel prelaz Šipka (v Bolgariji), še posebej pa se je izkazal v bitki pri Plevnu. Mesto je branil velik kontingent sil Osmana Paše, ki je blokiral rusko-romunske sile in jim preprečeval nadaljnji preboj. Krvavi napadi so se izkazali za brezplodne.

V tretjem poskusu avgusta 1877 je Skobeljev svoji vojski končno prinesel težko pričakovano zmago. Po zavzetju dveh sovražnikovih utrdb se je vkopal in čakal na okrepitve, da bi lahko sledil odločilen preboj. Njegove sile so morale več ur odbijati napade številčno močnejših turških sil. Potem ko je odbil štiri napade in izgubil okoli 6.000 mož, okrepitev pa še kar ni bilo, se je umaknil v popolnem redu. Pleven je padel štiri mesece zatem.

Vasilij Čujkov

Generala Vasilija Čujkova lahko brez pretiravanja opišemo kot enega od glavnih arhitektov sovjetske zmage pri Stalingradu, bitki ki je spremenila potek druge svetovne vojne. Njegova 62. armada je dobila izjemno težko nalogo zadržati napad nemške 6. armade Friedricha Paulusa in ji preprečiti, da preplavi mesto, medtem ko se je Rdeča armada pripravljala na operacijo Uran, v kateri bi obkolila nasprotnikove sile, ki so bile zaposlene z uličnimi boji.

Čujkov je prevzel poveljstvo nad 62. armado 12. septembra 1942, ko je bilo najhuje. Njegove sile so se dva meseca umikale proti Volgi in z zadnjimi močmi branile nekaj zadnjih sosesk v mestu, tovarno traktorjev in več poslopij tovarne Barikadi. Njegov štab je bil praktično na frontni liniji, nevarno blizu Nemcev. Bili so trenutki, ko so vojaki Wehrmachta bili oddaljeni samo nekaj sto metrov od sovjetskega poveljnika.

Pri Stalingradu je Čujkov uvedel taktiko bližnjega boja. Sovjetski položaji so bili v dometu sovražnikovih ročnih bomb, kar je motilo nemško letalstvo in artilerijo, saj so se bali, da bi zadeli svoje. Na prepričevanje Čujkova so zato bile ustanovljene posebne ofenzivne skupine, ki so z napadi presenečenja zasedale stavbe in zajemale nepripravljene sovražnikove enote. Potem ko so zasedle položaj, so te skupine odbijale protinapade in čakale na prihod okrepitev. Izkušnjo uličnih spopadov je general učinkovito uporabil v naslednjih bitkah, še posebej pri osvobajanju Berlina.

Konstantin Rokosovski

»Medtem ko se borimo v predmestjih Moskve, moramo razmišljati o Berlinu. Sovjetske sile bodo definitivno vstopile v Berlin,« je generalpolkovnik Konstantin Rokosovski, poveljnik 16. armade, povedal nekemu dopisniku med srditimi boji za sovjetsko prestolnico. Bodoči maršal je bil v obrambi prav tako učinkovit kot v napadu.

Rokosovski je igral pomembno vlogo pri načrtovanju operacije Uran in prav njegova Donska fronta je bila tista, ki je zajela Paulusa in 90.000 vojakov njegove 6. armade. Kot poveljnik Centralne fronte v bitki pri Kursku je vzpostavil globoko obrambo in odbil sovražnikove napade tako učinkovito, da je lahko na pomoč drugim frontam poslal številne okrepitve. Kursku so sledile bitka na Dnepru, uničenje nemške armadne skupine Center v operaciji Bagration, osvoboditev njegove rodne Poljske in zmage v Vzhodni Prusiji in na Pomorjanskem.

Prav Konstantin Rokosovski bi moral tudi zasesti prestolnico Tretjega rajha, a je ta naloga tik pred zdajci pripadla drugemu sektorju, poveljstvo 1. beloruske fronte pa je bilo predano Georgiju Žukovu. Kaj natančno je Stalina napeljalo na to odločitev, vse do danes ni znano. Po neki razširjeni hipotezi naj bi vlogo pri tem odigralo poljsko poreklo Rokosovskega. Karkoli je že bil razlog, odnosi med obema najslavnejšima sovjetskima poveljnikoma druge svetovne vojne so bili skrhani do konca njunih življenj.

Georgij Žukov

Najslavnejši sovjetski vojaški poveljnik druge svetovne vojne Georgij Žukov je bil spoštovan tako pri zahodnih zaveznikih kot pri nasprotnikih. Nemci so vedeli, da bo vselej, kadar se na fronti pojavi Žukov, sledila ofenziva. Maršal je v svoji karieri nanizal zavidljivo serijo zmag, vključno s pregonom japonskih sil v bitki pri Halkin Golu, preprečenjem padca obleganega Leningrada leta 1941 in posledičnim zlomom obkolitve leta 1943, protiofenzivo zunaj Moskve, zmago v bitki pri Kursku in zavzetjem Berlina.

Žukov je bil poslan na najbolj nevarne predele fronte, kjer so njegova odločnost, trdnost in posebna intuicija preprečile marsikatero katastrofo. Doživel je tudi poraze, kot npr. v operaciji Mars novembra in decembra 1942, ko je neuspešno poskušal obkoliti in uničiti nemško 9. armado pri Rževu.

Po razpadu Sovjetske zveze se je začel uveljavljati mit, da je bil lik Georgija Žukova pretirano hvaljen in da je v resnici šlo za nenadarjenega »klavca«, ki je svoje može brezglavo pošiljal v smrt. Zgodovinar Aleksej Isajev pravi, da so takšni pogledi plod enega od črnih mitov o drugi svetovni vojni. »Če upoštevamo število vojakov, ki so se bojevali na fronti in izgube v odstotkih, potem so te bile vseskozi nižje kot pri drugih poveljnikih – Konjevu in Malinovskem npr. Iz tega razloga mu je bilo tudi zaupano poveljstvo nad fronto z milijonom mož. Njegovi nadrejeni so vedeli, da bo kos tej odgovornosti in da bo utrpel minimalne izgube, saj je bil resnično prvovrstni strokovnjak.«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke