Zakaj so Sovjeti sestrelili dve švedski letali?

Eden za drugim

Sestreljena Catalina

javna domena

13. junija 1952 v jutranjih urah je nad Baltskim morjem brez sledi izginilo transportno letalo DC-3 švedskih zračnih sil z osmimi člani posadke na krovu. Kakor so sporočili vojaški in vladni švedski predstavniki, je posadka izvajala navaden šolski polet.

Uradno poizvedovanje pri ZSSR ni prineslo nobene nove informacije, saj je Moskva zavrnila vsakršno vpletenost v incident. Na Baltiku se je medtem začela iskalna operacija, ki pa je bila kmalu prekinjena z dogodkom, ki je razburkal vso Švedsko.

16. junija je par sovjetskih lovcev MiG-15 streljal na švedsko letalo PBY-5 Catalina, ki je sodelovalo v reševalni operaciji, in ga prisilili v zasilni pristanek. Vseh pet članov posadke je nato na krov vzela zahodnonemška tovorna ladja.

Škandal

Švedski mediji o incidentu in skupina protestnikov v Stockholmu

javna domena

Obe strani sta se znašli na robu prekinitve diplomatskih stikov. Pred poslopjem sovjetskega veleposlaništva v Stockholmu so potekali množični protesti.

Švedi so zatrjevali, da so Sovjeti napadli Catalino v mednarodnem zračnem prostoru, Moskva pa, da je švedsko letalo kršilo sovjetski zračni prostor.

Kakor se je izkazalo na koncu, se je PBY-5 dejansko pomotoma približal enemu od otokov sovjetske Estonije, kjer sta ga dohitela miga. Eden od sovjetskih pilotov Nikolaj Semernikov se spominja: »Bilo je ob zori. Tudi Švedi so naju opazili in se obrnili proti nevtralnemu območju. Dohitela sva jih v nekaj sekundah. Ko sva se jim približala na okoli 20 metrov, sva jim pokazala, da naj nama sledijo na naše letališče, oni pa so nadaljevali svojo pot.«

Kljub temu, da je Catalina že zapustila sovjetski zračni prostor, sta pilota v migih prejela ukaz za sestrelitev švedskega letala. Za uspešno opravljeno nalogo sta bila Nikolaj Semernikov in pilot drugega miga Ilja Jacenko-Kosenko odlikovana z redom bojnega rdečega prapora.

Niti najmanj običajen polet

Letalo DC-3 (Tp 79 Huginn)

Herman Allwin

Kakor se je razjasnilo med preiskavo »afere Catalina« po razpadu Sovjetske zveze, sta lagali obe strani.
DC-3 namreč ni izvajal nobenega šolskega poleta. Letalo je bilo opremljeno s tajnimi napravami za radioelektronsko vohunjenje, njegova naloga pa je bila pridobiti informacije o novem sovjetskem radarju blizu mesta Liepāja v zahodni Latviji. Informacije so Švedi hoteli predati Natu v zameno za vojaško elektronsko opremo. Samo letalo je nosilo zelo primerno ime Huginn – tako je bilo v skandinavski mitologiji ime vrani boga Odina, ki je letela po vsem svetu in svojemu gospodarju sporočala o vsem, kar se je dogajalo naokoli.

Na krovu letala so bili tehnični strokovnjaki in častniki švedskega obrambnega ministrstva. Poleg osmih Švedov je na letalu morda bil prisoten tudi ameriški predstavnik Severnoatlantskega zavezništva, čeprav ta domneva nikoli ni bila uradno potrjena.

Švedske oblasti so poskušale zgodbo o DC-3 pomesti pod preprogo, zato je bil kasnejši incident z napadom na Catalino zanje kot naročen.

Ognjeni sprejem

Razbitine švedskega letala DC-3 v Muzeju švedskega letalstva v Linköpingu

Alex Nordstrom/Wikimedia Commons

Na drugi strani je bila Sovjetska zveza, ki je vseskozi zanikala vpletenost v izginotje letala Huginn, neposredni krivec zanj. Vohunsko letalo je bilo sestreljeno že med letom proti mejam sovjetskega zračnega prostora (razbitine so leta 2003 našli severno od otoka Gotland).

Sovjeti so v bistvu čakali, da »vrana« prileti. V Moskvi so bili o tajnem povojnem vojaškem sodelovanju med nevtralno Švedsko ter ZDA in Združenim kraljestvom dobro obveščeni. V zameno za pridobivanje obveščevalnih podatkov je NATO Švedski zagotavljal sodobno tehnično opremo za obrambne namene.
Od leta 1948 naprej so se v sovjetskem zračnem prostoru začela redno pojavljati letala švedskih zračnih sil, opremljena s kamerami za delanje posnetkov tal, kar je povzročalo jezo in proteste s strani sovjetskega vodstva. Vse to je na koncu privedlo do tega, da je 12. junija 1952 vohunsko letalo DC-3, ki se je sicer mojstrsko izognilo kršenju sovjetskega zračnega prostora, vseeno prišlo na merek pilotu Grigoriju Osinskemu v lovcu MiG-15, ki je vsiljivca sestrelil.

Za podrobnosti »afere Catalina« sta švedska in ruska javnost izvedeli šele 40 let po incidentu, čeprav sta se državi med sabo pogodili še mnogo prej. Že leta 1956 je namreč Nikita Hruščov v tajnem pogovoru s takratnim švedskim premierjem Tagejem Erlandrom priznal napad sovjetskega miga na švedsko letalo. Slednji pa se je odločil, da te informacije ne bo delil s svojimi državljani.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.