Pet kozmonavtov, ki bi lahko zamenjalo Jurija Gagarina na prvem poletu v vesolje

Aleksander Sergejev/Sputnik; Russia Beyond
Jurij Gagarin je postal junak milijonov ljudi, ko je leta 1961 kot prvi človek poletel v vesolje in obkrožil Zemljo. A sprva je bil ta mladenič s filmskim nasmeškom le eden od dvajsetih bodočih kozmonavtov, tajno izbranih za sovjetski vesoljski program.

Kandidati so morali prestati zahtevne teste in naporno usposabljanje. Fizični treningi bodočih kozmonavtov so predstavljali prave podvige, namen pa je bil potisniti sovjetske pilote na meje mogočega, vključno s psihičnimi pripravami in kardiovaskularnim treningom.

Potencialne kandidate so iskali med lovskimi piloti, saj so ti tudi izkušali G-sile, podobne tistim pri vesoljskih poletih. Glavni kriterij je bila pilotova fizična kondicija.

Oče sovjetskega vesoljskega programa Sergej Koroljov (inženir, ki je pomagal spraviti v vesolje prvega človeka) je menil, da mora biti idealen kandidat star okoli 30 let, visok 1,7 metra in tehtati 70 kilogramov.

Po dolgotrajnih testiranjih se je seznam dvajsetih kandidatov skrčil na vsega pet.

German Titov

Titov je bil Gagarinov najbližji tekmec. »Usposobljen je bil vsaj tako dobro kot jaz, verjetno še bolje. Morda ga niso poslali na prvi polet, ker so ga hoteli prihraniti za drugi, težavnejši polet,« je zapisal Gagarin v svoji knjigi Pot v vesolje.

Kmalu po Gagarinovem pionirskem poletu je s kozmodroma Bajkonur v Kazaški SSR v vesolje poletel še Titov. 25-letnik se je v zgodovino zapisal kot drugi človek v orbiti in prvi, ki je v vesolju preživel več kot 24 ur.

Gagarinov polet je trajal »samo« 108 minut in arhitekti sovjetskega vesoljskega programa so pričakovali, da bo naslednje potovanje trajalo dlje. Kljub temu, da so se zdravniki bali najhujšega, je Sergej Koroljov vztrajal na temu, da lahko samo 24-urni polet znanstvenikom omogoči nova dognanja o vesoljskem prostoru in človeških bitjih. Titov je nalogo opravil avgusta 1961, ko je v kapsuli Vostok-2 17-krat obkrožil Zemljo in preživel vsega skupaj 25 ur v vesolju.

Valentin Bondarenko

Bondarenko je bil izbran za kozmonavta leta 1960. Cenili so ga zavoljo njegovih fizičnih sposobnosti in simpatičnega značaja. Trdo je delal, da bi se dokazal. Na žalost pa je ta najmlajši član kozmonavtskega odreda imel največjo smolo med vsemi. 23. marca 1961, samo nekaj dni pred Gagarinovim poletom, se mu je namreč pripetila nepopravljiva tragedija.

Del kozmonavtskega usposabljanja se je odvijal v posebni izolacijski komori, t. i. Komori tišine. Bila je podobna meniški celici z osnovnimi sanitarijami, ozko posteljo, mizo in stolom, podobnim temu, ki je bil nameščen v kapsuli Vostok. Majhna celica, kjer so morali kozmonavti preživeti do 10 dni, je bila pod pritiskom, da bi imitirala vesoljsko okolje, in je imela nadpovprečno visoko koncentracijo kisika.

Bondarenko je prestal vsa testiranja in bil že na tem, da zapusti celico, ko se je zgodila tragedija. Dobil je zadnjo potrditev, da odstrani svoje biomedicinske senzorje, pri tem pa je napravil usodno napako – lepljive obliže se je lotil odstranjevati z bombažno gazo, ki jo je pred tem pomočil v alkohol. Ko jo je odvrgel, je ta nesrečno pristala na tuljavi in v trenutku je izbruhnil požar, ki se je zaradi izjemno visoke koncentracije kisika silovito razširil po kapsuli. »Tako zelo mi je žal,« je šepetal hudo opečeni Bondarenko na poti v moskovsko bolnišnico Botkina.

Zdravniki ga niso mogli rešiti. 24-letnik je osem ur kasneje podlegel poškodbam. Incident je bil dolgo časa pod oznako tajno, imena preminulega kozmonavta pa se ni omenjalo v nobeni uradni kroniki. Njegov obraz je izginil tudi s skupinskih fotografij z drugimi člani prve vesoljske posadke.

Mars Rafikov

Rafikov, po poreklu iz tatarske družine, rojen pa v Kirgiziji, je v zgodnjih petdesetih letih zaključil pilotsko šolo in začel služiti v enoti zračne obrambe.

