Kako so boljševiki Britancem v Iranu speljali floto

Russia Beyond, javna domena
Med rusko državljansko vojno so boljševiki v iranskem pristanišču hoteli zajeti vojne ladje pod britanskim nadzorom, a so se nepričakovano zapletli v obsežno kampanjo sovjetizacije celotnega Irana.

Zgodaj zjutraj 18. maja 1920 je odred sovjetskih vojakov drzno napadel britansko oporišče v perzijskem pristaniškem mestu Enzeli ob Kaspijskem morju. Osupljiv uspeh rdečih je obenem postal sramotilni madež v zgodovini britanske vojske. Kako je prišlo do tega, da so se boljševiki vojskovali v daljni Perziji, s katero je imela Sovjetska Rusija takrat dobre odnose?

Drzni načrt

Sovjetske čete niso prišle v Enzeli zaradi Perzijcev, niti ne zaradi sovražnih Britancev. Njihov cilj so bile pomorske vojaške njihovih glavnih nasprotnikov v državljanski vojni – bele garde.

Jeseni 1920 je belo gibanje doživljalo težke čase. Njihove osrednje sile so bile do takrat bodisi razbite, bodisi so se umikale z vseh front. Potem ko so na Kaspijskem morju izgubili vsa svoja pristanišča, so bili prisiljeni premakniti svojo flotiljo v Perzijo pod zaščito Britancev – vojska Njenega veličanstva je bila tam nastanjena še od prve svetovne vojne. Kaspijska flotilja je bila impresivna pomorska sila, sestavljena iz 29 ladij, vključno z 10 križarkami, torpednimi čolni, transportnimi ladjami in celo eno »letalonosilko« s štirimi hidroplani, zato je rdečim predstavljala resno grožnjo na Kaspijskem morju, še posebej pri prevozu nafte iz prestolnice sovjetskega Azerbajdžana Baku v Astrahan.

Kapitan Fjodor Raskolnikov

1. maja 1920 je poveljnik sovjetske mornarice Aleksander Nemitz dal poveljniku Volško-Kaspijske flotilje Fjodorju Raskolnikovu naslednjo nalogo – zajeti perzijsko pristanišče Enzeli, tamkajšnjim lokalnim oblastem pa sporočiti, da je »desant namenjen izključno za izvedbo bojne naloge, potreba po kateri je vzniknila samo zato, ker Perzija ni sposobna razorožiti belogardističnih ladij v svojem pristanišču, in da perzijsko ozemlje za nas ostaja nedotakljivo ter bo po izvedbi operacije nemudoma očiščeno.« V dodaten izogib diplomatskemu škandalu je bil Raskolnikov obvezan, da ravna v svojem imenu in ne po naročilu Moskve.

Drzni napad

Pristanišče Enzeli, kjer je bila skoncentrirana bela flotilja, je varovala enota okoli dva tisoč britanskih vojakov, opremljenih s 152-milimetrskimi artilerijskimi topovi, tam so bili še belogardisti in deli perzijske vojske, za katere sicer ni bilo jasno, ali bodo sodelovali v bojih ali ne. V sosednjih mestih so bila britanska oporišča, pripravljena, da v primeru nuje takoj priskočijo na pomoč svojim.

Rdeči so s svoje strani lahko na bojišče postavili par križark, štiri rušilce in nekaj bojnih čolnov ter topnjač, udarno skupino pa je tvorilo dva tisoč vojakov. Z ozemlja Azerbajdžana je proti Enzeliju skrivoma krenil konjeniški divizion, katerega naloga je bila blokada mesta po kopnem.

Glavni dejavnik uspeha je bila nenadnost napada. Britanci so se izkazali kot popolnoma nepripravljeni, saj niso vršili v bližnjem in širšem območju prav nobene izvidnice. »Kaj je to? Ukana? Morda nas nočejo pregnati s prehitrim napadom, da bodo potem imeli več časa za napadanje ob našem odhodu? Tak prijem ne bi bil nič novega, ampak ali imamo res opravka s tem?« Tako je razmišljal kapitan enega od sovjetskih rušilcev Ivan Isakov.

18. maja ob 5. uri in 19 minut so sovjetske ladje, ki so se neovirano približale Enzeliju, začele obstreljevati mesto. Ena od prvih granat je uspešno zadela prav štab britanske vojske. Presenečeni častniki, ki so bili pravkar sredi posveta, so poskakali skozi okna in niso bili sposobni organizirati zanesljive obrambe.

