Po oktobrski revoluciji leta 1917 je bila Rusija v razkolu državljanske vojne. Leta 1921 so spopadi z redkimi izjemami v različnih koncih države končno pojenjali. Eden zadnjih poskusov boja proti boljševikom je bila kronštadska vstaja leta 1921, ki je bila po večdnevnem obleganju brutalno zatrta.
Osrednja osebnost v državi je postal Vladimir Lenin, ki se je udeleževal neskončnih sestankov, partijskih konferenc ter imel številne govore po vsej državi.
Glavno orožje Sovjetov je bila propaganda. Oblasti so organizirale agitacijske vlake, ki so se vozili v vse konce države in ljudi poučevali o revoluciji in novi oblasti. Na vlakih so bile celo tiskarne in organizatorji predstav. Napis na vlaku spodaj pravi: "Naj živi ogenj svetovne revolucije!"
Boljševiki so se zavzemali za pravice žensk, vključno z volilno pravico in Sovjetska zveza je tako postala ena od prvih držav na svetu, kjer so ženske lahko volile. Ženske so bile pomemben del občinstva, med neskončnimi konferencami pa so organizirale Žensko internacionalo. Tukaj vidimo udeleženke na Rdečem trgu v Moskvi.
Aleksandra Kollontai je veljala za ženski simbol revolucije. Bila je članica Komunistične partije boljševikov in zadolžena za izobraževanje žensk v državi. Zavzemala se je za sindikate, za proletariat. Leta 1922 je postala ena od prvih ženskih diplomatk na svetu in predstavljala sovjetsko državo po Skandinaviji in v Mehiki.
Tehnika je napredovala v pospešenem tempu. Sovjetska Rusija je začela ponovno na noge postavljati vojaški aparat, ki je med prvo svetovno in državljansko vojno utrpel veliko škodo. V majhnem kraju Jegorjevsk v Rjazanski regiji je svoja vrata odprla prva letalska šola.
Sovjeti so se zavedali prednosti tehnološkega napredka. Prizadevali so si elektrificirati celotno državo in premikati mejnike, vključno z izgradnjo lastnih letalskih sil. Ponovno so usposobili znameniti cepelin Astra iz prve svetovne vojne in ga preimenovali Rdeča zvezda. Ogromna letalna naprava je poletela šestkrat, preden je strmoglavila.
Hkrati je zaradi vojne, slabe letine in nezadostne redistribucije prišlo do velike lakote. T. i. povolška lakota (ali ruska lakota 1921-1922) je vzela življenja več milijonov ljudi.
Po revoluciji so boljševiki prestolnico prenesli nazaj v Moskvo ter postavili novo vlado v Kremlju. Po Rdečem trgu so se zapeljali vojaški vozovi Rdeče armade, ki so v trdnjavo nove vlade dostavili dobrine in zagotovili obrambo.
Moskva je postala središče mednarodnega komunizma in boja za svetovno revolucijo. Poleti 1921 se je odvil 3. svetovni kongres Kominterne, ki so se ga udeležile komunistične partije iz več kot 50 držav.
Po prestavitvi prestolnice v Moskvo so boljševiki začeli oživljati mesto. Ena od pomembnejših odločitev iz leta 1921 je bila obnova Boljšoj teatra, ki je bil v zelo slabem stanju, ter Peterburških carskih gledališč, ki so bila prav tako potrebna pozornosti. Za gledališče Boljšoj se je začelo novo obdobje, ki ga je povzdignilo med najbolj znamenita ruska gledališča, kar je ostalo vse do danes.
Petrograd (danes Sankt Peterburg) je bil zaradi uličnih bojev med revolucijo precej poškodovan. Mesto je prežemal kaos, ljudje so trpeli od izgredov, ropanja ter lakote in mraza. Prebivalci so morali za kurjavo razstaviti celo stare lesene hiše.
Mesto so leta 1921 rešile gospodarske reforme, ki so dovoljevale trgovanje na nižji ravni. Istočasno so se vojaki Rdeče armade postopoma začeli vračati v Petrograd in ga obnavljati (ter se s fotografijami ovekovečili pred Zimskim dvorcem).
Nova sovjetska oblast je podpirala avantgardno umetnost, ki je zavračala stare in klasične forme in žanre ter namesto njih razvijala nove. Na prvih razstavah mladih umetnikov je sodeloval med drugim tudi legendarni Aleksander Rodčenko.
Da bi bila nova umetnost proletariatu bolj dostopna in jasnejša, so sovjetske oblasti začele z agitacijo na porcelanu. Najboljši mladi avantgardni umetniki so risali sovjetsko simboliko na podstavke, skodelice in figure. Na spodnji sliki je Lenin in njegova znamenita fraza: "Kdor ne dela, naj ne je".