Kje so popivali v Sovjetski zvezi

Arhiv Pavla Sergejeviča Suhareva
Vsak večer v lokalu se je lahko končal v pretepu s kriminalcem, v koktajl barih so iskali disidente, v dragih barih za tujce pa si lahko srečal tudi tatove in ​​prostitutke. Sovjetski državljani so se nedvomno znali zabavati.

Bari za tujce s tatovi in ​​prostitutkami

Visoki oboki z marmornatimi stebri, štukaturami in izrezljanimi stropi, vitraži in elegantnimi usnjenimi stoli - tako je izgledal eden prvih sovjetskih barov v Grand hotelu "Evropa" v Sankt Peterburgu.

"V hotelu je bil majhen prostor za počitek, mezanin, kjer je tudi stal klavir - namenjen je bil sprostitvi. Iz nekdanje lovske pisarne Nikolaja II. smo vzeli izrezljano kredenco: spodnji del je bil uporabljen kot točilni pult, na zgornjem pa so stale pijače," se spominja Aleksander Kudrjavcev, eden prvih barmanov v Sovjetski zvezi.

Bar v moskovskem hotelu

Leta 1965 so se začeli odpirati podobni lokali v drugih dragih hotelih, kot so "Moskva", "Berlin" in "Metropol", da bi se tako približali tujcem, ki so želeli videti državo zmagovitega socializma.

"Prvi dan, ko sem delal v lokalu, je prišel Šved - moj prvi gost - in naročil Vodko Tini. Takrat so imeli v Evropi navado krajšati imena koktajlov. In namesto "Vodka Martini" so pravili "Vodka Tini"," pravi Kudrjavcev. "Seveda sem poznal martini. Šved je opazil, da sem v zadregi in dejal: "Ja, veste, nekoč sem imel rad suh martini, zdaj pa sem prešel na vodko." In takoj sem razumel, da mu moram zmešati vodko in martini. Tako sem tudi dobil svojo prvo napitnino - svoj prvi dolar, ki sem ga nato obesil na steno. "

Poletna restavracija

Takšnim barom so začeli praviti "valutni", saj so tamkajšnji gostje plačevali v tuji valuti. Goste iz tujine so po besedah ​​Kudrjavceva v lokalih spremljali uslužbenci KGB-ja, s katerimi so morali "sodelovati" tudi navadni barmani.

"Če je za šankom sedel tujec in sem videl, da bo moj gost kmalu odšel, sem pomežiknil uslužbencu v civilu, ki je stal pri vhodu v lokal," je svoje delovne izkušnje delil Kudrjavcev.

Navadni državljani se niso smeli približati tovrstnim ustanovam in celo diplomatom je bilo odsvetovano, da ne hodijo tja - policija je strogo nadzirala vhod. Vendar so se včasih v lokalu pojavile sovjetske prostitutke čisto "po naključju". Po besedah ​​Kudrjavceva so tujci pogosto odhajali z njimi. Po "delu" so dekleta pridržali organi pregona in opravili z njimi preventivne pogovore.

Sestavine za alkoholne koktajle v restavraciji Metropol: vodka iz moskovske tovarne

Pogosto so zaposleni v hotelih na skrivaj kupovali uvožene stvari od tujcev, vendar se je to dogajalo zunaj lokala. V valutnih barih so se dogajale tudi kraje, je za časnik Kommersant povedala uslužbenka podjetja Intourist, eno izmed prvih sovjetskih potovalnih družb, ki je bila ustanovljena leta 1929.

"Bil je primer s turisti, učenci obveščevalne šole iz Nemčije, ki so prišli študirat ruščino. Nenehno so imeli težave - ukradli ali zasegli so jim denarnice, osebne dokumente <...> prva kraja se je zgodila v valutnem baru v Kijevu," se je spominjala uslužbenka, ki je želela ostati anonimna.