»Nekega (ne)lepega jutra nas je zbudilo topovsko obstreljevanje in granate, ki so padale sredi pristanišča med našimi ladjami. Ko smo se povzpeli na jambore, smo v morju zagledali množico ladij, ki obstreljujejo Enzeli. V angleškem štabu je vladal popolni kaos, nobena baterija ni vrnila ognja. Angleži so bežali od svojih baterij malodane v spodnjem perilu,« se je spominjal beli oficir Anatolij Vaksmut.

Sovjetski vojaki so po desantu na obalo zlomili odpor dela 36. indijske pehotne brigade, medtem ko so ladje s topovi udarile po mitraljeznih gnezdih nasprotnika. Rdečearmejci so prerezali telegrafske linije in Britancem prekinili zvezo s poveljstvom v Bagdadu, konjeniki pa so blokirali pot umika proti mestu Rešd na jugu države.

Vojna ladja Rosa Luxemburg

Uspeh je bil popoln. Rdeči so izgubili vsega enega vojaka, deset jih je bilo ranjenih. Izgube nasprotnika, ki je zaprosil za premirje, pa niso znane. Po pogajanjih se je britanska vojska skupaj z rusko belo gardo umaknila iz mesta, pri čemer za sabo niso pustili le celotne flotilje, pač pa tudi več kot 50 artilerijskih orodij, 20 tisoč granat, velike zaloge bombaža, tirov, bakra in drugega materiala.

»Angleži so vse spustili, Perzijci so oropali vsa skladišča, zaupanja vanje ni bilo več in vsa situacija v Perziji se je obrnila tako, da smo postali ponosni na naše Ruse, čeprav so nam bili sovražniki,« je zapisal Vaksmut.

Sovjetska Perzija?

Čeprav se lokalne oblasti niso upirale boljševikom, je uradni Teheran v Moskvo poslal protestno noto. Sovjetske čete so se bile kakor načrtovano pripravljene umakniti iz Enzelija, a je vmes posegel nenadejan slučaj ...

Prav v tistem času je namreč ves sever Perzije zajela vstaja proti oblastem Ahmad Šaha Kadžarja, država pa je bila v primežu Britancev. Mirza Kuček-kan, eden od voditeljev vstaje, je bil navdušen nad uspehi boljševikov in je zaprosil za pomoč v boju.

Ahmad Šah Kadžar

Priložnosti razširiti ogenj revolucije na vzhodu ni bilo za spustiti. 25. maja je narodni komisar za vojne zadeve Lev Trocki Raskolnikovu odpremil direktivo: »V polni meri z orožjem, inštruktorji, prostovoljci, denarjem in z drugimi sredstvi podpreti Kuček-kana in osvobodilno narodno gibanje v Perziji. Prav tako predati Kuček-kanu zasedeno ozemlje … Tajno pomagati pri organizaciji široke sovjetske agitacije v Perziji.«

Že 4. junija je 2.500 sovjetskih mornarjev z 12 topovi in 40 mitraljezi pomagalo vstajnikom zavzeti Rešd, prestolnico province Gilan. Naslednji dan je bila razglašena Gilanska sovjetska republika.

Konec iluzij

Poskus razširiti revolucionarne osvobodilne borbe na vse ozemlje Perzije pa je na koncu vendarle propadel. Po neuspešni kampanji v sosednji provinci Zandžan se je vojska mlade republike morala vrniti na izhodiščni položaj.

Ko so dojeli brezperspektivnost svoje pustolovščine, so se sovjetske oblasti odločile začeti pogajanja s šahom. 26. februarja 1921 je bil v Moskvi podpisan sporazum o prijateljstvu s Perzijo, po katerem se je Rdeča armada postopoma umaknila s perzijskega ozemlja. Potem ko je ostala brez podpore, je bila Gilanska republika istega leta likvidirana s strani Teherana.

Čez 20 let, leta 1941, so se sovjetske čete vnovič vrnile v Iran, ki je takrat padel pod močan vpliv Tretjega rajha. Med skupno operacijo z Britanci so Sovjeti začasno zasedli iransko ozemlje, pronemško usmerjenega šaha Rezo Pahlavija pa prisilili k sestopu z oblasti. Povod za vpad sovjetskih sil je bila 6. točka omenjenega sporazuma iz leta 1921, ki je nalagala, da imajo sovjetske oblasti pravico do uvedbe vojske v Perzijo, v kolikor bi neka tretja stran poskusila pretvoriti državo v svojo bazo za vojaško delovanje proti ZSSR in njenih zaveznikov.

Preberite še:

Kako je Stalin poskušal zasesti Iran

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke