Skupina »strica Jaše«: Kako je en sovjetski vohun držal v strahu vso Evropo

arhiv, Russia beyond
Ta genij izvidnice in organizator razvpitih vohunskih operacij je vedel preveč skrivnosti, zato je ostanek življenja prebil v zaporu.

V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je v Evropi, Aziji in ZDA delovala sovjetska vohunska skupina, ki je sama sebe imenovala preprosto »skupina strica Jaše«. V strahu je držala celotno regijo in stala za množico razvpitih vohunskih operacij – od ugrabitve nekdanjega carskega generala do nastavljanja eksplozivov na ladje. Natančni podatki o podvigih te skupine so še zmeraj arhivirani, še posebej pa podatki o njenem vodji Jakovu Serebrjanskem. Njegov lik je postal legenda, ki še sto let kasneje v zadrego spravlja poljubnega Jamesa Bonda.

V Perzijo in nazaj

Jaša Serebrjanski se je rodil leta 1891 v Minsku. Kot mnogi Judje v tistem času, je tudi on bil deležen diskriminacije in se pridružil revolucionarjem. Zaradi hrambe nekih »nezakonitih dopisov« je odsedel tudi kazen v carjevih zaporih.

Po odhodu na prostost se je bojeval v prvi svetovni vojni in bil hudo ranjen, nato pa se je posvetil revolucionarnemu gibanju na Severnem Kavkazu. Med rusko državljansko vojno se je na koncu znašel v Perziji, prav času, ko so si boljševiki prizadevali vrniti ladje Kaspijske flotilje, ki so jih zaplenili belogardisti. Lokalni vstajniki so zahtevali še več in tako se je rodila kratkotrajna Gilanska sovjetska republika (podrobneje o tem tukaj).

V Perziji se je Serebrjanski pridružil boljševikom in pristal v novem »skrivnem oddelku« Rdeče armade. Ko sta Moskva in Teheran kmalu zatem zgladila spore, je bila Gilanska republika ukinjena, sovjetske čete so se vrnile domov, Serebrjanski pa z njimi.

Sionist pod krinko

Jakov je prispel v Moskvo in stopil v vrste čekistov, a v domovini ni ostal dolgo. Že leta 1923 se je odpravil v Palestino, kamor so sovjetske oblasti nameščale svoje vohune. Njihova glavna naloga je bila izvedeti čim več o britanskih načrtih za to regijo in preučiti odnose med domačini.

Judovsko poreklo je tu sovjetskemu čekistu prišlo zelo prav. Pod krinko predanega sionista in borca za ustanovitev judovske države je rekrutiral mnogo ruskih emigrantov in na noge postavil celo vohunsko mrežo – najprej v Palestini, nato še drugje.

Serebrjanski je govoril francosko, angleško in hebrejsko, tajna služba pa ga je pošiljala zdaj v Belgijo, zdaj v Francijo, zdaj na Kitajsko, pa v Japonsko in tudi v ZDA. Nato je sestavil posebno skupino, ki se ni ukvarjala z vohunjenjem, pač pa z diverzantskimi napadi v tujini. Serebrjanski je osebno rekrutiral več kot 200 agentov, med katerimi so mnogi kasneje sami postali legende vohunskega sveta.

Tri najodmevnejše akcije

Ena od najbolj znanih operacij »skupine strica Jaše« je bila ugrabitev belega generala Aleksandra Kutjepova. Ta je med 1928 in 1930 predsedoval Ruski obči vojaški zvezi, bojni organizaciji, ustanovljeni v Franciji. Čekisti so dobili informacijo, da zveza pripravlja teroristične napade v Sovjetski Rusiji, zato je bilo treba zajeti njihovega vodjo in ga pripeljati v ZSSR.

Aleksander Kutjepov

Leta 1930 so agenti Serebrjanskega prestregli Kutjepova sredi Pariza in ga hoteli odvesti v avtomobil, a generalu je uspelo, da se jih je otepel. Njegova sreča pa ni trajala dolgo. Kmalu zatem ga je prestregel francoski komunist, preoblečen v francoskega žandarja in mu z nožem v hrbet zadal hude poškodbe, ki jim je Kutjepov podlegel.

Med špansko državljansko vojno je Serebrjanski izvajal neverjetno zahtevne operacije, za katere je bil odlikovan z eno najvišjih državnih nagrad – redom Lenina. Španskim republikancem, ki so jih podpirali Sovjeti, je dobavljal orožje. Ena od najzahtevnejših operacij je bila dobava 12 vojaških letal, ki jih je Serebrjanski nasprotnikom generala Franca dostavil pod krinko preizkusnih poletov.

