Tri Stalinove skrivne platonske ljubezni

javno lastništvo; Nikolaj Horunžij; Anatolij Garanin/Sputnik; MAMM/MDF
»Vodja narodov« je uradno imel dve ženi, ki sta dokaj zgodaj tragično preminuli, zadnjih 21 let svojega življenja pa je bil vdovec. Ker pa je bil obenem velik ljubitelj glasbe, gledališča in opere, so mu pripisovali romantične afere z mnogimi znanimi umetnicami. Naštevamo tri najbolj znane.

Operna pevka Vera Davidova

Solistki iz Bolšoj teatra Veri Davidovi so pravili »zadnja Stalinova ljubezen«. Pripisovali so jima kar 19 let trajajočo afero. K temu je pripomogla knjiga ruskega emigranta Leonida Gendlina, ki je delal v orkestru teatra. V osemdesetih letih je izdal delo Izpoved Stalinove ljubimke, za katerega je trdil, da je v njem zapisal besede, ki naj bi mu jih zaupala mezzosopranistka sama. Knjiga je postala svetovna uspešnica, ko pa je zanjo izvedela Davidova, je bila pretresena.

Pevka je navedbe o svoji domnevni zvezi z nekdanjim voditeljem zavrnila, čeprav je bilo znano, da sta se od tridesetih let naprej pogosto srečevala, delno tudi na uradnih sprejemih, kamor so jo povabili kot vodilno solistko Bolšoj teatra. Njena vnukinja Olga Mčedlidze je povedala: »Babica je bila že poročena z [Gruzijcem] Mčedlidzejem, zato je znala malo gruzijsko in je lahko Stalinu odgovarjala v maternem jeziku. Njemu je bilo to seveda zelo všeč.«

Poleg tega je Stalin večkrat obiskal njene nastope v Boljšom teatru in zanjo puščal velike čudovite šopke rož. V letih 1946 – 1951 je trikrat postala prejemnica prestižne Stalinove nagrade.

Balerina Olga Lepešinskaja

Stalinu so pripisovali romanco še z eno umetnico Bolšoj teatra, prima balerino Olgo Lepešinsko. Ta je Stalinovo nagrado prejela štirikrat in tudi sam voditelj je bil velik občudovalec njenega talenta. Predstavo Ogenj Pariza si je ogledal kar sedemnajstkrat. »Med svojim prostim časom je zmeraj prišel, se usedel v ložo in mi smo vedeli, da je v gledališču. Za kulisami se je pojavilo mnogih mladih, dobro oblečenih mladeničev,« je v intervjuju povedala Lepešinskaja.

O Stalinovih obiskih Bolšoj teatra obstajajo mnoge legende. Zmeraj je sedel v carski loži, prihajal in odhajal po želji, ne glede na čas predstave. V gledališču so svoj čas preživljali tudi drugi partijski funkcionarji. Avtor knjige Skrivno življenje Stalina Boris Ilizarov je te obiske opisal zelo neposredno:

»Člani Politbiroja, visoki funkcionarji in vojaški poveljniki so si tamkajšnje balerine, pevke in zborovska dekleta radi jemali za dobro plačane prostitutke.«

Zapisov s srečanj Stalina in Lepešinske ni. Mnogi viri se sklicujejo na novinarja Ivana Gronskega, ki je sodil v Stalinov ožji krog. V spominih je zapisal, da se je sredi tridesetih let Stalin pogosto vračal v Kremelj sredi noči od neke znane balerine.

Leta 1940 je bil na strehi zgradbe N 17 na Tverski ulici postavljen spomenik balerini. Kot model zanj naj bi služila prav Lepešinskaja, postavili pa so ga po osebnem naročilu Stalina. Sama plesalka je zatrjevala, da nima s tem nobene veze. Konec petdesetih so spomenik odstranili.

Pianistka Marija Judina

Nadarjena Marija Judina je bila v javnosti znana kot »najljubša Stalinova pianistka«. Glede na to, da je bila zelo verna, po rodu Judinja, prekrščena v pravoslavje, je živela skromno. Zmeraj se je pojavljala v eni in isti črni obleki, ki je segala do tal, in se pogosto nezadostno prehranjevala. Z orkestrom je začela nastopati leta 1921, nato pa je v zasedbi prepotovala ves svet.

Njeni bližnji so povedali, da je svoje honorarje pošiljala v taborišča političnih zapornikov ali pa jih darovala cerkvi. Bila je disidentka, ki ni skrivala svojih nazorov. V tridesetih letih so jo zaradi odkrite privrženosti pravoslavju odpustili iz leningrajskega konservatorija, v šestdesetih pa je morala oditi še iz moskovskga Gnesinskega inštituta zaradi javne naklonjenosti do sodobne zahodne glasbe, še posebej do emigranta Igorja Stravinskega.

Skladatelj Dmitrij Šostakovič je v nekem intervjuju izpostavil, da je bila Judina neverjetno priljubljena tako v ZSSR kot v tujini, vendar naj bi bila dokaj čudaška oseba. Po njegovih besedah je Stalin, ki je pogosto poslušal radio, leta 1943 poklical vodstvo radijskega komiteja in vprašal, ali imajo slučajno na zalogi Mozartov Klavirski koncert št. 23(Piano Concerto No. 23) v izvedbi Judine, ki ga je slišal na radiu dan poprej. Tega zapisa niso imeli na voljo, a jih je bilo obenem strah reči Stalinu »ne«. »Poklicali so Judino in orkester ter še iste noči posneli koncert. Vsi so drgetali od strahu z izjemo Judine. A ona je bila poseben primer, ki se za nič na svetu ni obremenjevala.«

Kmalu po tem je pianistka prejela kuverto z dvajset tisoč rublji. Povedali so ji, da je denar poslan po posebnem naročilu Stalina. Nato mu je napisala pismo, v katerem se mu je zahvalila za podporo: »Molila bom za Vas dan in noč in prosila Gospoda, da vam odpusti Vaše velike grehe do naroda in države. Gospod je milosten, On Vam bo odpustil. Denar bom darovala cerkvi, katere župljanka sem.« Tako je Šostakovič dobesedno prebral pismo Judine.

Pismo je poslala, a se ji ni nič zgodilo. Morda je uživala osebno Stalinovo protekcijo in zato ni bila deležna represij, čeprav bi se zanje našlo mnogo materiala. »Pravijo, da ko so voditelja našli mrtvega v njegovi dači, se je na gramofonu vrtel Mozartov koncert. To je zadnje, kar je slišal …,« je še dodal Šostakovič.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke