Ivan Mazepa je bil eden od redkih posameznikov, ki so uživali popolno zaupanje carja Petra I. Kot hetman (upravnik) Levobrežne Ukrajine (takrat dela Rusije) je dolga leta zvesto služil monarhu, za kar mu je ta osebno vročil najvišjo državno nagrado – odlikovanje svetega Andreja.
A neuspešen potek severne vojne (1700-1721) proti Švedski je v Mazepi zasadil dvom o smiselnosti nadaljnega obstoja znotraj Ruskega imperija ter ga napeljal na idejo o ustanovitvi neodvisne Ukrajine, ki bi ji vladal sam. Po tajnih pogajanjih s švedskim kraljem Karlom XII. je hetman oktobra 1708 odkrito prestopil na njegovo stran.
Peter je Mazepu nemudoma odvzel vse nazive in regalije, Ruska pravoslavna cerkev pa ga je uradno označila za osovraženo osebo. Večina kozakov hetmana ni podprla in je ostala zvesta carju. Ko je bila 8. junija 1709 pri Poltavi poražena švedska vojska ter z njo maloštevilne sile upornikov, je moral Mazepa zbežati na ozemlje Otomanskega cesarstva, kjer je 2. oktobra istega leta tudi umrl.
Genrih Ljuškov je bil eden od najvišje rangiranih prebežnikov v celotni sovjetski zgodovini. Kot komisar državne varnosti 3. razreda in načelnik Uprave NKVD Daljnovzhodnega kraja je 13. avgusta 1938 v zgodnjih jutranjih urah skrivoma prečkal mejo japonske marionetne države Mandžukuo (danes Mandžurija na Kitajskem, op. prev.).
V času množičnih političnih represij v ZSSR, znanih kot "veliki teror" (1936-1938) se je Ljuškov ukvarjal z bojem proti "sovražnikom naroda" na Daljnem vzhodu. Pod njegovim vodstvom so se vršile aretacije v vojski, po organih NKVD, znotraj partijskega aparata ter v Tihooceanski floti.
V teh časih pa je tožnik pogosto sam postal obtoženi, in ko so maja 1938 Ljuškova poklicali v Moskovo, je ta doumel, da ga tam najverjetneje ne čaka nič drugega kot sodba in smrt. Takrat se je komisar odločil za pobeg.
Japoncem je poslal podrobne informacije o številčnosti sovjetskih oboroženih sil na Daljnem vzhodu, njihovih položajih, stanju utrjenih položajev, vojaških kodah, metodah dela NKVD, lokalni opoziciji v regiji itd. Na podlagi teh podatkov je japonski generalštab prilagodil svojo strategijo za bodočo vojno z ZSSR.
Ljuškovu ni bilo usojeno preživeti druge svetovne vojne. Japonci namreč niso želeli, da bi nekdanji sovjetski komisar, ki je medtem mnogo izvedel o japonski obveščevalni službi, padel v roke Rdeči armadi, zato so ga 19. avgusta 1945 likvidirali.
Preden je Andrej Vlasov postal državni izdajalec št. 1, je veljal za nadarjenega in perspektivnega poveljnika. Leta 1939 je služil kot glavni vojaški svetovalec na Kitajskem, Čang Kaj-Šek pa ga je celo nagradil z odlikovanjem zlatega zmaja.
V težkih prvih mesecih vojne proti Nemčiji je Vlasov svoje delo opravljal smelo in učinkovito. 20. armada, ki je bila pod njegovim poveljstvom, je odigrala precejšnjo vlogo pri porazu Nemcev pri Moskvi decembra 1941.
Leta 1942 je generalpodpolkovnik Andrej Vlasov dobil v poveljstvo 2. udarno armado, ki pa se je že poleti istega leta znašla v obroču pri Leningradu. Vlasov je bil zajet in poslan v taborišče, kjer se je odločil za prestop na nemško stran.
Za naciste se je Vlasov izkazal kot dragocena pridobitev. Slavni sovjetski general, ki je prestopil na Hitlerjevo stran, je igral pomembno vlogo v propagandni vojni. Ves preostali čas je posvečal agitaciji med vojaki Rdeče armade, da bi jih zvabil na svojo stran zavoljo "boja za Novo Rusijo brez boljševikov".
Glavna izdajalčeva naloga je postala združitev vseh ruskih kolaborantskih enot v enotno Rusko osvobodilno vojsko (ROA), na čelu katere je bil on sam. Vodstvo Tretjega rajha je dolgo časa imelo mešane občutke glede vzpostavitve velike združene armade, sestavljene iz sovjetskih vojnih ujetnikov in zato zaviralo proces formiranja. Vlasov je proste roke dobil šele konec leta 1944, ko je bila usoda nacističnega režima že praktično zapečatena. Na koncu ROA vendarle ni postala pomembnejša vojaška formacija.
General je 12. maja 1945 padel v sovjetsko ujetništvo na ozemlju Češkoslovaške med poskusom prebega na zahod k ameriškim silam. S skupino privržencev je bil obtožen državne izdaje in 1. avgusta 1946 v Moskvi usmrčen na vislicah.
Leta 1960 je polkovnik Glavne izvidniške uprave generalštaba sovjetske vojske Oleg Penjkovski stopil v stik z ameriško turistično skupino v Moskvi ter prosil predati pismo ameriškemu veleposlaništvu. V njem je ponudil svoje usluge ameriški obveščevalni agenciji CIA za pridobivanje tajnih informacij.
Naslednje leto je med njegovim službenim potovanjem v London britanska obveščevalna služba MI-6 Penjkovskega založila z vso vohunsko opremo, vključno s prenosno fotokamero ter posebno radijsko postajico. Polkovnik je dobil tudi operativni psevdonim Junak.
Kot eden od najkoristnejših zahodnih agentov v ZSSR je Oleg Penjkovski ameriškim obveščevalcem v Veliki Britaniji predal 11 filmov, na katerih je posnel 5.500 dokumentov v obsegu 7.650 strani, ki so vsebovali tajne informacije o sovjetskih oboroženih silah. Na podlagi njegovih nasvetov je bilo razkrinkanih okoli 600 sovjetskih agentov.
Leta 1962 je bil razkrit tudi sam Penjkovski, sledila je aretacija. 16. maja naslednjega leta je bil usmrčen zaradi izdaje domovine.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
