Ali so v Sovjetski zvezi gradili cerkve? (FOTOZGODBA)

Katedrala Vnebovzetja v Taškentu, zgrajena leta 1958

Katedrala Vnebovzetja v Taškentu, zgrajena leta 1958

GOL os (CC BY-SA 3.0)
Verjeli ali ne, toda v sovjetskih časih cerkve niso samo razstreljevali ali jih uporabljali za skladišča, temveč so jih celo gradili. Toda zakaj?

Že v prvih letih svojega obstoja je sovjetska oblast začela neizprosen boj s cerkvijo - Lenin je gradil popolnoma sekularno državo. V zaprtih samostanih so bili opremljeni zapori, cerkve so bile razstreljene ali prilagojene za gospodarske potrebe. (Tukaj si lahko preberete več o tem, kaj so storili s preživelimi cerkvami.)

Vendar pa so leta 1921 v Moskvi v bližini trga Tverske zastave skoraj v samem središču mesta zaključili z gradnjo Staroobredne cerkve sv. Nikolaja Čudodelnika - danes je to podzemna postaja Belorusskaja. Očitno so bili boljševiki preveč zasedeni z državljansko vojno, saj je cerkev delovala do začetka druge svetovne vojne.

Cerkev sv. Nikolaja Čudodelnika na trgu Tverska zastava

V drugi polovici dvajsetih let se je v provincah pojavilo več lesenih cerkva - v Pskovski, Vladimirski in Arhangelski regiji. Mnoge so kasneje zaprli za bogoslužje, vendar so preživele vse do danes.

Cerkev Paraskeve Pjatnice (sv. Petke) v Velikodvorje, Vladimirska regija, zgrajena leta 1924
Cerkev Flora in Lavra v mestu Hredino, Pskovska regija, zgrajena leta 1925

Cerkev (na fotografiji spodaj) je leta 1872 zgradil slavni arhitekt Nikolaj Šohin in očitno je niso hoteli porušili. V vasi Ljublino v Moskovski regiji (danes je to moskovsko okrožje Ljublino), kjer je stala cerkev, so nameravali odpreti livarno in obrat mehanske obdelave - leta 1927 pa so cerkev prepeljali iz Moskve in jo ponovno sestavili v vasi Riževo v Moskovski regiji.

Cerkev sprejetja Svete Matere božje v cerkev v mestu Riževo v Moskovski regiji, zgrajena leta 1872, leta 1927 prenesena na ta kraj

V tridesetih letih 20. stoletja so prenehali z gradnjo novih cerkva - le še razstavljali so jih po kosih, odstranjevali kupole in zvonove za taljenje v naboje in uničevali cerkveno lastnino. Boljševiki so pobijali duhovnike ali jih pošiljali v delovna taborišča. Njihovi otroci so bili prisiljeni skrivati ​​svoje poreklo - sicer so jih lahko izgnali tudi kot sorodnike sovražnikov ljudstva. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo zaradi povezave s cerkvijo obsojenih več kot 100.000 ljudi.

Kaj se je spremenilo?

Stalin je bil eden najbolj neumornih borcev proti religiji. V času njegovega vladanja so razstrelili katedralo Kristusa Odrešenika v Moskvi in ​​zaprli na tisoče cerkva in samostanov. Vendar pa je kot oseba, ki je obiskovala bogoslovno semenišče, razumel pomen cerkve za ljudi - in morda je bil tudi sam vernik - to ni znano. Na začetku Velike domovinske vojne je v nekem smislu rehabilitiral Rusko pravoslavno cerkev - dovolil je velikonočna bogoslužja in procesije križeve poti ter celo dovolil otvoritev nekaterih cerkva.

Večina zgodovinarjev meni, da so njegova dejanja bila precej pragmatična - za dvig borbenega duha vojakov med vojno je bila potrebna domoljubna agitacija. Leta 1943 se je Stalin celo sestal z verskimi voditelji - na tem srečanju so izvolili patriarha in se dogovorili tudi o sodelovanju med cerkvijo in sovjetsko vlado. 

Že leta 1944 je bilo v mestu Saraktaš v Orenburški regiji dovoljeno zgraditi cerkev Simeona Verhoturskega, pojavila se je verska skupnost. V šestdesetih letih je bila cerkev zaprta in obnovljena, v 2000-ih pa se je na njenem mestu pojavila nova katedrala Svete Trojice.

Nova katedrala Svete Trojice, zgrajena na mestu lesene cerkve Simeona Verhoturskega

Po vojni pa je bilo v provincah Sovjetske zveze zgrajenih še več cerkva. Na primer, dve izmed njih sta bili zgrajeni v industrijskem uralskem Magnitogorsku leta 1946.

