Ena od najhujših smrtnih kazni, ki je lahko doletela žensko v carski Rusiji pred Petrom Velikim, je bila za umor lastnih otrok. Za takšen zločin so osebo zakopali v zemljo do prsi in jo pustili, da umre od lakote.
Vse od starih časov so se Rusi trudili zmanjšati ali povsem izničiti pojavnost nelegitimnih otrok brez staršev. Pravoslavna cerkev je uvedla številne prepovedi in kazni za izven zakonske afere. A to seveda ne pomeni, da Rusi v srednjem veku niso poznali seksa onkraj zakona ali pred njegovo sklenitvijo.
O spolnem življenju Rusov pred 18. stoletjem ne vemo prav dosti, saj je Ruska pravoslavna cerkev te informacije dojemala kot razvratne. Duhovniki so sicer med spovedmi zagotovo slišali razne prigode, a jih kakopak niso zapisovali. Tako morajo zgodovinarji danes rekonstruirati informacije po koščkih iz raznih virov.
»Kako mi gori srce in telo in tudi moja duša gori zate in za tvoje telo in za tvoj pogled!« Tako je v zasebnem ljubezenskem pismu pisala neka ženska iz 14. stoletja. Opisi spolnih odnosov pa so se v leposlovje prebili šele v 17. stoletju.
Zgodovinarka Natalija Puškarjova, ena od največjih strokovnjakinj na tem področju, navaja spodnji zapis iz Zgodb sedmih modrecev, cikla pripovedi o morali hebrejskega izvora, ki se je v Rusiji (v adaptaciji iz poljščine) pojavil prav 17. stoletju. »Dragi moj, delaj, kar želiš, česa se sramuješ? /.../ nakar je odprla svoje prsi, jih pokazala in rekla: ’’Poglej in ljubi moje lepo telo’’« A zakaj je bila pravoslavna cerkev tako pozorna na takšne zapise?
V predmoderni dobi (v Rusiji pred 17. oz. 18. stoletjem), ko je bilo zdravstvo še zelo primitivno, so kakršnekoli težave človekovega reproduktivnega sistema lahko bile zanj usodne. Hkrati je bila smrtnost med otroci zelo visoka. Zaradi tega si je Cerkev, ki je služila kot glavna moralna avtoriteta za večino ruskega prebivalstva, prizadevala spodbujati čim več rojstev, a hkrati omejiti spolno življenje na zakonske zveze.
Ko govorimo o nadzoru rojstev pred 18. stoletjem v Rusiji, nam lahko za koristen vir informacij služijo z zgodovinski zapisi o cerkvenih kaznih. Puškarjova piše, da obstaja precej zapisov o primerih, kjer so bile kaznovane ženske, »ki so imele [zarodek] v sebi, a niso hotele roditi«.
Splavi so bili enakovredni umoru otroka. Splavitev zarodka je bila kaznovana s petimi leti kesanja in posta, splav nerojenega ploda, ki je že imel »človeške značilnosti« s sedmimi leti, umor novorojenčka pa s petnajstimi leti.
Kako pogosto so v praksi prakticirali to kaznovanje? Tega ne vemo zagotovo. A obsojali so tudi razne kontracepcijske metode na rastlinski osnovi. Zapisi iz leta 1656 kažejo, da so cerkvene oblasti za kontracepcijo predpisovale sedem let kesanja in posta – isto, kakor za splav razvitega zarodka.
Kaj pa glede regulacije samih spolnih odnosov? Navadno so bili ti dovoljeni le znotraj zakonske zveze in še takrat le ob določenih dnevih. Seks je bil »prepovedan« med pravoslavnimi posti: 50 dni spomladi, osem do 42 dni poleti, 13 dni jeseni in 40 dni pozimi. Nadalje je bila spolnost prepovedana ob sredah, petkih, sobotah in nedeljah in na vse pravoslavne praznike. Za »legalne« spolne odnose je tako ostalo komaj kakšnih petdeset dni na leto. Ni treba posebej poudarjati, da so ljudje te prepovedi neprestano »kršili«.
V 17. stoletju in še posebej med vladavino izjemno pobožnega carja Alekseja Mihajloviča (1629-1676) je Cerkev prepovedala vsakršno omembo spolnega življenja in tudi vsakovrstno goloto. Plemkinje so preživljale svoje življenje v lesenih palačah, zastražene in pod budnim očesom služabnikov. Zakonska zvestoba je bila brezpogojna. Freska v neki cerkvi v Jaroslavlju iz 17. stoletja prikazuje žensko v peklu, ki je bila kaznovana zaradi prešuštva. Upodobljena je s kačo, ki jo grize za bradavice na prsih.
Tovrstno omejevanje pa ni moglo trajati dolgo. V istem obdobju se v književnosti pokaže bolj sproščen odnos do spolnosti. V 17. stoletju je med pismenim ruskim mestnim prebivalstvom, ki je bilo manj dovzetno za cerkveno moralo, postala priljubljena Povest Petra zlatih ključev, tekst francoskega izvora, ki je bil v ruščino preveden iz poljščine. Zgodba govori o moškem, ki je svoje dekle prepričal, da pobegne od staršev in se mu spolno preda, a par je nato za svoj greh moral trpeti večletno kesanje, da se je odrešil.
V zgodbi je tudi nazoren opis spolnega odnosa: »Ljubil je njeno belo in lepo lice, njene rožnate ustnice … in ni se mogel zadržati, odprl je njeno obleko nad prsmi, z željo, da bi še naprej občudoval njeno belo telo … In pokazala se je angelska lepota.«
Več drugih virov nam kaže, da je bilo spolno življenje Rusov v 17. stoletju kljub vsem cerkvenim prepovedim v razcvetu. Leta 1641 je carjeva tajna policija preiskovala primer Darje Lomakine, »čarovnice«, ki naj bi izdelovala ljubezenske napoje. Nemški popotnik in diplomat Adam Olearius (1599-1671) je v svojih zapisih omenil, da je bilo v tistih časih pri moskovskih ženskah v navadi pripravljati hrano za povečevanje spolne moči njihovih mož. V istem obdobju so se pojavili tudi prvi ljudski uroki za krepitev spolne moči, ki namigujejo, da so tudi tlačanske ženske hotele, da bodo njihovi možje čim bolj sposobni v postelji. Tudi v prej omenjenih Zgodbah sedmih modrecev iz 17. stoletja obstaja pripoved o ženski, ki zvabi moškega k spolnemu odnosu.
Še bolj zgovorni so ljudski pregovori iz tega časa, ki zajemajo resničnost bolje od kateregakoli teksta. Če omenimo samo dva: »Ženska je v zaporu z možem, če nima nobenih obiskov«; »Lep je mož druge, a čas z njim je omejen« ipd.
Ti razpršeni opisi pričajo o tem, kako zelo je bilo spolno življenje v 17. stoletju potrebno osvoboditve. To je bilo tik pred vseobsegajočimi reformami Petra Velikega, ki je tudi to področje liberaliziral, Rusijo pretvoril v sodobno državo in bistveno omejil vlogo Cerkve v življenju ljudi.
V skladu z evropskimi navadami je v večjih mestih prišlo tudi do razmaha »komercialne ljubezni«, vsaj za plemstvo. Zadržan in pietetni pravoslavni odnos do spolnosti so zamenjale evropske manire. Za ruske tlačane je bila spolna revolucija sicer še zelo, zelo daleč.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