Bar hotela Intourist v Rostovu na Donu. 1973

Po njenih besedah ​​so denar vrnili turistom takoj po prihodu v Moskvo in s tem tudi dokazali, kako uspešna je bila takrat sovjetska policija.

Lokali za sovjetske državljane z likerji in subkulturo

Osrednje zbirališče sovjetske inteligence je bila "Dvorana koktajlov", ki so jo odprli v 40. letih 20. stoletja. Notranjost je bila resnično izvrstna: spiralno stopnišče, stebri in dragi lestenci. V lokalu so delale samo ženske - pripravljale so punč, kavo z likerjem, koktajle in alkoholne pijače s sadjem.

"Sediš za pultom na visokem, okroglem, vrtljivem stolu in srkaš češnjev punč po slamici - nekaj vmes med vodo z okusom in lahkim sladkim vinom, a veliko bolj okusno od obeh. V glavi se ti je malce zavrtelo, vendar nisi bil pijan" se je spominjal glavni urednik založbe "Hudožestvennaja literatura" Aleksander Puzikov.

Dvorana koktajlov

Med gosti so bili diplomati, pisatelji, stiljagi (sovjetska subkultura v stilu ameriških Teddy Boys, op. ur.), častniki na dopustu in celo vojaki s fronte, a vsi so morali nositi kravato, to je bil obvezen del kodeksa oblačenja. Mnogi so si nadeli pisane smešne kravate, nekateri pa celo zavezali nogavice z elastičnimi trakovi okoli vratu, samo zato, da bi jih spustili v bar, poroča Rossijskaja Gazeta.

Pravili so, da je bila "Dvorana koktajlov" ustvarjena z namenom sledenja vohunov in protisovjetskih posameznikov.

Restavracija

"V Stalinovih časih je "Dvorana koktajlov" obstajala, da bi z njeno pomočjo izsledili vse ljudi, ki jih je zanimal Zahod, in jih nato na nekem drugem mestu likvidirali. Ko so se po Stalinovi smrti tam začele odkrite racije, je bilo to načelo kršeno in takoj so vsi prenehali zahajati tja," je dejal jazzist Aleksej Kozlov.

Dvorana restavracije

Restavracija Praga v središču Moskve je bila pravo razkošje, saj je bilo tam mogoče popiti pravo češko pivo, "močnejšim" ljubiteljem pa so postregli z vodko, konjakom in šampanjcem ter portovcem in navadnimi vini, poroča Večernjaja Moskva s sklicevanjem na moskovskega strokovnjaka Iljo Kuznecova.

1. julij 1987 Kotiček poletne kavarne

Priljubljena je bila tudi restavracija iz tridesetih let 20. stoletja "Aragvi", znana je bila po gruzijskih vinih in umazanih govoricah o tajni dvorani, kamor naj bi vozili vse lepotice prestolnice, da bi zadovoljile potrebe članov Centralnega komiteja CPSU - prav tako se je govorilo, da so lepotice po tem izginile brez sledi.

Kavarna Šokoladnica na Oktobrskem trgu (danes trg Kalužskaja) v Moskvi. 1968

Plesat smo hodili v bar Lira na Puškinovem trgu - tam je bila živa glasba in kar nekaj vrst napitkov. No, potem ko smo obdelali že vse lokale, smo pristali v kavarni Šokoladnica (Čokoladnica) v moskovskem parku Gorki - tam so ženske še posebej rade pile marelični liker in portovec „72“.

Pivnice in lokali s kriminalci in pretepi

Navaden sovjetski človek je lahko šel na pijačo v preprost lokal, še posebej veliko so jih odprli v Sankt Peterburgu po veliki domovinski vojni.

"Na vogalu Majakovske in Nekrasove je bil takšen grozljiv lokal, poln breznogih invalidov. Od tam je je prihajal vonj po nekakšni surovi ovčji koži, nesreči, krikih, pretepih. Izgledalo je, kot da so bili ti ljudje namerno opiti, ti štori, te bergle, nekdanji častniki, vojaki, naredniki," se je spominjal pisatelj Valerij Popov.

