Trije veliki podvigi ruske mornarice v vojni proti Japonski

Karl Bulla, Viktor Bulla, javna domena, Russia beyond
Junaštvo, ki so ga izkazali vojaki in mornarji med rusko-japonsko vojno v letih 1904-1905 ni moglo nadomestiti nesposobnosti in kratkovidnosti ruskega vojaškega poveljstva. Poslednji dogodki so privedli državo k bridkemu porazu.

Vojna, ki bi morala za rusko carsko vojsko biti sprehod v parku, se je končala s katastrofalnim porazom, ki je tako silno razburil rusko javnost, da je postal povod za t. i. prvo rusko revolucijo 1905-1907, ki je zajela ves imperij. Posledično je upadel tudi mednarodni ugled države. Kitajska, ki je zmeraj s previdnostjo gledala na svojo severno sosedo, jo je začela dojemati kot »papirnatega tigra«.

Porazna vojna, v kateri carska vojska in mornarica nista priigrali zmage v niti eni bitki, pa je bila polna junaških podvigov ruskih vojakov in mornarjev. Naštevamo najsvetlejše med njimi.

Podvig Varjaga

Vsevolod Fjodorovič Rudnjev

Na samem začetku vojne, 9. februarja 1904, je japonska eskadra 14 križark in rušilcev blokirala nevtralno korejsko pristanišče Čemulpo (današnji Inčeon), v katerem sta bili takrat zasidrani ruska križarka Varjag in topniški čoln Korejec.

Kapitan Varjaga Vsevolod Rudnjev je zavrnil ultimat o brezpogojni predaji, ki mu ga je postavil admiral Urju Sotokiči, in se odločil poskusiti s prebojem do ruske pomorske baze v Port Arthurju (na ozemlju današnjega Daliana na Kitajskem). V skrajnem primeru je bilo predvideno, da se ladji razstreli.

Posadke nevtralnih ladij, ki so se takrat znašle v pristanišču Čemulpo, so se podale na palube in s kriki »Ura!« počastili ruske mornarje, ki so se podali v boj. »Salutiramo tem junakom, ki tako ponosno gredo v smrt,« je takrat izjavil francoski kapitan Sénès.

Neenak boj proti Japoncem je trajal tri ure. Potem ko je Varjag utrpel resne poškodbe in izgubil okoli 40 članov posadke, je padla odločitev za evakuacijo na nevtralne ladje in potopitev lastne.

Kapitan Rudnjev je kasneje poročal o tem, da naj bi Japonci izgubili več ladij, a niti nevtralni opazovalci, niti Japonci sami tega niso potrdili. Kljub temu je nasprotnik visoko ocenil podvig Varjaga. Po vojni leta 1907 je cesar Mucuhito v znak priznanja junaštva ruskih mornarjev Rudnjevu poslal odlikovanje vzhajajočega sonca II. stopnje. Kapitan je odlikovanje sprejel, a ga nikoli ni nosil.

Poslednji boj Stereguščega

Ko sta se ob zori 10. marca 1904 dva ruska rušilca Rešiteljni in Stereguščij po izvidniški misiji vračala v Port Arthur, jima je pot presekala japonska eskadra štirih rušilcev in dveh križark.

Rešiteljni se je uspel prebiti v bazo, Stereguščij pa se je moral spoprijeti s sovragom in bil dobesedno zasut z granatami. Ena od njih je poškodovala kotlovnico in s tem imobilizirala rušilec ter pokopala njegove zadnje možnosti za preboj.

Kljub temu, da je bil Stereguščij preluknjan kot odslužena ladja za strelske vaje, se posadka ni imela namena predati. Šele ko so obmolknili vsi topovi na ladji, so tudi Japonci prenehali streljati in proti njej poslali čolne. Boj za Japonce ni bil poceni: samo rušilec Akibono je prejel okoli 30 zadetkov, bilo je tudi ranjenih in mrtvih.

Ko so se povzpeli na krov, so japonski mornarji zagledali pravo opustošenje. Od 49 članov posadke so preživeli le štirje. »Prednji jambor je padel na desni bok, most je bil razbit na prafaktorje. Ves prednji del ladje je bil razbit in poln koščkov predmetov. Na območju do prvega dimnika je ležalo dvajset izmaličenih trupel – delno samo trupov brez okončin, delno samo noge ali roke. Grozljiv prizor je vključeval truplo z daljnogledom okrog vratu – verjetno je šlo za častnika.« Tako je prizor opisal japonski mornar Hitara Jamazaki.

Japonci so najprej hoteli zajeti Stereguščij kot trofejo, a vleka napol potopljenega rušilca se je izkazala za težavno. Poleg tega je do mesta boja že hitela ruska flota, ki jo je na pomoč poklical Rešiteljni. Zapuščeni rušilec je pol ure po odhodu Japoncev potonil.

Smrt izvidnika

Izvidnik 284. pehotnega čembarskega polka Vasilij Rjabov je imel velik igralski talent. Vrhunsko je znal imitirati geste, hojo in obrazno mimiko Kitajcev, s čimer je precej zabaval svoje tovariše. Poveljstvo pa je za njegove sposobnosti našlo boljšo uporabo.

Kmalu po bitki pri Liaojangu na severovzhodu Kitajske septembra 1904 je bil Rjabov poslan v izvidnico na sovražnikovo ozemlje. Oblečen je bil kot kitajski kmet, v dolgo haljo, pleten klobuk in lesene cokle, lase pa je imel spete v čop.

Izvidnika je izdalo neznanje kitajskega in japonskega jezika. Potem ko je zbral informacije o položajih sovražne vojske, se je namenil nazaj do baze, pa ga je na poti ustavil japonski častnik in mu ukazal napojiti njegovega konja. Ker Vasilij ni izpolnil zahteve, ga je Japonec potegnil za lase ter ugotovil, da gre za lasuljo.

Rjabov je bil nato odpeljan v japonski štab in tam podvržen dolgemu mučenju in zasliševanju. Razen svojega imena in naziva enote, pa ničesar ni izdal. Pomagale niso niti obljube o tem, da mu bo prizaneseno.

Na koncu je bil Vasilij Rjabov ustreljen kot vohun. Japonci pa so bili obenem tako navdušeni nad njegovo vztrajnostjo in junaštvom, da so preko posrednikov v štab 1. orenburškega kozaškega polka poslali kuverto s pismom, v katerem so opisali zgodbo izvidnika. Pismo se je končalo z besedami: »Naša vojska ne more, da ne bi izrekla iskrenih želja spoštovani ruski vojski, da bi le-ta vzgojila še več takšnih resnično odličnih borcev, kakršen je bil omenjeni vojak Rjabov.«

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke