Pet ženskih političark v ZSSR

Getty Images; Mihail Geršman, Rikov/Sputnik; arhivska fotografija; Giorgio Lotti
Bile so ministrice in vodje industrijskih panog, a nikoli ni nobena zares vihtela oblasti.

Katarina Velika je bila zadnja ženska, ki je vladala Ruskemu imperiju, pod carsko oblastjo pa žensk v politiki praktično ni bilo. Celo Državna duma (ruski parlament) pred letom 1917 ni imela nobenih žensk, saj le-tem še ni bila priznana niti volilna pravica.

Ko so oblast prevzeli boljševiki, so ženske dobile enako volilno pravico kot moški. A v najvišjih političnih krogih sovjetske države še zmeraj ni bilo mnogo žensk. V prvem sklicu Vrhovnega sovjeta leta 1937 s 1.143 člani je bilo 225 ženskih poslank, kar je pomenilo 17 odstotkov. Ta delež se je za časa Sovjetske zveze povišal na 33 odstotkov leta 1984. Poleg tega Vrhovni sovjet niti ni bil dejanski vladajoči organ ZSSR – pravo oblast je namreč vihtel izvršni komite Komunistične partije, znan kot Politbiro, v katerem pa ni sedela nobena ženska. Enega od najvišjih političnih položajev med ženskami je zasedala Jelena Stasova v zgodnjih letih obstoja sovjetske države.

Jelena Stasova, sekretarka Centralnega komiteja

Jelena Stasova (1873 – 1966) je izhajala iz plemiške družine in bila deležna vrhunske izobrazbe, zasluge za katero je pripisovala trdemu delu ljudskih množic: »Moj občutek dolga do ljudi, do delavcev in kmetov, ki so nam – inteligenci – omogočili takšno življenje, je postajal vse močnejši,« je nekoč zapisala.

Stasova je bila propagandistka in organizatorka, ki je delala v Švici (ramo ob rami z Leninom), na Finskem, na Kavkazu in po vsej Rusiji. Med leti 1913 – 1916 je živela v izgnanstvu s skrivnim imenom Absolut. Kot brezkompromisna osebnost se je posvetila gradnji komunistične prihodnosti.

V prvih formacijah komunistične partije nove države je bila Stasova na funkciji sekretarke Centralnega komiteja (1919 – 1920), najvišji položaj, ki ga je kadarkoli dosegla kakšna ženska v sovjetski državi. Po letu 1920 je zasedala različne državniške funkcije in bila aktivno vključena v družbo vse do njene uradne upokojitve leta 1946. Jelena Stasova je dočakala 93 let in umrla v Moskvi leta 1966.

Polina Žemčužina, vodja sovjetske parfumske industrije

Polina Žemčužina (roj. Karpovskaja, 1897 – 1970), nižja propagandna inštruktorica v zgodnjih sovjetskih letih, se je leta 1921 poročila z Vjačeslavom Molotovom, takrat že visokim uradnikom, ki je služil kot sekretar Komunistične partije Ukrajinske sovjetske republike. Poleg tega se je Žemčužina spoprijateljila tudi z Nadeždo Alilujevo (1901 – 1932), Stalinovo drugo ženo.

Od poznih dvajsetih let naprej je njena kariera dobila krila in tako naj bi se sama odločila, da bo vodila sovjetsko parfumsko industrijo, medtem ko je njen mož Molotov postal vodja Sveta ljudskih komisarjev (neke vrste premier oz. prvi minister).

Med leti 1930 in 1932 je Žemčužina vodila znamenito tovarno Novaja zarja, leta 1936 pa je prevzela Glavni oddelek za parfumsko, kozmetično, sintetično in milno industrijo. Leta 1939 je postala Ljudska komisarka za ribiško industrijo. Na funkciji je bila le 10 mesecev, nakar so jo degradirali na nižje položaje.

Leta 1949 je bila izključena iz Komunistične parije, domnevno zaradi javne podpore novoustanovljeni judovske države Izrael (sama Žemčužina je bila judovskega rodu). Molotov je ni mogel obvarovati pred represijami. Njenega brata in sestro so aretirali, kasneje sta oba umrla v zaporu, proti koncu leta 1949 pa je bila na petletno izgnanstvo obsojena tudi Žemčužina. Izpuščena in rehabilitirana je bila leta 1953 po Stalinovi smrti, nakar je živela v Moskvi vse do svoje smrti leta 1970.

Marija Kovrigina, ministrica za zdravje

Marija Kovrigina (1910 – 1995) je izhajala iz kmečke ruske družine, njen karierni uspeh pa gre pripisati izjemnim samopromocijskim veščinam. Pri 14 letih leta 1924 je postala članica Komsomola (podmladka Komunistične partije), s 17 leti pa je bila že sekretarka lokalne veje te organizacije v svoji vasi.

Kovrigina je pridobila medicinsko izobrazbo in se zaposlila v Čeljabinsku ter pridobila naziv vodje regionalnega oddelka za zdravstvo in izobraževanje. Med drugo svetovno vojno je bila odgovorna za namestitev in oskrbo evakuirancev (vključno z otroci iz obleganega Leningrada). Čeprav je delovala v Čeljabinsku, je bila za svoje zasluge odlikovana z medaljo za obrambo Leningrada. Leta 1942 je bila imenovana za namestnico ministra za zdravje, leta 1950 pa je sama postala ministrica za zdravje in na položaju ostala devet let.