Pivnica

Proti sedemdesetim letom prejšnjega stoletja se je v Sovjetski zvezi začelo odpirati več pivnic, kamor so lahko vstopali vsi, eden glavnih je bil "Jama" (splošno sovjetsko ime za pivnico "Ladja" v Moskvi). Tja so po besedah ​​modnega oblikovalca Jegorja Zajceva hodili kriminalci, pesniki, glasbeniki in navadni študentje. Stolov ni bilo, vsi so stali, a so se kljub temu vrstile vrste za šankom.

"Tam je bilo zelo preprosto: pili so pivo, jedli kozice, razpravljali o različnih temah, tudi glasbenih. V tem je bila nekakšna romantika: nekateri ljudje so bili polni tetovaž, drugi nekdanji športniki, tretji zapiti umetniki! Umazanija je sicer ostala, a ljudska modrost in težke biografije v razkritih tetovažah so ostale v spominu," se je spominjal Zajcev.

Moški s vrčki za pivo, 1961-1969

Priljubljena je bila tudi pivnica Žiguli, kjer so točili sovjetsko pivo Žiguljovskoje, zraven pa so postregli še kuhane rake. Postala je tudi skoraj nekakšna znamka sovjetske, nato pa ruske pivnice - tam je leta 2012 bil na obisku tudi ruski predsednik Vladimir Putin.

Po celotni Sovjetski zvezi so bile raztresene tudi preproste stojnice in kontejnerji s pivom in - tako kot za številne izdelke so bile čakalne vrste tudi za pivo, tistim, ki pa so se prerivali naprej, pa so pravili "dušmani", pravi Mark Gottlieb, namestnik glavnega urednika časopisa "Nova Sibirija".

Pivnica, 1975

"Pri vsakem kontejnerju za pivo je bilo nekaj posameznikov, ki so čepeli in srkali pivo iz trilitrskega kozarca, vendar običajni ljudje jih ponavadi ne bi upali pogledati v oči. Če pa ste želeli prihraniti čas in živce, je bilo potrebno stopiti naravnost do njih in izgovoriti cenjeno besedno zvezo: "Fantje, rad bi kupil nekaj piva." Stroški olajšanja nakupa so znašali en rubelj (za ta denar bi lahko šli 10-krat v kino ali kupili 5 hlebcev kruha). Ti fantje so se kot tanki v nekaj minutah prebili do okna - in vaš kanister je bila napolnjen. Pogosto se je vrsta upirala proti takšnim fantom, včasih se je vse skupaj končalo s pretepom," se spominja Gottlieb.

Želeno pijačo so natočili v 3-litrske steklene kozarce in celo 10-litrske kanistre, nekateri pa so pili pivo iz navadnih vrečk, v katere so predhodno naredili luknjo.

Avtomat za pivo

Nenazadnje so nekateri lokali imeli tudi prodajne avtomate s pivom - popularno so jih poimenovali "Avtopivnice". Načelo je bilo preprosto - kupili ste žeton, ga vstavili v stroj, obrnili ročico in počakali, da se vrč do vrha napolni s pivom. Vendar so ljudje znali dobiti želeno pivo tudi brezplačno, pravi Jevgenij Pjatunin, lokalni zgodovinar iz Kirova.

"V žetonu so izvrtali luknjo, skoznjo je bila privezana ribiška vrv in vse skupaj je bilo premazano z milom. Tako je lahko žeton pripotoval nazaj iz avtomata in omogočil brezplačni napitek. Na splošno je pivo teklo kot reka, dokler ni izza šanka z prigrizki pritekel "natakar", ki je odgnal ljubitelje brezplačnikov in jim odvzel njihov pripomoček," je Pjatunin zapisal v svoji knjigi "Razprava o pivu".

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke