Kako so Sovjeti po prvi svetovni vojni pomagali Nemčiji pri obnovi njene vojske

Bundesarchiv
Državi sta tesno sodelovali na vojaškem področju vse do prihoda nacistov.

»Odpisani« državi

Po koncu prve svetovne bojne je bila nemška vojska samo še žalostna senca svoje nekdanje moči in prestiža. Mirovni sporazum iz Versaillesa je Nemčiji nalagal, da število svojih vojakov zmanjša na vsega sto tisoč, prepovedoval je uvajanje tankovskih enot, vojnega letalstva, podmorniške flote ter razvoj vojaške tehnologije.

A Reichswehr, kakor so se imenovale oborožene sile Weimarske republike, se ni nameraval pomiriti s svojo grenko usodo. Nemci so bili željni razvijati svojo vojsko, vendar to pod budnim očesom zaveznikov ni bilo možno.

Kmalu pa so našli rešitev za to zagato. Nemčija se je s predlogom za sodelovanje obrnila k Sovjetski Rusiji. Ta »odpadniška« država je pravkar doživela uničujočo državljansko vojno in intervencijo tujih sil, bila je obkrožena s sovražnimi silami, priznavala pa je ni niti ena vodilna svetovna sila. Vrhovni poveljnik nemške vojske Hans von Seeckt je takrat dejal, da je »versajski diktat možno raztrgati le s tesnim sodelovanjem z veliko Rusijo«.

Rokovanje med nemškimi in sovjetskimi vojaki

V Moskvi so bili več kot pripravljeni prebiti to blokado preko krepitve stikov z Nemčijo. Poleg tega je nemško vojaško osebje kljub vsemu še zmeraj veljalo za visoko kvalificirano in je posedovalo dragoceno znanje za modernizacijo Rdeče armade.

Tajni dogovori

Pogajanja o vojaškem sodelovanju med Moskvo in Berlinom so se začela že pred koncem sovjetsko-poljske vojne (1919-1921). Državi je zbližal vzajemni protipoljski sentiment, saj sta tako ena kot druga morali Poljakom odstopiti del svojega ozemlja. Kljub temu pa na tej točki še vedno ne moremo govoriti o formalnem političnem ali vojaškem zavezništvu.

Nemški vojni ujetniki med prvo svetovno vojno

Leta 1922 so se v italijanskem Rapallu Nemci in Sovjeti dogovorili o ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov. A medtem ko so se javno podpisovali gospodarski dogovori, so v ozadju potekala tajna pogajanja o sodelovanju pri usposabljanju vojaških pilotov in tankistov ter razvoju kemijskega orožja.

V dvajsetih letih so v Rusiji tako zrasle številne nemške tajne šole ter centri za usposabljanje in vojaške raziskave. Vlada Weimarske republike pri tem ni varčevala in je letno za te namene vložila do deset odstotkov svojega obrambnega proračuna.

Vojaško sodelovanje med Sovjeti in Nemci je potekalo v popolni tajnosti, ki pa je bila precej pomembnejša za Berlin kot za Moskvo. Leta 1928 je sovjetski predstavnik v Nemčiji Nikolaj Krestinski takole pisal Stalinu: »Z našega vidika ne kršimo nobenega mednarodnega sporazuma ali norm mednarodnega prava. Nemci so tisti, ki kršijo versajski sporazum in oni se morajo bati razkritja ter držati zadevo v tajnosti.«

Objekt Lipeck

Nemška letalska šola v Lipecku

Leta 1925 je bila blizu mesta Lipeck (400 km od Moskve) postavljena skrivna nemška letalska šola. Gradnjo in vzdrževanje je stoodstotno financirala nemška država. Skladno s pogodbo so se v njej usposabljali tako nemški kot sovjetski piloti, ki so črpali izkušnje od svojih zahodnih kolegov.

Poleg preučevanja teorije so v šoli izvajali preizkuse novih letal, letalske opreme in orožja, sestavljala se je taktika zračnih bojev. Sama letala je nabavilo nemško obrambno ministrstvo preko posrednikov iz tretjih držav ter jih dobavljalo v ZSSR. V prvi pošiljki je bilo petdeset nizozemskih lovcev Fokker D-XIII, ki so v lipecki letalski center prispeli po kosih.