Cerkev nadangela Mihaela v Magnitogorsku, zgrajena leta 1946
Cerkev sv. Nikolaja Čudodelnika v Magnitogorsku, zgrajena leta 1946
Cerkev sv. Nikolaja Čudodelnika v mestu Mineralne Vode na Kavkazu, zgrajena leta 1950

Cerkve so se pojavile tudi v Srednji Aziji in Kazahstanu, kamor so aktivno preseljevali ljudi iz celotne Sovjetske zveze.

Katedrala vstajenja v Biškeku, Kirgiška SSR (danes država Kirgizija), zgrajena v letih 1944-47
Katedrala Nikolskij v Dušanbeju, danes Tadžikistan, zgrajena leta 1943

Odtaljevanje države, a napetost glede religije

Nikita Hruščov je skušal zatreti kult osebnosti Stalina in se odločil za boj proti vsem ostalim "kultom", kamor je vključil tudi vse religije. Vrnil se je k Leninovim dogmam, in se odločil, da bo znova "zategnil pasove" na verskem področju: cerkve so bile spet zaprte, duhovnike pa so pozorno spremljali uslužbenci državne varnosti.

Tudi Hruščov je pritiskal na verske voditelje, da vernikom prepovejo romanja na svete kraje. Številni cerkveni spomeniki so bili preneseni v pristojnost posvetnih kulturnih organizacij. Leta 1964 je bil ustanovljen tudi Inštitut za znanstveni ateizem. Z verniki so se ukvarjale posebne državne komisije.

Pa vendar so se tudi v tem času v državi pojavile cerkve. To je na primer več cerkva, katerih odločitev o gradnji je bila sprejeta že v času Stalina.

Cerkev Preobraženja Odrešenika v Ajkinu v republiki Komi, zgrajena leta 1956
Katedrala nadangela Mihaela v Karagandi (danes Kazahstan), zgrajena v letih 1946-54

In v Moskvi so leta 1956 na mestu požgane cerkve župljani sami zgradili novo leseno cerkev na svoje lastne stroške.

Cerkev svetega Nikolaja Čudodelnika v Birljuljovu, Moskva, 1956

Pod strogo državno politiko je bila gradnja cerkva pogosto odvisna prav od skupnosti in tudi od osebnosti lokalnega škofa. Na primer, Jermogen Golubev, ki je bil nadškof Taškenta in Srednje Azije v letih 1953–60, se je poslužil zvijače in je takoj, ko je dobil dovoljenje za obnovo stare cerkve v Taškentu, začel s hitro rekonstrukcijo in širitvijo. Oblasti niso niti uspele priti k k sebi, ko je bila katedrala že zgrajena.

Katedrala Vnebovzetja v Taškentu (Uzbekistan), zgrajena leta 1958

Na enak način je Jermogenu uspelo zgraditi cerkve še v več srednjeazijskih mestih. Kmalu pa je bil odstavljen s položaja zaradi suma protisovjetskih namenov (v tridesetih letih je v delovnih taboriščih odslužil skoraj 10 let).

Novo poglavje odnosov

Brežnjev je zmehčal politiko Hruščova do cerkve in se odločil, da jo bo izkoristil sebi v prid. Dovolil je vrnitev cerkva vernikom, utrdil pa je tudi zakonitost cerkvenih obredov med pogrebi in verskih simbolov na grobovih.

Vendar je pod Brežnjevom v cerkveno sfero vstopil boj proti disidentom. Duhovniki so bili prisiljeni sodelovati s tajnimi službami in kršiti svetost spovedi. Poleg tega so skrbno nadzorovali duhovniško zvestobo oblasti.

Hkrati so se cerkve smele razširiti, dokončati in po potrebi so lahko celo zgradili nove. Tako so se v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih v različnih mestih Sovjetske zveze pojavile številne nove cerkve.

Cerkev svetega nadangela Mihaela v Novokuznecku, zgrajena leta 1975
Cerkev Gospodovega vnebohoda v Belovem, Kemerovska regija. V letih 1974–76 je bila obnovljena iz majhne molitvene hiše, zgrajene leta 1946
Cerkev Marijinega oznanjenja v Abazi, Republika Hakasija, zgrajena leta 1980
Cerkev zaščite Device Marije (Pokrov Svete Bogorodice) v Prokopjevsku v Kemerovski regiji, ki je bila v letih 1979-1983 obnovljena iz molitvene hiše

V času Gorbačovove perestrojke je bila verska politika ponovno revidirana, od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so vse zaprte cerkve povrnile v svoje delovanje. Leta 1990 je bil izdan zakon "O svobodi veroizpovedi".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke