Samo leto dni po zmagi v drugi svetovni vojni je maršal Georgij Žukov, ki je bil takrat na vrhuncu svoje kariere, padel v nemilost. Proti njemu so bile podane obtožbe o napihovanju lastne vloge pri porazu Nemčije, omalovaževanju vloge vrhovnega poveljnika (Stalina) in pripisovanje zaslug za vojaške operacije, s katerimi ni imel nobene zveze.
Na koncu je sumničav sovjetski voditelj Žukova, ki je predstavljal avtoriteto in bil zelo priljubljen med ljudmi tako doma kot po svetu, poslal daleč stran od Moskve. 9. junija 1946 je maršal, ki je bil do takrat vrhovni poveljnik sovjetske kopenske vojske, prebzel poveljstvo nad Odeškim vojaškim okrožjem.
A Georgij Konstantinovič niti med svojim odeškim izgnanstvom ni ostal brez dela. Tam ga je namreč čakal novi sovražnik, čeprav ne takšen, kot ga je bil vajen z evropskih bojišč.
Odesa [veliko pristaniško mesto na JZ Ukrajine, op. prev.] je v povojnem obdobju prišla na poseben seznam sovjetskih mest z nadpovprečno stopnjo kriminalnosti. Število kriminalcev je tukaj večkratno presegalo število policistov oz. miličnikov.
Ob mraku je mesto dobesedno umrlo – na ulice so se podali roparji in tatovi. Ljudje se niti za štirimi stenami svojih domov niso počutili varne. Ulične bande kot npr. Črna mačka (Černaja koška) ali Dodž-3/4 so vdirale v stanovanja in jih ropale, med tem pa neredko na krute načine ubijale cele družine.
Kriminalcem so kot dobro skrivališče služile katakombe, ki so potekale pod mestom. To so bili nekdanji kamnolomi, v labirintih katerih so se potuhnili, potem ko so oropali kakšno skladišče ali trgovino.
"V osvobojenem mestu je bilo organom pregona težko," je zapisal miličnik David Kurljand. "Prestopniki so delovali aktivno, še posebej dezerterji, ki so bili praviloma oboroženi."
Orožje so banditi pridobivali tudi na druge načine. V "obmorski biser" Odeso so na dopust prihajali vojaški častniki. Mnogi so končali pod streli banditov, ki so nato vzeli njihove pištole. Niti tam nastanjenim oboroženim silam mestni kriminal ni bil tuj. Tako so junija 1946, ko je v Odeso prispel Žukov, mestne oblasti maršala poprosile za pomoč v boju proti kriminalu.
Maršal je odločno poprijel za delo. Njegova naloga je bila v najkrajšem možnem času očistiti mesto kriminalcev. Obstaja legenda, da naj bi prav on začel t. i. operacijo Maškarada.
Med to napol izmišljeno operacijo naj bi se vojaški častniki in miličniki iz drugih regij (banditi so namreč dobro poznali obraze lokalnih miličnikov) preoblačili v civilna oblačila in se odpravljali na sprehode po nočnih ulicah Odese.
Čim so bile okradene ali oropane, so te "žrtve" po napadalcih odprle ogenj. Pogosto se niti niso trudili, da bi prestopnike zajeli žive. Trupla so nekaj časa pustili ležati na ulicah kot grozljiv opomnik ostalim. "Njihov cilj niso bile aretacije, ampak so preprosto streljali, dokler niso v par mesecih postrelili več sto ljudi," razlaga lokalni zgodovinar Viktor Savčenko.
A te zgodbe o skrivni operaciji Maškarada zbujajo mnoge dvome. O njej namreč v arhivih notranjega ministrstva ne obstaja nobenih dokumentov in tudi sam maršal o tovrstnem streljanju kriminalcev nikoli ni nič zapisal. "Po mojem gre za izmišljotino," je izjavil Isaj Bondarjev, ki je leta 1946 služil v poveljstvu vojaške policije: "O ničemer podobnem nisem slišal, niti videl ali vedel. Če bi se kdo o tem pogovarjal, bi do nas, sodelavcev milice, gotovo prišle vsaj delne informacije."
Ne glede na dejanskost zgodb o Maškaradi, pa je Žukov odigral pomembno vlogo pri zmanjšanju kriminalitete v tem črnomorskem mestu. Po njegovi zaslugi je bilo vzpostavljeno tesno sodelovanje med vojsko in milico.
Vojaško poveljstvo je mesto razdelilo na sektorje, za katere je odgovarjal posamezen komandir. Parki, trgi, kolodvori, restavracije in predmestja so prav tako dobili svoje zaščitnike. Vojaki so postavljali zasede, izvajali hišne preiskave v sumljivih stanovanjih, prehodih in kleteh ter preverjali dokumente na vstopnih točkah v mesto.
Sumljive osebe so pridržali, odvedli na poveljstvo, zjutraj pa predali milici in preiskovalnim organom. Poleg tega so vojaki skupaj z miličniki izvajali redne skupne patrulje.
Čeprav ni bil Žukov tisti, ki bi si izmislil to prakso, ki je bila sicer razširjena tudi po drugih sovjetskih mestih z visoko stopnjo kriminalitete, pa je maršal s svojo odločnostjo, naporom in avtoriteto uspel precej pospešiti proces normalizacije stanja v mestu. Leta 1947 je stopnja kriminalnosti v Odesi padla na predvojno stopnjo.
Žukov si je silno želel zapustiti svoje izgnanstvo in upal, da mu bo pri temu pomagalo vestno delo, ki ga je opravljal. Februarja 1947 je napisal pismo Stalinu, v katerem je priznal svoje napake, in da je "izgubil smisel za boljševiško skromnost". "V okrožju delam mnogo in delo opravljam z zadovoljstvom. Prosim vas, tovariš Stalin, da mi izkažete zaupanje, in to zaupanje bom tudi upravičil."
A "očetu narodov" ni bilo do tega, da bi šel na roko skesanemu vojskovodji. Proti Žukovu so bile sprožene nove obtožbe o tem, da naj bi "z zlorabo službenega položaja stopil na pot razbojništva in iz Nemčije za lastne potrebe odpeljal veliko količino dragocenosti."
20. januarja 1948 so maršala odpoklicali iz Odese in mu dali v upravljanje še manjše vojaško okrožje na Uralu. V visoko politiko se je Žukov vrnil šele po Stalinovi smrti leta 1953.
Preberite še: Pozabljena zavezniška parada v Berlinu (FOTOZGODBA)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