Njen največji prispevek za časa ministrovanja je bil ukaz Vrhovnega sovjeta ZSSR o dekriminalizaciji splava leta 1955 (ta je bil od leta 1936 prepovedan). Poleg tega je Kovrigina uvedla finančno podporo za mame s tremi in več otroki ter podaljšala uradni porodniški dopust na 112 dni. Vsekakor je naredila ogromno za mlade matere v državi. Ko je leta 1959 zapustila ministrstvo, je zasedla mesto direktorice Centralnega inštituta za napredno zdravstveno usposabljanje. Umrla je pri 84 letih v Moskvi.

Jekaterina Furceva, sekretarka Centralnega komiteja KP ZSSR

Jekaterina Furceva je bila v ZSSR znana kot ministrica za kulturo, a ta funkcija je bila dejansko degradacija, neke vrste interno izgnanstvo.

Zgodnji življenjepis Jekaterine Furceve (1910 – 1974) je precej podoben temu od Marije Kovrigine. Tudi Furceva je izhajala iz preproste kmečke družine. Njena mati Matrjona je bila nepismena. Pri 14 letih se je tudi ona pridružila Komsomolu, a je že pri 20 postala polnopravna članica Komunistične partije in se kmalu povzpela do položaja sekretarke Mestnega komiteja Komsomola v Feodosiji na Krimu.

Po partijski lestvici se je vzpenjala z izjemno hitrostjo in leta 1935 postala članica Centralnega komiteja Komsomola. A njeno zasebno življenje je bilo razburkano. Leta 1942 jo je (skupaj z majhno hčerko) zaradi druge ženske zapustil prvi mož vojaški pilot Pjotr Bikov, medtem ko je bila Furceva zakopana v delo. Kot partijska funkcionarka je sodelovala pri organizaciji medvojne evakuacije Moskve.

Trdo delo se je na koncu obrestovalo. Tekom štiridesetih let se je spoprijateljila z Nikito Hruščovom, takrat še sekretarjem Centralnega komiteja Komunistične partije mesta Moskva. Ko je leta 1953 Hruščov postal državni voditelj, je Furceva najprej zasedla njegov prejšnji položaj, nato pa postala ena od sekretarjev Centralnega komiteja KP ZSSR – organa, kjer so se sprejemala vse državne odločitve. To je pomenilo, da je zasedala položaj, ki je bil po pomembnosti enak položaju Jelene Stasove.

V poznih petdesetih je bila Furceva po seriji znotrajpartijskih intrig izključena iz Centralnega komiteja, leta 1960 pa degradirana na položaj kulturne ministrice. Ko je izvedela za degradacijo, naj bi si skušala celo prerezati žile zapestju, vendar je preživela. Kot ministrica za kulturo je bila kontroverzna figura – po eni strani je v državi prepovedala prodajo plošč rujih rock skupin, po drugi strani pa pomagala pri organizaciji številnih umetniških razstav, spodbujala gradnjo neštetih gledališč ter promovirala ruski balet. Jekaterina Furceva je vodila kulturno ministrstvo vse do svoje smrti leta 1974.

Raisa Gorbačova, »prva dama«

Kljub temu, da ni bila državna uradnica, je Raisa Gorbačova (1932 – 1999), žena zadnjega sovjetskega generalnega sekretarja Mihaila Gorbačova (roj. 1931), pomembno vplivala na politično življenje v državi. Postala je namreč prva (in zadnja) »prva dama« ZSSR.

Žene sovjetskih voditeljev – Stalina, Hruščova, Brežnjeva – se praktično nikoli niso pojavljale v javnosti poleg svojih mož, kakor da bi bile nekakšne carice v Moskovski kneževini. Žene visokih državnikov, ki so prihajali na obisk v ZSSR, je navadno spremljala Valentina Tereškova, prva ženska kozmonavtka. Raisa Gorbačova je bila popolno nasprotje tega. Pred imenovanjem njenega moža na najvišji položaj v državi, je bila učiteljica filozofije, kot žena generalnega sekretarja pa je svojega moža spremljala na vseh uradnih državniških obiskih, vključno s tujimi.

Leta 1984 je Raisa spremljala Gorbačova na obisku v Združenem kraljestvu, kjer se je ta sestal s takratno premierko Margaret Thatcher. Za razliko od svojega moža je Raisa tekoče govorila angleško in se lahko pogovarjala s Thatcher in z Nancy Reagan med obiskom v ZDA leta 1987. Raisa je bila prisotna tudi med vsemi obiski tujih uradnikov v ZSSR.

Raisa je bila zmeraj ob Mihailu, celo na televiziji. Njene obleke, plašči in ličila so zbujali zavist, ne samo v dobrem smislu. V drugi polovici osemdesetih je država namreč prestajala težko gospodarsko krizo. A Gorbačova je zavračala govorice o nakupovanju dragih oblačil: »Obstaja ogromno mitov o moji domnevni strasti do vil, vikendic, luksuznih oblačil in nakita. Nikoli nisem naročala oblek pri Yves Saint Laurentu, kakor so trdili novinarji … Oblačile so me obrtnice nekega studia na Kuzneckem mostu.«

Raisa Gorbačova se je precej ukvarjala tudi z dobrodelno dejavnostjo in je podpirala ohranjanje ruske kulturne dediščine. Spodbujala je ustanovitev Sklada za sovjetsko kulturo, ki je pomagal financirati muzeje in knjižnice ter restavratorske projekte. Bila je tudi predsednica dobrodelnega sklada Otroci Černobila. Gorbačova je ostala blizu svojemu možu tudi po razpadu ZSSR, nadaljevala z javno dejavnostjo in dobrodelstvom. Umrla je za levkemijo leta 1999 pri 67 letih.

Preberite še: Spolnost v srednjeveški Rusiji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke