Kdo so bili glavni sovjetski zavezniki med hladno vojno?

Kuba (Amerika)

Kubanski voditelj Fidel Castro leta 1969

S. Preobraženski/Sputnik

Ko se je Sovjetska zveza soočala s kritikami po intervenciji Varšavskega pakta na Češkoslovaškem leta 1968, je bila Kuba tista, ki je javno podprla ZSSR. Fidel Castro je zavrnil praško pomlad in pozval k »tovariškemu boju zoper proameriške agente in vohune«. Kuba je še leta po tem izrazu podpore ostala ena od najožjih sovjetskih hladnovojnih zaveznic.

Ko se je zgodila kubanska revolucija, sovjetski obveščevalci niso še nič kaj dosti vedeli o tem, kdo je Fidel Castro in kaj so njegovi motivi. Nekaj časa so premlevali celo možnost, da bi lahko bil agent in plačanec Cie.

Dokaj kmalu po začetku hladne vojne pa so ZDA z gospodarskim in vojaškim pritiskom Kubo potisnile v naročje Sovjetske zveze. Otoška država je postala edina socialistična trdnjava na zahodni polobli, kar je bilo v časih tako velike ideološke tekme izredno pomemben faktor.

V letih, ki so sledila kubanski revoluciji, je ZSSR lastnoročno zagnala in vzdrževala kubansko gospodarstvo. Sovjeti so plačevali desetkratnik cene za kubanski sladkorni trs, glavno izvozno dobrino tega otoka. V zameno so dobili tesnega zaveznika, ki se je nahajal le 250 kilometrov od ameriške obale na Floridi.

Sovjeti so na Kubi zgradili in upravljali vohunsko bazo, znano kot Lourdes SIGINT, ki je bila pičlih 150 kilometrov oddaljena od otoka Key West in 300 kilometrov od Miamija. Sovjeti in Kubanci so izkoristili tudi propadel ameriški poskus invazije v Prašičjem zalivu leta 1961 in na Kubi postavili balistične rakete. Ta poteza je sprožila kubansko raketno krizo, ki sta jo Moskva in Washington na koncu razrešila sporazumno.

Egipt in Sirija (Bližnji vzhod)

Sovjetski voditelj Nikita Hruščov (drugi z desne) z egiptovskim predsednikom Gamalom Abdelom Naserjem (desno) med obiskom Kaira. Maj, 1964.

Getty Images

Hladna vojna med ZDA in ZSSR na Bližnjem vzhodu je spominjala na šahovsko partijo: vsaka stran je poskušala nevtralizirati nasprotnikove strateške prednosti v tej ključni in izjemno nestabilni regiji. V luči naraščajočih izraelsko-arabskih napetosti je Sovjetska zveza izbrala svoje zaveznike.

Sovjeti so že od samega začetka hladne vojne v štiridesetih letih zalagali arabske države z orožjem in vojaškimi inštruktorji, še posebej Egipt in Sirijo. Sovjetska zveza je igrala ključno vlogo, ko je prisilila Združeno kraljestvo in Francijo k umiku njunih sil iz Egipta leta 1956, potem ko je nacionalizacija Sueškega kanala s strani egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja spodbudila britansko-francosko invazijo.

Četudi Sovjetom na Bližnjem vzhodu ni uspelo vzgojiti komunistične ideologije, so z dobavami orožja in druge pomoči v regiji dobili velik političen vpliv. Potem ko je sovjetska mornarica leta 1971 dobila dostop do sirskih pristanišč, ZDA niso bile več edini igralec v Sredozemlju, saj je za ravnovesje moči s svojo prisotnostjo poskrbela sovjetska 5. mornariška eskadrilja, ki je stala nasproti ameriški Šesti floti, nastanjeni v Italiji.

Čeprav se je Egipt po Naserjevi smrti odmaknil od ZSSR, je Sirija ostala sovjetska bližnjevzhodna trdnjava vse do razpada Sovjetske zveze leta 1991.

Etiopija (Afrika)

Plakat v Adis Abebi leta 1977, ki prikazuje Etiopijce, kako držijo sovjetsko zastavo.

Getty Images

Nekateri opazovalci so sovjetsko prisotnost v Afriki opisovali kot »načelo maksimum-minimum«, maksimalne pridobitve z minimalnimi tveganji. Afriške države so za Sovjete predstavljale priložnost za širjenje socializma in postavljanje strateških točk, potem ko je v regiji po umiku evropskih kolonialistov nastal politični vakuum.

ZSSR je med hladno vojno podpirala številna uporniška gibanja po vsej celini, a njihov najbolj cenjeni zaveznik je bila Etiopija.

Ta vzhodnoafriška država je Rusijo zanimala že pred revolucijo, saj so jo ruski voditelji videli kot strateško vstopno točko na afriško celino.

A vrhunec sovjetsko-etiopskega prijateljstva je nastopil šele leta 1977, potem ko je dotedanja zaveznica Somalija prekinila odnose z ZSSR, izgnala sovjetske svetovalce in začela vojaško ofenzivo čez etiopsko vzhodno mejo.

Takoj po napadu je Moskva začela v Etiopijo po morju in po zraku pošiljati orožje in vojaško opremo, vključno z 80 letali, 600 tanki in 300 oklepnimi transporterji. Sovjeti so to dostavo organizirali tako učinkovito in hitro, da je presenetilo celo njihove hladnovojne rivale.

Sovjetska vojaška pomoč, skupaj s 17.000 kubanskimi vojaki, premeščenimi z bojišč v Angoli, je kmalu obrnila potek vojne in omogočila Etiopiji, da ustavi somalijsko ofenzivo.

Sovjetska zveza je s to intervencijo dala Zahodu vedeti, da ima zmožnosti vplivati na dogajanje v tujini, obenem pa si je utrdila status globalnega hegemona.

Vietnam (Azija)

Sovjetski tank na paradi v Sajgonu. 15. maja 1975

Getty Images

Vojna v Vietnamu, ki je trajala od 1955 do 1975, je Sovjetom dala možnost spodkopati ameriške ambicije v Jugovzhodni Aziji.

Med vojno so Sovjeti severnovietnamskim gverilcem pod vodstvom predanega socialista in marksista Ho Ši Mihna nudili masovno vojaško podporo, vključno z letali, radarji, artilerijo, protiletalskimi sistemi, ročnim orožjem, strelivom, hrano in medicinsko opremo. Severnovietnamski vojaški piloti so se usposabljali v Sovjetski zvezi, preden so poleteli v boj proti Američanom v Južnem Vietnamu.

V zameno je po padcu Sajgona Sovjetska zveza dobila dostop do pomorske baze v zalivu Cam Ranh, kjer je razmestila svojo Tihooceansko floto. Ta baza je postala ključni del sovjetske pomorske infrastrukture, ki je omogočila projekcijo moči v ta del sveta in zbiranje obveščevalnih podatkov.

Preberite še:

1969: Obmejni spopad, ki bi lahko prerasel v katastrofo

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.