Gospod »NE!«: Pet dejstev o najbolj karizmatičnem sovjetskem zunanjem ministru

Diplomat je postal po čistem naključju

Neka anekdota pravi, da naj bi prošnjo Andreja Gromika za delo na zunanjem ministrstvu potrdil Josif Stalin osebno, ker naj bi mu bilo všeč, kako zveni njegov priimek.

»Gromiko. Dober priimek!« Naj bi izjavil Stalin. [Beseda grom ima v ruščini enak pomen kot v slovenščini, op. ur.]

Koliko je resnice na tej anekdoti, ne vemo, je pa dejstvo, da je imel sovjetski voditelj precejšnjo vlogo pri tem, da je Andrej Gromiko prišel na položaj zunanjega ministra, četudi je bila ta bolj posredna in tudi temačna.

Stalinove politične čistke v tridesetih letih so namreč kadrovsko opustošile tudi Ljudski komisariat za zunanje zadeve. Mnogi šolani diplomati so izgubili svoj položaj in prazna mesta je bilo treba zapolniti z novimi kadri, ki so morali zadostovati dvema kriterijema – znanje angleškega jezika in delavsko ali kmečko družinsko ozadje.

Mladi Andrej Gromiko je odraščal v kmečki družini in se naučil angleško od svojega očeta, ki je za kratek čas delal v Kanadi kot drvar. Bodoči prvi diplomat države je tako izviral iz pravega družbenega sloja, znal je angleško, bil je visoke rasti (185 cm) in povrhu vsega imel še dobro zveneč priimek. Zaradi vseh teh faktorjev je bil idealni kandidat za delo na komisariatu za zunanje zadeve.

»Diplomat sem postal po naključju. Izbrali bi lahko kogarkoli iz delavsko-kmečkega okolja,« je izjavil več let kasneje.

In tako, četudi Stalin morda ni osebno izbral Gromika s seznama kandidatov, je bila voditeljeva vloga ključna na drugačen način.

Svoje tuje kolege je načrtno utrujal

Gromika so svoj čas primerjali z buldogom, ki ne spusti svoje žrtve ali s težko lokomotivo, ki se počasi a zanesljivo premika proti določenemu cilju. In to so bile več kot zgolj metafore.

Ena od njegovih mnogih vrlin je bila navidez neskončna potrpežljivost. Tujim diplomatom, vključenim v pogajanja, je bilo zelo težko pri telefonskih pogovorih z Gromikom, saj se je sovjetski zunanji minister rade volje po več ur prerekal z njimi okoli najmanjših podrobnosti.

Kljub temu je s svojo pojavnostjo znal očarati mnoge tuje kolege. Nekdanji ameriški svetovalec za državno varnost Henry Kissinger je nekoč izjavil, da je cenil Gromikove manire: »Andrej Gromiko je dajal vtis stroge osebnosti. Resnično je bil izjemno profesionalen in zelo korekten. Takšen je pač bil. A k temu bi želel dodati, da je bil še izredno inteligenten, zmeraj pripravljen in nikoli ni izgubil živcev. Imel je krasen smisel za humor, ki se ni kazal neposredno, ko pa si ga dojel, je bil v neprecenljivo pomoč pri dialogu z njim.«

Brezkompromisno držo je skovala osebna tragedija

Tuji kolegi so mu nadeli vzdevek Gospod NE!(Mr. Nyet). Na to je odgovoril, da se je sam naposlušal njihovih »Ne-jev« prav tako pogosto, kot so se oni njegovega »Njet-a«. A vendar je bilo v diplomatskih krogih iz tistega časa dobro znano, da Gromiko zavzema brezkompromisno držo pri mnogih mednarodnih vprašanjih, v katera je bil vključen.

Na njegovo železno voljo in vztrajnost je nemara vplivala tragična osebna izkušnja. Med drugo svetovno vojno, ko je Gromiko šele začel delati na zunanjem ministrstvu, so se v jarkih na fronti borili njegovi trije bratje. Dva sta padla v boju, tretji pa je podlegel ranam po koncu vojne.

Na pogajanjih z nekdanjim sovjetskim sovražnikom Nemčijo ali z drugimi povojnimi akterji je prvi diplomat ZSSR zmeraj spomnil na doprinos njegove družine k zmagi v vojni.

Gromiko je nekoč priznal, da mu je spomin na pokojne brate med pogajanji zmeraj vlival občutek usodne pomembnosti in osebne investicije.

