Kako so se otroci znašli na fronti druge svetovne vojne (FOTOZGODBA)

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Ti mladoletniki so branili Stalingrad, upravljali z letali, bili eni od najučinkovitejših ostrostrelcev v Rdeči armadi in prejemali najvišja vojaška odlikovanja.

V totalni vojni, ki jo je proti ZSSR začel Adolf Hitler, so se proti nacistom bojevali prav vsi: moški, ženske, starci in celo otroci. Slednji v tem niti malo niso odstopali od odraslih. Na deset tisoče mladoletnikov se je javljalo v partizanske odrede in vrste regularne vojske, več tisoč med njimi jih je bilo tekom vojne odlikovanih, nekateri pa so prejeli celo najvišje vojaško odlikovanje junaka Sovjetske zveze.

Seveda nikomur ni prišlo na kraj pameti, da bi v vojsko mobiliziral otroke (najnižja zakonita starost za vpoklic je bila 18 let, v posameznih primerih 17 let). Najstniki so iz doma na fronto bežali prostovoljno, največ možnosti, da pristanejo v vojski, pa so imele vojne sirote, ki jih glede na surovost vzhodne fronte ni bilo malo. Odredi Rdeče armade takšnih »ubežnikov«, ki so bodisi pobegnili od doma, bodisi ostali brez staršev, mnogokrat niso pošiljali nazaj v zaledje, ampak so jih posvajali v enoto kot »sinove polka«. Podobno se je dogajalo v mornarici z otroci padlih mornarjev.

Ti »sinovi polka« so najpogosteje opravljali gospodinjska dela. Marsikoga niso niti vpisali na seznam osebja enote. Te, ki so jih, pa so lahko prejemali denarno nadomestilo, nosili uniformo in celo orožje. Nekateri med njimi so sodelovali v bojnih operacijah.

Štirinajstletni Pjotr Klipa je bil učenec glasbenega voda 6. strelske divizije, ki je bila ob izbruhu vojne nastanjena v obmejni Brestski trdnjavi. Ko so se začeli boji, se je Pjotr pridružil eni od skupin braniteljev, opravljal naloge vezista in se v vlogi izvidnika plazil do nemških položajev. Vojakom je v trdnjavo prinašal vodo in nujno potrebna zdravila, nekoč pa je odkril tudi dragoceno zalogo streliva. V začetku julija se je Klipi in več vojakom uspelo prebiti iz trdnjave, a so bili kmalu zatem zajeti. Pjotra so odpeljali v Nemčijo na prisilno delo, od koder je bil izpuščen leta 1945.

Oktobra 1941 se je četam Rdeče armade med umikom iz Mariupolja v jugovzhodni Ukrajini pridružil šestnajstletni Vasilij Kurka in se prostovoljno priključil 395. strelski diviziji. Ker je bil še mladoleten, ga na fronto niso pošiljali, temveč so ga držali v zaledju. Ko pa je izvedel, da poteka nabor za ostrostrelsko šolo, je prepričal svoje nadrejene poveljnike, da mu dajo priložnost. Izkazalo se je, da ima fant izjemen strelski talent. Pridobil je čin podporočnika, postal poveljnik ostrostrelskega voda in celo inštruktor za usposabljanje ostrostrelcev. Preden je bil smrtno ranjen na Poljskem leta 1945, se je na Vasilijevem seznamu ubitih nasprotnikov znašlo 179 vojakov in častnikov – eden boljših rezultatov v Rdeči armadi.

Oče trinajstletnega Ivana Gerasimova je padel v prvih dneh vojne, mama in sestre pa so domnevno zgorele v hiši med nemškim bombardiranjem (šele po vojni se je izkazalo, da so v bistvu preživele). Ivan se je pridružil artilerijskemu polku 112. strelske divizije, kjer je postal pomočnik kuharja, nato pa prenašalec streliva. Med enim od bojev za Stalingrad konec leta 1942 je Gerasimov kot edini preživeli v svoji posadki pobral avtomat padlega tovariša in začel streljati proti sovražniku. Ko mu je odtrgalo desno dlan in zdrobilo levi komolec, je k sebi prižel protitankovsko granato, z zobmi izvlekel varovalo in se zapodil pod sovražnikov tank, ter ga pognal v zrak skupaj s sabo.

Komaj petletni Sergej Aljoškin je postal sirota, potem ko so Nemci ubili njegovega starejšega brata in mamo zaradi sodelovanja s partizani (oče je umrl še pred vojno). Izgubljenega in izčrpanega otroka so nato pobrali izvidniki 142. gardnega strelskega polka, katerega poveljnik se je odločil, da fanta posvoji. Novembra 1942 je nato najmlajši »sin polka« druge svetovne vojne izvedel podvig, za katerega je bil kasneje odlikovan. Med artilerijskim obstreljevanjem je zasulo poveljnikov rov, šestletni fantek pa je pod sovražnikovim obstreljevanjem odhitel po pomoč in nato še sam pomagal pri izkopavanju ter pomagal rešiti življenje svojega krušnega očeta.

A še zdaleč niso vsi otroci, ki so se znašli v vojni, bili sirote ali ubežniki. Dogajalo se je, da so jih na fronto s sabo jemali lastni starši. Tako je aprila 1943 v 5. jurišni letalski korpus skupaj z njegovim poveljnikom Nikolajem Kamaninom prišel njegov štirinajstletni sin Arkadij. Po več mesecih služenja v vlogi mehanika in navigatorja/izvidnika je izvedel svoj prvi polet kot pilot letala U-2. Arkadij Kamanin je postal najmlajši sovjetski pilot v drugi svetovni vojni. Fant je vojno tudi preživel, a je žal umrl kmalu zatem, leta 1947, zaradi meningitisa. Imel je le 18 let.

Če je v Rdeči armadi služilo na tisoče mladoletnikov, jih je bilo v partizanskih odredih na deset tisoče. Kot prvo, pridružiti se partizanom je bilo za otroka lažje kot priti v regularno vojsko, saj so poveljnike v slednji lahko čakale neprijetne sankcije, če se je razvedelo, da v njihovih enotah na fronti služijo najstniki. Kot drugo, če je vojska lahko mlade ubežnike pošiljala nazaj v zaledje, to v partizanskih enotah, ki so delovale globoko na okupiranih ozemljih, preprosto ni bilo mogoče.

Nekateri od mladih partizanov so dobili najvišje vojaško odlikovanje – junak Sovjetske zveze. Ena od prejemnic je bila sedemnajstletna Zinaida Portnova, partizanska skavtinja v Belorusiji in pripadnica podzemne organizacije Mladi maščevalci. Ko jo je zajel Gestapo, je bila deležna številnih zasliševanj. Med enim ji je uspelo z mize suniti pištolo ter z njo ustreliti zasliševalca in njegova dva pomočnika. A njen poskus pobega je kljub temu spodletel. 10. januarja 1944 je bila po mesecu dni mučenja ustreljena. Odlikovanje je prejela posthumno štirinajst let kasneje.