Lovci Fokker D-XIII v Lipecku

Usposabljanje posameznega nemškega pilota v ZSSR je trajalo šest mesecev. Kadeti so v Lipeck prihajali tajno pod izmišljenimi imeni in naokoli hodili v sovjetskih uniformah brez našitkov. Pred odhodom iz Nemčije so jih uradno odpustili iz Reichswehra, po vrnitvi pa jih sprejemali nazaj pod istimi čini. Tiste, ki so med usposabljanji v nesrečah izgubili življenje, so domov dostavljali v posebnih zabojih, na katerih je pisalo »rezervni deli«.

V osmih letih obstoja Lipecke letalske šole se je tam izučilo več kot sto nemških pilotov. Med njimi so bila tudi kasnejša znana častniška imena pri Luftwaffe kot npr. Hugo Sperrle, Kurt Student in Albert Kesselring.

V začetku tridesetih let je skupna letalska šola tako za Nemce kot za Sovjete začela izgubljati na pomenu. Prvi so s kršenjem versajskega sporazuma uspeli usposabljanje že delno prenesti na domače ozemlje, drugi pa po prihodu nacistov na oblast leta 1933 niso bili več navdušeni za nadaljevanje vojaškega in tehničnega sodelovanja z ideološkim nasprotnikom. Istega leta so šolo zaprli.

Objekt Kama

Usposabljanje tankistov v maketah na poligonu Kama

Pogodba o ustanovitvi nemške tankovske šole v ZSSR je bila podpisana leta že 1926, čeprav je začela delovati šele leta 1929. Šola po imenu Kama je zrasla blizu Kazana v Tatarstanu in je bila v uradnih sovjetskih dokumentih zavedena kot Tehnična šola letalskih sil.

Kama je delovala po enakem principu kot šola v Lipecku – v popolni tajnosti in z večinskim financiranjem iz Nemčije. Tudi tukaj so se skupaj usposabljali nemški in sovjetski tankisti. Na poligonih pri Kazanu so preizkušali tankovsko orožje in komunikacijska sredstva, preučevali taktiko tankovskega boja, kamuflažo in koordinacijo med tankovskimi skupinami.

Usposabljanje nemških tankistov v Kami

Testne tanke, t. i. velike traktorje (nem. Grosstraktoren) so tajno proizvajali po naročilu vodilnih nemških orožarskih podjetij Krupp, Rheinmetall in Daimler-Benz ter jih nato po delih dostavljali v ZSSR. Rdeča armada je s svoje strani ponudila lahke tanke T-18 in tankete britanske proizvodnje Carden Loyd.

Kot v primeru Lipecke letalske šole je tudi Kama leta 1933 zaprla svoja vrata. V kratkem obdobju svojega obstoja se je tam izšolalo 250 sovjetskih in nemških tankistov, med katerimi so bili bodoči junak Sovjetske zveze generalpodpolkovnik Semjon Krivoštejn, general kasnejšega nemškega Wehrmachta Wilhelm von Thoma ter načelnik štaba generala Heinza Guderiana Wolfgang Thomale.

Objekt Tomka

Nemška šola za kemično bojevanje Tomka

Šola za kemično bojevanje Tomka v Saratovski regiji je bila najbolje varovan tajni nemški objekt na sovjetskem ozemlju. Kompleks so sestavljali štirje laboratoriji, dva vivarija, komora za razplinjevanje, električne postaje, garaža in bivalni prostori. Vso opremo vključno z nekaj letali in topovi so skrivoma pripeljali iz Nemčije.

V Tomki je bila stalno nastanjena 25-članska zasedba nemških kemikov, biologov, toksikologov, pirotehnikov in artileristov. Tukaj so se usposabljali sovjetski strokovnjaki, ki niso imeli tako bogatih izkušenj s kemičnim orožjem kot njihovi zahodni kolegi.

Poskusi na poligonih so se odvijali v obdobju 1928-1933, od vseh objektov na sovjetskem ozemlju pa je bila Tomka za Nemce najpomembnejša. Poleg versajskega sporazuma je ključno vlogo igral tudi geografski faktor. V gosto poseljeni in relativno manjši Nemčiji je namreč bilo težko najti primerne poligone za preizkušanje kemičnega orožja, sovjetski strani pa je Tomka predstavljala vir denarja in neprecenljivih izkušenj. Ne glede na to pa je na koncu tudi tukaj prevladal politični moment – čim se je rodil Tretji rajh, so Tomko zaprli.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke