Pet tujih poveljnikov, ki so se bojevali za Rusijo

Ker si niso mogli zgraditi kariere doma, so se ti oficirji odpravili v daljno in neznano Rusijo, kjer so cenili njihov talent in sposobnosti.

Patrick Gordon

Škot Patrick Leopold Gordon of Auchleuchries je služil tako v vojskah Švedske kot Poljske. Med rusko-poljsko vojno (1654 – 1667) se je celo tako zelo izkazal, da ga je navdušeni ruski veleposlanik v Varšavi Zamjatnja Leontjev prepričal, da zamenja strani in stopi v službo ruskega carja Alekseja Mihajloviča.
Po mnogih letih vojn proti Turkom in Krimskim Tatarom na južnih mejah ruske države, je Gordon prišel v ožji oficirski krog carja Petra I. Velikega in mu pomagal izvesti korenite reforme. Kot veliki teoretik in mojster svojega poklica je postal »krušni oče« ruske garde – ukvarjal se je z bojnimi pripravami gardijcev, jih učil formacij ter postavljanja obrambnih sistemov, taborov itd.

Kot eden od poveljnikov je Škot sodeloval v t. i. azovskih pohodih (1695 – 1696), v katerih je Rusija napravila prvi korak k utrditvi položaja na območju Črnega morja. Patrick Gordon je umrl leta 1699, na njegovem pogrebu pa je car Peter izjavil: »Jaz njemu dajem le prgišče prsti, on pa je meni dal celo ozemlje, skupaj z Azovskim morjem.«

Christoph von Münnich

Preden je leta 1721 saški grof Burkhard Christoph von Münnich prejel povabilo za služenje carju Petru Velikemu, je že služil kot vojaški inženir v štirih evropskih vojskah in si nabral izkušnje z neštetih bojišč. V Rusiji pa se je grof von Münnich (po rusko Hristofor Antonovič Minih) najprej ukvarjal v glavnem z gradnjo civilnih objektov – cest, pristanišč in kanalov.

Med vladavino carice Anne Ioannovne je bila Minihu zaupana reforma vojske. Hristofor Antonovič je opravil veliko delo: uredil je vojaške finance, postavil je garnizijske šole in vojaške bolnišnice ter ustanovil več enot (med drugim Izmajlovski regiment in Šljahetski kadetski korpus). Pod njegovo administracijo so se v ruski vojski pojavili prvi huzarski in saperski polki, postavljenih in prenovljenih je bilo več kot 150 trdnjav.

Minih se je izkazal tudi kot sposoben vojskovodja. Leta 1736 je ruska vojska pod njegovim poveljstvom prvič v zgodovini zakorakala na Krim in požgala Bahčisaraj, prestolnico Krimskega kanata. 28. avgusta 1739 je vojskovodja v bitki pri Stavučanih razbil številčno močnejšo vojsko Otomanskega imperija (60 tisoč proti 90 tisoč mož), pri čemer je Turkom zadal več kot tisoč žrtev, sam pa je izgubil le 13 mož. Ta zmaga je razblinila mit o »nepremagljivih Turkih« in tlakovala pot nadaljnjim uspehom ruske vojske v spopadih in vojnah proti Otomanskemu imperiju v 18. stoletju.

Kot pravi vojak se Hristofor Antonovič ni najbolj znašel med dvornimi spletkami in intrigami. Leta 1741 je bil po ukazu carice Jelizavete Petrovne poslan v izgnanstvo na Ural, kjer je prebil 20 let. Leta 1762 je nato car Peter III. takrat že 78-letnega Miniha poklical nazaj v Sankt Peterburg. Nepredvidljivi in nerazsodni monarh si je med vladavino pridobil mnogo sovražnikov, kar je na koncu privedlo do njegove odstavitve in kronanja Jekaterine II. Hvaležni feldmaršal Minih je bil eden redkih, ki so carja podpirali v času prevrata. Nova carica pa ostarelega Nemca ni hotela kaznovati, ampak prav nasprotno izpolnila njegove davne sanje, s tem ko ga je imenovala za guvernerja Sibirije, kar je ostal do konca svojega življenja leta 1767.