»Ne bomo spreminjali izida (druge svetovne) vojne. Če jim popustimo, nas bodo preklinjali vsi, ki so bili mučeni in ubiti. Ko se pogajam z Nemci, včasih slišim, kako mi bratje šepetajo za hrbtom: »Ne daj jim Andrej, ne popusti! To ni njihovo, to je naše!« S temi besedami je Gromiko nekoč razložil racionalo za svojimi brezkompromisnimi pogajalskimi metodami.

Pomagal je oblikovati svetovno povojno ureditev

Andrej Gromiko je bil ključna figura pri oblikovanju povojnega sveta, obenem pa je precej zaslužen za to, da je postal ta svet bolj varen, kolikor je pač to bilo mogoče v razmerah hladne vojne.

V svoji dolgi diplomatski karieri – 28 let služil kot zunanji minister ZSSR, še več let pa je zasedal druge diplomatske položaje – je Gromiko odigral ključno vlogo pravzaprav pri vseh pomembnih političnih dogodkih 20. stoletja.

Leta 1943 je pomagal organizirati teheransko konferenco, na kateri so se srečali Stalin, Churchill in Roosevelt. Aktivno je sodeloval tudi v pripravah potsdamske konference, kjer so »veliki trije« leta 1945 začrtali povojni svetovni red.

Gromiko je v imenu Sovjetske zveze podpisal tudi ustanovno listino Združenih narodov, organizacije, ki je kasneje postala simbol globaliziranega sveta.

Prvi sovjetski diplomat je imel na koncu tudi pomembne zasluge pri podpisu sporazuma o delni prepovedi jedrskih poskusov leta 1963, ki je prepovedoval testiranja jedrskega orožja v atmosferi, vesolju in pod vodo, s čimer je svet postal malo bolj varen.

Sam Gromiko pa je bil najbolj ponosen na en drug doprinos: »V največji osebni uspeh si štejem konsolidacijo povojnih meja v Evropi s sporazumom. Če bodo evropske države zavrgle ta sporazum in ga začele kršiti, potem … bo Evropo ponovno obiskala vojna.«

Na oblast je pomagal Gorbačovu

Leta 1985 bi lahko Gromiko postal de facto voditelj Sovjetske zveze, saj je bil najverjetnejši kandidat za generalnega sekretarja Centralnega komiteja KP ZSSR, najvišjega političnega položaja v Sovjetski zvezi.

Kljub njegovim očitnim ambicijam zapustiti diplomacijo in se potegovati za najvišji stolček v državi, pa je v ključnem trenutku odstopil od svoje namere. Po smrti generalnega sekretarja Konstantina Černjenka leta 1985 je Andrej Gromiko namesto sebi pot na vrh utrl Mihailu Gorbačovu.

Razlogi za njegovo odločitev umakniti kandidaturo so nejasni, še posebej v luči njegovega nekoliko skeptičnega mnenja o Gorbačovu in kasnejše politike le-tega. Kakorkoli, Gromiko je bil tisti član politbiroja, ki je podprl kandidaturo Gorbačova proti drugim potencialnim kandidatom za najvišji politični položaj v Sovjetski zvezi.

Sčasoma naj bi obžaloval svojo izbiro in podvomil v Gorbačovove metode vodenja države. A Gromiko na zadeve ni mogel več kaj dosti vplivati, saj je bil premeščen na bolj ali manj simbolni položaj predsednika Predsedstva Vrhovnega sovjeta oz. predsednika ZSSR. Za razliko od ameriškega ali katerega drugega sistema pa sovjetski predsednik ni vihtel največje moči v državi – ta je bila v rokah generalnega sekretarja.

»Ne bi rekel, da je Gorbačov Gormiku izkazoval preveliko hvaležnost. Ta ga je imenoval za generalnega sekretarja, nato pa bil odstavljen s položaja zunanjega ministra in postal predsednik Sovjetske zveze. Biti predsednik pa ni bila kdove kako časovno zahtevna služba, zato sem ga redno, kadar sem prišel v Moskvo zasebno, poklical v pisarno v Kremlju, in sva obujala spomine kot neka veterana tridesetletne vojne, ki sta se po mnogih bitkah ponovno srečala,« je o svojem nasprotniku, kolegu in prijatelju povedal Henry Kissinger.

Andrej Gromiko se je od politike poslovil 1. oktobra 1988. Še danes velja za enega od najbolj spoštovanih diplomatov na svetu in zunanjega ministra z najdaljšim stažem v zgodovini Sovjetske zveze in sodobne Rusije.