Pri 26 letih se je Marsu (s prikladnim imenom) nenadoma nasmehnila sreča in bil je izbran v skupino prvega kozmonavtskega odreda skupaj z Jurijem Gagarinom. Rafikov, ki se je usposabljal za polet s plovilom Vostok 1, je prestal intenzivni trening in ga navidez dobro opravil. Njegovi kolegi so bili stroodstotno prepričani, da bo Mars postal eden od prvih ljudi v vesolju.

A stvari so se nato obrnile na slabše. Po besedah Rafikova je bilo krivo njegovo zasebno življenje. Zapustil je ženo in se nameraval ločiti, njegove šefe pa je začelo skrbeti za njegov družinski status. Predlagali so mu, da ohrani zakon zavoljo javne podobe, a Mars ni imel posluha.

Prvi kozmonavtski odred. V drugi vrsti (z leve proti desni): Aleksej Leonov, Andrijan Nikolajev, Mars Rafikov, Dmitrij Zaikin, Boris Volinov, German Titov, Grigorij Neljubov, Valerij Bikovski, Georgij Šonin (1961)

Leta 1962 je bil perspektivni kozmonavt izključen iz ekipe. Uradni razlog za to je postala odsotnost brez uradnega dovoljenja. Mars pa je bil prepričan, da so ga izključili zaradi zavračanja želja nadrejenih.

Po izključitvi se je Rafikov vrnil v službo pilota. Leta 1980 je služil v Afganistanu kot zračni opazovalec in bil odlikovan z redom rdeče zvezde.

Grigorij Neljubov

Od dvajsetih kandidatov prve kozmonavtske skupine jih je odpadlo osem. Nekateri niso mogli nadaljevati selekcije zaradi zdravstvenih težav, drugi pa zaradi slabega vedenja in nepotrpežljivosti.

Grigorij Neljubov je bil eden prvih, ki so se pridružili zgodovinski ekipi. Bil je Gagarinova druga zamenjava in bi moral postati tretji sovjetski kozmonavt v vesolju. Njegov polet je bil načrtovan za jesen 1961. A v zadnjem trenutku je bilo odločeno poslati v vesolje več kozmonavtov in ne samo enega. Ta sprememba je verjetno povzročila potezo, ki ga je stala kariere.

Leta 1963 so Neljubova in dva njegova kolega aretirali v nekem moskovskem lokalu. Grigorij je bil pijan in precej nesramen do miličnikov. Ti so o incidentu poročali neposredno Nikolaju Kamaninu, ki je bil zadolžen za rekrutacijo in usposabljanje prve generacije kozmonavtov, med katerimi sta bila Gagarin in Leonov. Neljubova so pozvali, naj se opraviči, ta pa je to zavrnil, in bil nemudoma izključen iz ekipe.

Vročekrvni pilot je sicer večkrat poskusil priti nazaj, saj je Koroljov še zmeraj imel upanje vanj. A po smrti njegovega mentorja leta 1966 so se vrata za Neljubova dokončno zaprla. Kmalu zatem ga je v tragičnem spletu okoliščin povozil vlak.

Boris Volinov

Nekateri ljudje izkazujejo večjo mero potrpežljivosti od drugih. Navadno so to bodisi astronavti bodisi kozmonavti. Boris Volinov je popoln primer tega, kako se lahko nekomu zgodijo dobre stvari, če le dovolj dolgo počaka. Volinov je obenem tudi najdlje živeči član prvotne kozmonavtske skupine.

O tem, da bi postal pilot, je Boris sanjal že odkar je bil majhen fantič. Kot nekateri drugi je tudi on postal član kozmonavtske skupine na isti dan kot Jurij Gagarin. Prestal je usposabljanje s kozmonavti z odprave Vostok 3 in Vostok 4 ter postal rezervni član posadke za Valerija Bikovskega, ki je letel z Vostokom 5.

Leta 1965 se je zdelo, da bo naposled na svoj račun prišel tudi on, ko je bil imenovan za poveljnika odprave Voshod 3. A misija je bila leto dni kasneje odpovedana na račun 22-dnevnega brezpilotnega testnega poleta plovila Kosmos 110 z dvema psoma na krovu (Veterok in Ugoljok).

Sreča se mu je končno nasmehnila leta 1969, ko je opravil tridnevni polet s Sojuzom 5 in s tem postal prvi kozmonavt judovskega porekla. Po sedmih letih čakanja je nato naslednjič zopet poletel leta 1976. Misija Sojuz 21 je trajala 49 dni, 6 ur in 23 minut.

Preberite še:

Zemlja skozi oči kozmonavtov (GALERIJA)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke