Vsakdo med nami je zagotovo že vsaj enkrat slišal za japonske samomorilske pilote, t. i. kamikaze, ki so s svojimi letali strmoglavljali na ameriške vojne ladje. Malokdo pa ve, da to niso bili edini piloti v drugi svetovni vojni, ki so izvajali samomorilske manevre. Tudi Tretji rajh je imel podobno enoto fanatikov, ki so delovali proti sovjetskim armadam.
Leonidasova eskadrilja
»Tukaj se po svobodni volji pridružujem skupini samomorilcev kot pilot letala-bombe. Popolnoma se zavedam, da bodo moja dejanja privedla do moje smrti.« Tako se je glasila prisega za sprejem v 5. eskadriljo 200. bombniške eskadre nemškega vojnega letalstva (Luftwaffe), katere naloga je bila ustaviti prodor zavezniških vojsk za ceno življenj nemških pilotov. V času obstoja 5. eskadrilje se ji je pridružilo več kot 70 prostovoljcev.
Zanimivo pri tem je to, da se je ideja o kamikaze pilotih Nemcem porodila še prej kot Japoncem. Že februarja 1944 sta jo namreč predlagala prvi Hitlerjev diverzant Otto Skorzeny in letalski častnik Heino Herrmann, naklonjena pa sta ji bila tudi Reichsführer-SS Heinrich Himmler in takratna slavna preizkusna pilotka Hanna Reitsch. Prav ona je tudi prepričala Hitlerja, da odobri začetek projekta Selbstopfer (Samožrtvovanje).
Neuradno se je 5. eskadrilja imenovala Leonidasova eskadrilja v čast antičnega špartanskega kralja, ki naj bi se po legendi v bitki pri Termopilah leta 480 pr. n. š. s 6.000 grškimi vojaki smelo zoperstavil 200.000-glavi perzijski vojski in padel v boju. Takšno junaško samožrtvovanje se je pričakovalo tudi od nemških pilotov.
V iskanju najsmrtonosnejšega orožja
Najprej se je bilo treba odločiti, katera letala bodo uporabljena za uničevanje nasprotnikove tehnike, ladij in infrastrukture. Hanna Reitsch je vztrajala na predelavi poskusnih lovcev Messerschmitt Me-328 v samomorilska letala, a ti so se na testiranjih precej slabo izkazali.
Propadla je tudi ideja o uporabi letala Fieseler Fi 103R Reichenberg, razvitega na osnovi krilate rakete V-1. Letalo je izkazovalo nezadovoljive letne karakteristike; težko ga je bilo upravljati in pogosto se je nagibalo na bok.
Niso pa vsi v Luftwaffe delili idej Hanne Reitsch o fanatičnem samožrtvovanju. Poveljnik 200. bombniške eskadre, v katero je bila vključena eskadrilja »leonidovcev«, Werner Baumbach je nasprotoval tovrstnemu tratenju materiala in človeških življenj.
Namesto tega je predlagal drugačen projekt, imenovan »Oče in sin«. Ta je predvideval z eksplozivi naložene bombnike Ju-88 brez posadke, ki bi bili pritrjeni na lahke lovce, piloti katerih bi upravljali s celotnim sistemom. Ob približanju cilju bi pilot odklopil eksplozivni bombnik, ki bi nato pikiral na cilj, sam pa bi se vrnil v bazo.
Ta letalski »dvojec« pa je bil lahka tarča za zavezniške lovce, zato so ga uporabljali v manjšem obsegu in v okviru 5. eskadrilje ni doživel intenzivne uporabe.
Uporaba v bojih
Zaradi nenehnih sporov med poveljniki v letalstvu in nezmožnosti doseči konsenz ter izbrati najboljše letalsko orožje za pilote samomorilce, Leonidasova eskadrilja ni postala kdove kako pomembna enota.
Na samomorilske misije so se piloti začeli podajati šele proti koncu vojne, ko se je Rdeča armada že približala Berlinu. Pri tem so uporabljali vsa letala, ki so bila že na voljo, to pa so bili v glavnem lovci Messerschmitt Bf-109 in Focke-Wulf Fw-190, nabiti z eksplozivnimi sredstvi in z napol polnimi rezervoarji za gorivo – za polet v samo eno smer.
Cilji nemških »kamikaz« so postali sovjetski vojaški mostovi čez reko Odro. Nacistična propaganda je razglašala, da je bilo v napadih 35 pilotov samomorilcev uničeno 17 mostov in prehodov. V resnici jim je uspelo popolnoma uničiti le železniški most v Kostrzynu.
Leonidasova eskadrilja je med prodirajočimi enotami Rdeče armade zmogla ustvariti le določeno zmedo, brez pravih učinkov. Ko so se 21. aprila sovjetske čete približale mestecu Jüterbog, kjer je bila baza samomorilskih pilotov, so bili poleti prekinjeni, osebje evakuirano, sama enota fanatičnih pilotov pa praktično ukinjena.
Preberite še: