Zakaj so se Madžari borili proti ZSSR v drugi svetovni vojni (FOTOZGODBA)

Slobodsky (CC BY 3.0)
Za razliko od nekaterih drugih zaveznikov Tretjega rajha Madžarska ni imela nobenih razlogov za boj proti Sovjetski zvezi, a prav Madžari so bili edini, ki so se do zadnjega borili z ramo ob rami z nacisti proti Rdeči armadi.

»Kakšni divji, grobi obrazi, koliko divjaštva in življenjskih tegob se skriva za temi očmi. Tudi to je odraz stalinskega režima. Prišel je čas, da ga zbrišemo z obličja Zemlje,« je o sovjetskih vojnih ujetnikih v začetku operacije Barbarossa pisal madžarski vojak Zoltán Arokszállási. Po vojni napovedi Sovjetski zvezi 27. junija 1941 se je Madžarska priključila Hitlerjevemu »križarskemu pohodu na Vzhod«.

Plakat z regentom Miklósom Horthyjem

Madžari niso imeli nobenih tehtnih razlogov za vojno proti Sovjetom. Za razliko od Fincev in Romunov z ZSSR niso imeli skupne meje in posledično tudi ne ozemeljskih sporov. Poleg tega Budimpešta ni mogla računati na to, da bo pridobila ozemlje premaganega velikana, saj Berlin ni načrtoval tovrstnih koncesij.

Miklós Horthy in Adolf Hitler, 1938

Glavni motiv, ki je Madžare prepričal k sodelovanju v nemški kampanji na vzhodu, ni bila pridobitev novih ozemelj, pač pa obdržati to, kar so imeli, še posebej Severno Transilvanijo. Ta obsežna regija z mešanim romunsko-madžarskim prebivalstvom je bila do konca prve svetovne vojne del Avstro-Ogrske, leta 1918 je pripadla Romuniji, po drugi dunajski arbitraži 30. avgusta 1940 pa jo je Nemčija pripojila Madžarski. Ko je romunska vojska skupaj z Wehrmachtom vdrla na sovjetska tla, je vodilne kroge v Budimpešti močno zaskrbelo: Če bo Madžarska ostala nevtralna, ali ne bo potem Hitler revidiral usodo Severne Transilvanije v korist svojih romunskih zaveznikov?

Madžarski častniki v častnem postroju pred nemško vojsko, ki se je odpravljala na okupacijo Jugoslavije.

Formalni povod za začetek vojaških operacij je bilo bombardiranje slovaških Košic 26. junija 1941, ki so takrat pripadale Madžarski. Ne glede na to, da ni bilo mogoče potrditi izvora bombnikov, je madžarska vlada oznanila, da je napad izvedlo sovjetsko letalstvo. Danes obstajajo namigovanja, da naj bi za incidentom stala Nemčija, ki je hotela Madžarsko potegniti v vojno na svoji strani, ali pa celo Romunija, ki pa je imela drugačen motiv – oslabljeni Madžarski bi bilo lažje odvzeti Transilvanijo.

Madžarska vojska pri obrambi Donave, 1941

Prve enote madžarske vojske, ki so se odpravile na fronto, so bile del t. i. Karpatske skupine, sestavljene iz mehaniziranega korpusa ter gorske in obmejne brigade. Ta skupina je sodelovala v bojih proti Rdeči armadi v Ukrajini. V bitki pri Umanju julija in avgusta 1941 so Madžari Nemcem pomagali razbiti dvajset sovjetskih divizij. Oktobra je njihov mehanizirani korpus zaključil 950-kilometrski pohod na Doneck, pri čemer je izgubil 80 odstotkov tehnike. Poleti 1942 je bila v območje Kurska in Voronježa poslana najbolje usposobljena in opremljena 200 tisoč glava 2. armada, ki pa ni uspela vzpostaviti iniciative in je po hudih bojih decembra istega leta prešla v defenzivo. »Bojeval sem se proti Nemcem, Madžarom in Romunom. Če jih primerjamo kot nasprotnike, so najtrši oreh seveda predstavljali Nemci. Na drugo mesto pa bi po bojevitosti dal Madžare,« je zapisal poveljnik protitankovskega voda Aleksander Rogačov.