Leta 1936 je v Parizu potekala naslednja odmevna akcija vohunske skupine. Serebrjanski je v ožji krog Leva Sedova (sina Leva Trockega, Stalinovega glavnega sovražnika) podtaknil agenta. Tajne službe so izvedele, da je ta – eden od glavnih akterjev ruske revolucije in nasprotnik v znotrajpartijskem boju za oblast, med pobegom iz države s sabo odnesel še ogromen arhiv. Ta je vseboval dopise med Trockim in Leninom, v katerih je bil omenjen tudi Stalin, ter druge pomembne dokumente, ki jih je Stalin želel uničiti. Pod vodstvom Serebrjanskega je agentu uspelo ukrasti del arhiva in ga poslati v Moskvo.

Lev Trocki in njegov sin

Naslednja naloga je bila zajetje samega Leva Sedova, ki je prav takrat pripravljal srečanje Internacionale. Sovjetske oblasti so se ustrašile, da bi poskušal izvesti diverzantske napade ali celo prevzeti oblast. Načrt zajetja je bil že izdelan, a je sin Trockega nato nepričakovano umrl.

Miti in legende

»Moj oče naj bi deloval tako čisto, da o njem vse do zadnjega ni bilo natančnih informacij, ne doma, ne v tujini,« je besede Anatolija, sina Serebrjanskega v svoji knjigi Legendarni vohuni navedel Nikolaj Dolgopolov.

Lažni potni list, izdan za Serebrjanskega za delo v ZDA

Niti Anatolij ni vedel, da je njegov oče deloval na Kitajskem in v ZDA: »Ko bi vedeli, koliko legend kroži o delu očeta v ZDA! Na primer tale. Ko je bil Serebrjanski v ZDA, ga je izsledila ameriška protiobveščevalna služba. A ameriški predsednik naj bi ukazal, da se ga ne zapre, temveč izžene nazaj v Sovjetsko zvezo zavoljo ohranjanja dobrih odnosov.« Za to zgodbo je Anatolij menil, da je mit: »Če bi v ZDA takrat vedeli, da je Serebrjanski sovjetski vohun, ga še do danes ne bi izpustili.«

Serebrjanski s sinom Anatolijem

Obstajajo pa tudi zgodbe, o istovetnosti katerih je prepričan. Leta 1932 so morali Serebrjanskemu v ZDA odstraniti slepič. Zdravnika je prepričal, naj mu da lokalno anestezijo, zato da bi ohranil nadzor in ne spregovoril po rusko, ko bi se zbudil. A zdravniki so se zmotili in mu pomotoma dali splošno narkozo. Medicinske sestre so povedale, da je po prebujenju tako močno stiskal čeljust, da so se bale, da si bo odgriznil jezik. »Če bi oče spregovoril po rusko, bi bilo legende konec. A celo v takem stanju je uspel ohraniti nadzor nad sabo,« je razlagal Anatolij.

Konec legende

Za vohunsko dejavnost je bil Serebrjanski večkrat odlikovan z raznimi državnimi nagradami. Bil je eden od redkih vohunov, ki so dvakrat prejeli najvišje odlikovanje – znak zaslužnega sodelavca VČK-GPU oz. »častnega čekista« po domače.

Lubjanka. Glavno poslopje sovjetske tajne službe Čeka (kasneke NKVD, kasneje KGB)

Ko pa so se leta 1938 razmahnile velike stalinske čistke, so Serebrjanskega poklicali v Moskvo in ga z letališča odvedli naravnost v zapor. Z mučenjem so mu izvlekli lažna priznanja ter ga obsodili za vohunjenje v korist Velike Britanije in Francije ter načrtovanje terorističnih napadov v ZSSR. A kazni se je izognil, saj je na vrata potrkala druga svetovna vojna in tako je bil slavni vohun ponovno vpoklican v službo domovine. Bil je pomiloščen in vrnjen na teren.

Serebrjanski leta 1941

Vso vojno je Serebrjanski izvajal diverzantske akcije po Evropi. A leta 1953 po Stalinovi smrti je bil znova aretiran. Obtožnica je bila obnovljena, kazen pa zmanjšana na 25 let zapora. Po treh letih v zaporu je 65-letni vohun na enem izmed zaslišanj umrl zaradi srčnega infarkta.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke