Peter Veliki je na začetku 18. stoletja prestolnico Ruskega imperija prestavil iz Moskve v novozgrajeni Sankt Peterburg. Moskva je s tem izgubila nekdanji pomen, Kremelj pa funkcijo carske rezidence.
Številni dvorci in knežje palače znotraj Kremlja so opusteli, saj se je plemstvo v novo prestolnico preselilo takoj za carjem. Zgradbe so začele propadati, in tako si je v drugi polovici 18. stoletja najljubši arhitekt carice Jekaterine II. Vasilij Baženov zamislil veliki projekt prenove Kremlja.
Po njegovi zamisli bi podrli velik del starih zgradb in obzidja ter postavili Veliki kremeljski dvorec, ki bi obkrožal Soborni trg in se spuščal proti reki Moskvi po Borovickem hribu.
Ko se je pričelo z izvedbo in ko so staro kremeljsko obzidje začeli rušiti, pa se je na steni ene od cerkva pojavila razpoka, povrhu vsega pa so gradbena dela dobila sloves razsipnosti, zato so obzidje zgradili nazaj, projekt pa je bil zaustavljen.
Po koncu vladavine Petra Velikega je bila večina zgradb v Moskvi še zmeraj lesenih, zato so mesto prizadeli mnogi požari. Ob koncu 18. stoletja je arhitekt Pjotr Kožin, vodja t. i. Kamnitega prikaza (državnega organa, ki je bdel nad kamnito gradnjo) izdelal načrt za rekonstrukcijo mesta in gradnjo kamnitih zgradb. Jekaterini II. je predstavil tudi projekt prenove Kremlja.
Arhitekt ni nameraval podreti starih zgradb, pač pa je hotel postaviti sodobne avenije in nove upravne zgradbe v središču mesta. Ta ambiciozni projekt se na koncu ni uresničil, Kožin pa je dobil nalogo, da se posveti bolj perečim težavam v mestu.
Jekaterina II. je medtem ukazala, da naj se v Kremlju postavi novo zgradbo v klasicističnem stilu, ki bi postala sedež ruskega senata. Senatna palača je bila dejansko postavljena in danes služi kot rezidenca ruskega predsednika.
Prvi načrti gradnje metroja v Moskvi so se pojavili že koncem 19. stoletja, pobudnika pa sta bila inženirja Pjotr Balinski in Jevgenij Knore. Projekt je predvideval, da bi železnica obkrožala Moskvo, v centru pa bi potekala pod zemljo. Poleg tega sta imela idejo, da bi neposredno na Rdečem trgu poleg kremeljskega obzidja zgradila železniško postajo. A ta zamisel že na samem začetku ni bila povšeči carju Nikolaju II.
Inženirja sta si prizadevala tudi, da bi desno od Kremlja preko Vasiljevsskega spuska in reke Moskve postavila dvoetažni most. Projekt je naletel na precej neodobravanja, na koncu pa je prevladalo mnenje, da bi projekt kvaril izgled mesta.
Preden je bila leta 1860 v Moskvi zgrajena katedrala Kristusa Odrešenika, je bila najvišja zgradba v mestu zvonik Ivana Velikega v Kremlju. Govori se, da naj bi v mestu takrat veljala prepoved gradnje višjih zgradb.
A boljševiki so se za nekdanje caristične prepovedi bolj malo zmenili. Nova sovjetska oblast je prestolnico ponovno prestavila v Moskvo in vlada se je preselila neposredno v Kremelj (kot zadnji funkcionar se je v Moskvo preselil Kliment Vorošilov, ki je z družino tja prišel šele leta 1962).
Stalin je leta 1935 odobril generalni načrt rekonstrukcije Moskve, dal postaviti nove avenije in razširil Tversko ulico (in ob tem dobesedno prestavil nekatere zgradbe). Poleg tega je bil razpisan natečaj za gradnjo stavbe Ministrstva za težko industrijo (skrajšano Narkomtjažprom). Nastalo je več projektov, a prav vsi arhitekti so predlagali gradnjo ogromnega poslopja, zaradi katerega bi bilo treba razširiti Rdeči trg in porušiti trgovski center (sodobni GUM). Kremelj bi se preprosto izgubil v ozadju teh ogromnih zgradb in tako noben od teh projektov na koncu ni bil izveden.
Preberite še: V Rusiji nameravajo razvijati novo vrsto bivališč
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