Samuel Greig

Kot mnogi Škoti pred in za njim se tudi Samuelu Greigu ni bilo lahko prebijati skozi sistem britanske vojne mornarice. Ko je izvedel, da Rusija išče sposobne tuje pomorske častnike, zato ni dolgo okleval.
Med česmensko bitko (1770), enim najslavnejših spopadov v ruski zgodovini, je Greig poveljeval skupini ognjenih ladij in zadal odločilni udarec otomanski floti. Med bojem je sovražnik izgubil 15 od 16 bojnih ladij, 6 fregat in 11 tisoč vojakov in mornarjev.

Greig se ni izkazal samo v boju, ampak je precej naredil tudi za razvoj ruske vojne mornarice. Po njegovi zaslugi je bila popolnoma preobražena ladijska artilerija, razviti so bili novi tipi ladij, podvodne dele plovil pa so prvič začeli opremljati z medeninastimi listi, zaradi česar so ta postala hitrejša.

Roman (Robert) Crown

Leta 1788 je takrat 34-letni poročnik britanske vojne mornarice Škot Robert Crown stopil v službo ruske Baltske flote, kjer dobil ime Roman Vasiljevič in poveljstvo nad ladjo Merkurij. Na trenutek, da se izkaže, ni rabil dolgo čakati, saj se je že istega leta začela vojna s Švedsko (1788 – 1790).

Crown je izkazoval odločnost in pogum, znal je pravilno izbrati trenutek za napad. Na krovu je imel 24 topov, a je vešče napadel in zajel fregato Venus s 44 topovi in pomagal zajeti še bojno ladjo Retvizan s 64 topovi. V bitki pri Vyborgu 3. julija 1790 je njegov Merkurij potopil 12 švedskih ladij.

Vrhunec Crownove kariere pa je prišel v bojih proti Franciji, ki so izbruhnili kasneje. Škot se je dobro izkazal pri angleško-ruskem napadu na Nizozemsko ter med morsko blokado francoskih in danskih pristanišč. Leta 1814 je bila viceadmiralu Romanu Crownu izkazana posebna čast – na glavni ladji njegove eksadre se je v Francijo iz Anglije vrnil izgnani kralj Ludvik XVIII.

Lodewijk van Heiden

Ko je leta 1795 francoska vojska okupirala Nizozemsko in princa Wilhelma V. Oranskega prisilila v beg, je pomorski častnik grof Lodewijk Sigismund Gustaaf van Heiden ostal zvest izgnancu in se zato za več mesecev znašel v zaporu. Po prestani kazni je menil, da je nadaljnje življenje v domovini zanj prenevarno, zato je prisegel zvestobo Rusiji.

Nizozemski grof, ki si je medtem spremenil ime po ruskem vzoru in postal Login Petrovič Gejden, je sodeloval v bitkah proti Švedski 1808 – 1809 in napoleonski Franciji, glavni spopad njegovega življenja pa je postala bitka pri Navarinu proti turško-egiptovski mornarici leta 1827.

Eskadra kontraadmirala Gejdena ne le, da je zdržala glavni napad nasprotnika, ampak je na koncu razbila njegov center in desno krilo. Ta zmaga je odigrala precejšnjo vlogo v uspehu grškega osvobodilnega gibanja in Grki podviga nikoli niso pozabili. V čast Gejdenu je bila poimenovana ulica v Atenah, v Pilosu pa so mu postavili spomenik. Ob stoletnici znamenite bitke je grška pošta izdala znamko s podobo Logina Petroviča.

Preberite še:

Kako so Sovjeti po prvi svetovni vojni pomagali Nemčiji pri obnovi njene vojske

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke