November 1990. Ekipa nogometnega kluba Napoli je prispela v Moskvo na osmi finale Lige prvakov, ki ga je gostil lokalni klub Spartak. Najtežje pričakovani nogometaš je bil seveda argentinski zvezdnik Diego Armando Maradona, ki je svojemu Napoliju v prejšnji sezoni dodal drugi scudetto (majhen ščit z italijansko zastavo, ki ga na dresih nosi klub, ki zmaga italijansko prvenstvo).
A Maradona ni stopil z letala. Sovjetski novinarji so kmalu zatem izvedeli, da je šampion po eni od svojih mnogih prekrokanih noči zamudil let. Odziv je bil mešanica olajšanja pri ekipi Spartaka, saj je nasprotnik ostal brez svojega najnevarnejšega igralca, in razočaranja pri sovjetskih nogometaših in navijačih, ki so si želeli legendo spoznati v živo.
A po nekaj urah se je razširila še ena govorica: Diego Maradona naj bi bil na poti v Sovjetsko zvezo z zasebnim letalom. In res je bil.
Ko se je razvedelo, da bo z ženo Claudio Villafañe prenočil v hotelu Berlin (danes Savoy), se je pred njim zbrala množica radovednežev. Tam je bila še peščica novinarjev in samo en fotoreporter Aleksander Jakovljev z agencije TASS, ki je ovekovečil nenavaden prizor Maradone, ki nosi dolg krznen plašč. In v tem plašču se je odločil, da si bo ogledal mesto.
Njegovo letalo je v sovjetski prestolnici pristalo ob 11. uri zvečer, 18 ur pred začetkom tekme. 40 minut čez polnoč se je prijavil v hotel in naročil večerjo, a to ni bilo več mogoče, saj je bila kuhinja zaprta.
Maradona je bil zelo razočaran, zato so mu, da bi ga potolažili, ponudili ekskluzivno nočno vožnjo po praznih moskovskih ulicah v policijskem vozilu. Ob 2.10 zjutraj se je obdan z oboževalci in nasmejanimi policaji odpravil iz hotela in v avto.
Naslednji dan je bila obletnica oktobrske revolucije (7. novembra) in na Rdečem trgu je bila kot po navadi predvidena velika parada. Policaji so zvezdnika popeljali celo čez zaprti trg in s tem seveda kršili ves protokol.
Tekma med Spartakom in Napolijem je bila planirana za 7. november zvečer na Leninovem stadionu (danes Stadion Lužniki). Trener Napolija Albertino Bigon je bil pred težko odločitvijo: naj pusti šampionu, da igra, ali ga kaznuje za to, kaj je storil? Celo v Spartakovi ekipi je vladala zmeda – bo Maradona igral, po tem, kaj se je zgodilo?
Maradona je za kazen, pa tudi zato, ker ni mogel trenirati z ekipo, tekmo začel s klopi. V igro je na navdušenje več kot sto tisoč navijačev, ki so se zbrali na stadionu, vstopil v 65. minuti.
Igral je dobro in prikazal tudi nekaj obetavnih poskusov, vendar mu je za gol zmanjkalo. Ob zadnjem žvižgu je bil rezultat 0-0 in začeli so se podaljški, za njimi pa še streljanje enajstmetrovk. Kljub temu, da je svoje delo opravil in gola ni zgrešil, to ni bilo dovolj za zmago Napolija proti sovjetski ekipi.
TASS-ov fotograf, ki ga je slikal pred hotelom Berlin, je nekoč dejal, mu je najbolj všeč fotografija, kjer je Maradono tistega večera med tekmo ujel na igrišču v trenutku, ko je Spartakov branilec Boris Pozdnjakov ustavil zvezdnika med zelo nevarnim napadom. Pravi, da mu je ta še bolj všeč od tiste, ki jo je napravil z Maradono v plašču.
Tistega novembrskega večera, po intervjujih s sovjetskimi novinarji in darilih Spartakovih nasprotnikov, ki so stali v vrsti pred slačilnico, da bi se rokovali z legendo in mu izkazali naklonjenost, se je Maradonova pot v Ligi prvakov končala.
Kmalu zatem, marca 1991, je »pobegnil« iz Neaplja, potem ko je padel na testu za kokain. Njegova kariera v Italiji se je zaključila. Tudi preminil je novembra, točno trideset let po svojem norem potovanju v Moskvo. A njegova zgodba in legenda ostajata – legenda o enem najboljših nogometašev vseh časov, nogometašu, ki se je v krznenem plašču zapeljal čez Rdeči trg.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
