Jeseni 1943 je Rdeča armada začela osvobajati Krim z dvema velikima desantoma na vzhodu polotoka severno in južno od mesta Kerč blizu vasi Eltigen. Desantni skupini sta imeli nalogo, da kreneta druga proti drugi, zavzameta mesto in vzpostavita mostišče za nadaljnji prodor.
Kerško-Eltigenska operacija je postala ena od največjih desantov druge svetovne vojne. V njej je sodelovalo okoli 150.000 sovjetskih vojakov, ki jim je stalo nasproti 80.000 Nemcev s podporo romunske konjenice in gorskih enot.
Udarno pest desanta so predstavljali marinci Črnomorske flote, za katerimi so sledile strelske divizije Severnokavkaške fronte. »Kdo drug pa bi lahko v bitko povedel borce, ki se prvič srečujejo s pomorsko operacijo in bojem za ozek pas obale, če ne oni …« je v spominih zapisal poveljnik sovjetske mornarice admiral Nikolaj Kuznjecov.
V slabih vremenskih pogojih in pod močnim ognjem nasprotnika so poskakali s čolnov, se prebili čez žičnato ograjo v vodi in na obali ter prečkali minsko polje. Skupina marincev iz 386. samostojnega bataljona mornariške pehote je zasedla protitankovski rov in v štirih urah odbila 19 tankovskih napadov.
Srditi boji so potekali še ves mesec. 6. decembra je 1.700 izmučenih in lačnih vojakov blizu Eltigena skrivno prečkalo domnevno neprehodno močvirje in se približalo južnim obronkom Kerča. A ker jih ni bilo mogoče zalagati, so bili kmalu evakuirani.
Toliko bolje je šlo drugi desantni skupini. Tej je uspelo zasesti veliko mostišče na severovzhodu mesta in se tam utrditi. Uspešno so odbijali vse napade nasprotnika. Spomladi 1944 je sovjetska vojska na tem delu začela svojo ofenzivo, ki je skupaj s prodorom čez Perekopski prehod privedla k skorajšnjemu porazu nemških in romunskih čet na Krimu.
Konec septembra 1944 je Rdeča armada osvobodila vso celinsko ozemlje Estonije. A Moonsundske otoke nedaleč od obale so še vedno zasedali Nemci, ki so tam skoncentrirali 11.000-glavo bojno skupino.
»Moonsundske otoke smo nameravali zasesti že od samega začetka. A sovražnik je lahko z uporabo starih protidesantnih utrdb in gradnjo novih računal na to, da se bo z manjšimi silami uspel dolgo braniti. Povrhu tega je lahko računal še na precejšnjo podporo z morja. Če bi izgubljali čas, bi Moonsundske otoke osvobodili z velikimi materialnimi izgubami in, kar je še huje, človeškimi žrtvami,« je zapisal poveljnik Baltske flote admiral Vladimir Tribuc.
27. septembra je bataljon marincev brez predpriprav v samo petih urah zavzel otok Worms (danes Vormsi), 30. septembra pa so osvobodili otok Moon (Muhu). Nemci so bili nad tem potekom dogodkov šokirani. Na Ezel (Saaremaa), največji izmed otokov, so prišli celo preiskovalci vojaškega sodišča za odkrivanje vojnih zločinov.
Po uspešnem zajetju otoka Dagö (Hiiumaa) 2. oktobra je lahko brigada marincev skupaj z dvema strelskima korpusoma in ladjami Baltske flote svoje sile usmerila na največji otok, ki so ga še zasedali Nemci – Ezel. Desant marincev 5. oktobra je bil tako uspešen, da so Sovjeti v 60 urah zasedli večino otoka.
Nemci so se kljub temu uspeli utrditi na polotoku Syrva in tam vzpostaviti globoko ešalonirano obrambo. Poleg tega so imeli podporo okoli sto ladij nemške vojne mornarice in 1. zračne flote Luftwaffe.
Po mesecu in pol pozicijskih bojev so Sovjeti 18. novembra vendarle prešli v ofenzivo in prebili sovražnikove položaje. Do 24. novembra je bil Ezel popolnoma osvobojen okupatorjev, Baltska flota pa je prevzela nadzor nad celotnim Finskim in Riškim zalivom.
Ko je 19. septembra 1944 iz vojne izstopila Finska, se je nemški položaj v sovjetskem Zapoljarju bistveno poslabšal. Kljub temu so bili odločeni, da do zadnjega branijo zasedena območja pri Murmansku in Petsamu (danes Pečenga), ki so jih Finci oddali Sovjetom po moskovski mirovni pogodbi. Tam so se namreč nahajala pomembna nahajališča niklja in bakra ter pristanišča za Kriegsmarine (nemško vojno mornarico).
»Naši izvidniki so vseskozi poročali o tem, kako sovražnikove posebne gradbene enote brez predaha vrtajo v granit, gradijo nova strojnična gnezda in utrjene položaje iz železobetona ter kopljejo obrambne jarke,« je pisal maršal Kirill Mereckov, takratni poveljnik Karelijske fronte.
»Pred nami so se v 90-kilometrskem pasu raztezale ovire, protitankovski jarki, gosta minska polja in ograje bodeče žice. Pokrili so vse prelaze, doline in ceste, poveljniške točke na hribih pa so postale prave gorske utrdbe.«
Pomembno vlogo v operaciji so odigrali Severna flota in njeni marinci. Medtem ko je po kopnem potekala ofenziva glavni sil, so se marinci skrivoma izkrcali na obali v zaledju nasprotnika. Tako je 12. oktobra diverzijski odred Ivana Barčenka-Jemeljanova z minimalnimi izgubami zavzel dve nemški bateriji na rtu Krestovij in zagotovil uspešen pristanek sovjetskim silam v Liinakhamariju.
22. oktobra je Rdeča armada, potem ko je osvobodila državno ozemlje, prečkala norveško mejo. Kakor prej, so tudi zdaj prodor podpirali desanti marincev. Teden dni kasneje so se Sovjeti ustavili. Od tam naprej so Norveško osvobajale lokalne sile in vojaški kontingenti, ki so bili vzpostavljeni v izgnanstvu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
