Pred revolucijo 1917 so ženske in otroci v mnogih panogah delali enako kot moški, za svoje delo pa prejemali manjše plače. Kljub temu pa je bilo žensko delo v rudnikih prepovedano. O tem je recimo izrecno govoril Pravilnik o rudarstvu, objavljen v Rudarskem časopisu leta 1901.
Po revoluciji je bila ta omejitev odpravljena, saj je država potrebovala več delovne sile. Kasneje, med leti 1931 in 1938 pa so bili izdani seznami rudnikov, ki so dovoljevali delo ženskam. Ene od prvih ženskih rudark so se pojavile v Kemerovski regiji leta 1939, pišejo pri uradnem Združenju kuzbaških rudarjev.
Z začetkom druge svetovne vojne so vsi ti seznami prenehali veljati. Takrat je zavladal slogan »Žena na mesto moža, sin na mesto očeta, brat na mesto starejšega brata«. Ženske so začele pomagati moškim v pridobivanju premoga, od julija do decembra se je število ženskih rudark v Kuzbasu (Kuzneškem bazenu) z 11,6 tisoč povzpelo na 15,9 tisoč. 2,6 tisoč od teh je delalo v odprtih kopih, piše Literaturnaja gazeta.
Ženske so se učile upravljati z električnimi vozovi, dvigalnimi napravami, elektromotorji ter se usposabljale za kovinarsko delo.
»Utrjevale smo rove, v vodi smo stale do pasu. Skupaj z rudarji smo nalagale premog v vagone in jih celo odvažale z rokami. Doma so nas čakali otroci in gospodinjska opravila – živina, vrt,« je razlagala Fanaseja Čebanova, ena od rudark.
Leta 1943 je bila izdana direktiva o uvedbi ženskega dela v premogovništvu, dokument, ki je vseboval celotni načrt o usposabljanju žensk za delo v rudnikih. Ženske so morale v premogovništvu zamenjati 80-odstotkov moške delovne sile.
»Dekleta so imela po 20 let, jaz sem bila stara 26. Pnevmatsko kladivo je tehtalo 17 kg, sloj, ki ga je bilo treba razbiti, pa je bil visok 3 metre. Povsod prah in hrup … Dekleta niso čutila nog in rok, ko so se vračala iz rova. A norme so bile zmeraj presežene,« se je spominjala ena od vodij delovnih brigad v Kuzbasu Aleksandra Ladajun.
Nekatere rudarke so imele manj kot 18 let. Marija Čukrjakova je prišla v rudnik pri 15 letih.
»Imele smo 15-16 let, na smrt smo se mučile. Šele aprila 1945 smo začele koristiti štiri vikende na mesec. Da bi se nekako opremile, smo prodale svoje hlebce kruha in za ta denar na tržnici kupile bele smodniške vreče, iz katerih smo delale ovratnike za delavske srajce in robce za nos.
Ena od prvih rudark je bila Aleksandra Leonova, ki je prišla delati v rudnik iz trgovine. Svojo normo je izpolnila 349-odstotno, čeprav je bilo usposabljanje naporno.
Leonova
Prokopjevski lokalni muzej»Prvih nekaj tednov je novopečena rudarka iz rudnika Kokosovaja-1 ob koncu delovnega dne v rokah in nogah čutila železno težo, hrbet je kar naprej bolel. Celo sanjala je, kako neumorno polni vagone s premogom in jih potiska do vhoda jaška. To so bili težavni dnevi. Besnela je vojna.« Tako je o njej kot junakinji pisal časopis Komsomolec Kuzbasa marca 1975. Njeno fotografijo so objavljali v časopisih, vojaki iz fronte pa so ji pisali pisma zahvale, kasneje pa je bila nagrajena z medaljo za delovno odličnost in znakom odličnika socialističnega tekmovanja.
Nekatere ženske so v rudnikih tudi izgubile življenja, kot na primer 16. februarja 1944, ko je v rudniku pri Novokuznecku eksplodiral plin, zaradi česar je umrlo 120 rudarjev, med njimi 21 žensk.
Ženske so smele delati v premogovništvu do leta 1957, ko je bila izdana odločba, ki je žensko delo zamenjala z moškim. A kljub temu so se ženske s tem težavnim delom ukvarjale vse do leta 1966, piše revija Ugolj Kuzbasa.
Vsega skupaj je v premogovništvu delalo več kot 200 tisoč žensk, vse do leta 1950 pa je njihovo število presegalo število moških.
»Nepredstavljivo je, kako so krhka in vitka dekleta tvorila rudarsko vojsko, ki je celo desetletje držala pokonci premogovniško panogo,« piše na strani Rosinformugolj, kjer navajajo nekega novinarja iz vojnega časa.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