Madžarski vojaki ob onesposobljenem sovjetskem tanku

Nemci, ki niso imeli preveč visokega mnenja o bojnih sposobnostih Madžarov, so te pogosto uporabljali kot okupacijske in kaznovalne sile, kar so slednji sprejeli z veliko zagnanostjo. Samo med novembrom 1941 in avgustom 1942 so tekom svojih »protipartizanskih« akcij pobili več kot 30.000 ljudi, večina katerih so bili neoboroženi civilisti. Pogosto so pri tem izkazovali celo večjo krutost kot esesovci. »Tam je gorel kres, dva Madžara pa sta pod pazduho in za noge držala ujetnika in ga počasi držala nad ognjem,« se je spominjala prebivalka mesta Ostrogožsk v Voronješki regiji Marija Kajdannikova. »Dvigali so ga nad ogenj in ga spuščali. Ko je utihnil, so ga Madžari vrgli z obrazom navzdol naravnost na ogenj. Ko se je zopet zdrznil, mu je nekdo od njih v hrbet zarinil bajonet.«

Madžarski vojaki v Karpatih, 1944

Januarja 1943 je Rdeča armada prečkala reko Don južno od Voronježa in napadla 2. madžarsko in 8. italijansko armado. V bitki je padlo 30 tisoč madžarskih vojakov, 50 tisoč je bilo zajetih, Madžari so izgubili večji del tankov, oklepnih avtomobilov in artilerije. Voronješka katastrofa je postala najhujši poraz madžarske vojske v vsej njeni zgodovini.

Sovjetska pehota med ofenzivo v bližini Budimpešte, december 1944

Ko je marca 1944 Hitler izvedel, da madžarski voditelj Miklós Horthy vodi tajna pogajanja z zahodnimi zavezniki o izstopu iz vojne, je začel operacijo Margarethe. V nekaj dneh so nemške sile brez prelivanja krvi okupirale vso Madžarsko. Horthy je ohranil oblast, a pogajanja z Zahodom so se končala. Kljub temu je 15. oktobra, ko se je fronta že pomaknila na samo madžarsko ozemlje, regent objavil premirje s Sovjetsko zvezo. V odgovor na to so Nemci Horthyja vrgli s funkcije in na njegovo mesto postavili voditelja nacistične pronemške Stranke puščičastih križev Ferenca Szálasija. Madžarska je prišla pod popolni nadzor Tretjega rajha in v celoti izgubila kakršnokoli politično samostojnost.

Madžarski nacistični voditelj Ferenc Szálasi pred usmrtitvijo

21. decembra 1944 je bila ob pomoči ZSSR ustanovljena Madžarska prehodna narodna skupščina, ki je pozivala ljudi k »sveti borbi proti nemškim zavojevalcem za osvoboditev domovine«. A na stran Rdeče armade je prestopil le majhen delež madžarske vojske, večina se je do konca borila na nemški strani. Celo po padcu Budimpešte 13. februarja 1945 je madžarska 3. armada v območju Blatnega jezera sodelovala v zadnji večji nemški ofenzivi v drugi svetovni vojni. Po porazu je bila dokončno razbita in poražena.

Madžarska vojska v Budimpešti, 1944

Druga svetovna vojna je stala življenj več kot 300 tisoč madžarskih vojakov in 630 tisoč žrtev med civilisti (okoli 550 tisoč je bilo Judov). Po porazu sil osi je Madžarska za skoraj pol stoletja prišla pod vpliv Sovjetske zveze, sosedam pa je bila prisiljena vrniti ozemlje, ki ga je zasedla z nemško pomočjo (vključno s Severno Transilvanijo), in se vrnila na predvojne meje, v katerih obstaja še danes.

Sovjetske sile v Budimpešti

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke