Zakaj je bil usmrčen oče sovjetske konjenice?

arhiv; Russia Beyond
Boris Dumenko je bil spreten na bojišču, a popolnoma nemočen v zakulisnih spletkah, kar ga je na koncu tudi pogubilo.

Temu legendarnemu poveljniku so pravili "prva sablja republike". Boris Mokejevič Dumenko je bil med ustanovitelji sovjetske konjenice. Zdelo se je, da slaevnega konjenika čaka dolga in uspešna kariera. A leta 1920 je bil nenadoma aretiran in ustreljen. Kaj se je zgodilo?

Legendarni konjenik

Boris Dumenko se je boljševikom pridružil praktično takoj po njihovem prihodu na oblast. Kot nekdanji podčastnik konjeniško-artilerijskega polka carske vojske je v začetku leta 1918 na Donu organiziral konjeniški partizanski odred in se vključil v boj proti kontrarevolucionarnim belim silam na jugu Rusije. Prav tam, v uporniških deželah donskih kozakov, je potekala ena od pomembnejših bitk ruske državljanske vojne.

Boris Dumenko (levo) in Semjon Budjonni (desno), 1928

Dumenko ne samo, da je organiziral enega prvih konjeniških odredov v Rdeči armadi, ampak je odigral tudi pomembno vlogo pri tem, da so na osnovi podobnih manjših odredov nastale velike konjeniške enote ter posledično močna rdeča konjenica.

Drzni in hrabri poveljnik Boris Mokejevič je postopoma prevzemal poveljstva nad konjeniškim polkom, brigado, divizijo in korpusom. "Odločitve sprejema hitro in neposredno poveljuje v boju. Ukazuje, kdo mora kam napadati, kam se premikati, in vselej je v samem peklu boja," je o njem zapisal soborec Aleksej Tereščenko.

Dumenko je bil nagrajen z redom rdečega prapora in za svoje zmage večkrat prejel pohvale ne samo od svojega neposrednega poveljstva, ampak celo od Lenina. "Lepo mi pozdravite junaka 10. armade Dumenka in njegovo hrabro konjenico, ki se je okitila s slavo pri osvobajanju Velikoknjažeske izpod verig kontrarevolucije," je pisalo v telegramu 4. aprila 1919.

Obkrožen s sovražniki

Če se je Boris Dumenkona bojnem polju počutil kot riba v vodi, je bil povsem brez moči, ko je prišlo do političnih spletk. Zaradi svoje neposrednosti in netaktnosti si je ustvaril precej nasprotnikov. Celo o predsedniku Revolucionarnega vojaškega sveta Levu Trockem je nekoč dejal, da je "diletant, ki se slabo razume na vojaška vprašanja".

Še posebej napete odnose je imel poveljnik s politkomisarji, ki so se po enotah ukvarjali z ideološko vzgojo pripadnikov in tako imeli tudi pristojnosti vmešavati se v načrtovanje vojaških operacij. Dumenko je to vmešavanje ostro in odkrito kritiziral ter se obregnil v to, da komisarji izdajajo smešne ukaze, pri tem pa sami sedijo v štabih v zaledju.

Komisarja 2. gorske brigade Peskarjova je Dumenko obtožil kraje alkohola iz železniških cistern ter grozil, da ga bo prijavil sodišču, načelnika političnega oddelka Ananjina pa je razjezil s tem, da je zavrnil njegovo imenovanje na položaj korpusnega komisarja. Boris Mokejevič je stopil na živec tudi načelniku posebnega oddelka Kartošovu in se uprl temu, da bi slednji v njegovi enoti začel iskati "sovražnike naroda".

Dumenko si sovražnike pridobil tudi med vojaškimi poveljniki, med katerimi sta bila tudi bodoča maršala Sovjetske zveze Kliment Vorošilov in Semjon Budjonni. S slednjim, ki je nekaj časa služil kot njegov namestnik, sta divje tekmovala, med njima je vladala velika sovražnost.

Konjenica Rdeče armade na pohodu v času državljanske vojne

Oba poveljnika sta šla po podobni poti: bila sta med ustanovitelji rdeče konjenice in se kalila v poveljevanju najprej malim, nato pa velikim enotam. Svoja nesoglasja sta izražala javno in celo drug drugemu odklonila pomoč na bojišču.

Obstajaj nepotrjena anekdota o tem, da naj bi nekoč, ko sta poveljnika še služila skupaj, Dumenko ukazal javno ošvrkniti Budjonnega zaradi posilstva neke domačinke, ki so ga zagrešili njegovi vojaki. Budjonni mu tega nikoli ni odpustil.

Obtoženi

Vorošilov in Budjonni na severnokavkaški fronti leta 1918

V Moskvo so prihajale številne pritožbe in poročila o tem, da je Dumenko v resnici protisovjetsko nastrojen, da naj bi tajno onesposobljal komuniste v svoji enoti in da se pripravlja na to, da bo zamenjal stran in prešel k sovražniku. Potem ko je neznanec ubil novoimenovanega korpusnega komisarja Mikeladzeja (s katerim se je Dumenko sicer dobro razumel), je bil poveljnik 23. februarja 1920 aretiran skupaj z ostalimi člani svojega štaba.

Dumenka so obtožili za protisovjetsko obnašanje in judofobno politiko, za motenje dela komisarjev in vojaškega revolucionarnega sodišča. Prav prej omenjeni Peskarjov je poročal, da naj bi si Dumenko v njegovi prisotnosti s prsi strgal odlikovanje rdečega prapora in zakričal: "Ne rabim tega (odlikovanja) od Žida Trockega!"

Povrhu vsega so se Dumenko in pripadniki štaba morali soočiti z obtožbami, da "ne samo, da niso izvajali s strani centralne oblasti potrjenih postopkov o regularni vojski, ampak so s svojimi dejanji v enotah konjeniškega korpusa spodbujali duh razbojništva, se niso dovolj ostro borili zoper ropanje, nezakonite rekvizicije in nasilje nad civilnim prebivalstvom, ter pijančevali in sami spodbujali pijančevanje med podrejenimi poveljniki in vojaki."

Boris Dumenko je ves sodni proces dojemal kot nekakšen nesporazum. V priporu je napisal telegram Leninu: "Kot prvi sem dvignil rdeči prapor boja za ideje delavskega ljudstva na Donu in v Kubanu. Ustanovil sem več kot samo eno prostovoljno enoto … Kot iskrenemu borcu in revolucionarju, ki za sabo nima nobenih prestopkov, mi je žalostno in sramotno ždeti v sivi, hladni celici. V imenu pravičnosti prosim za Vaš odziv." A telegrama nikoli poslali v Moskvo.

Pozaba

Kljub temu da Dumenku in njegovim soborcem na koncu ni bilo dokazane nobene krivde, so bili vsi obsojeni na najvišjo kazen in 11. maja 1920 ustreljeni na obrobju Rostova na Donu.

Po usmrtitvi je ime Borisa Dumenka počasi izginilo iz letopisov državljanske vojne. Mnoge njegove zmage in zasluge pri ustanovitvi sovjetske konjenice so namesto tega pripisali Semjonu Budjonnemu, s čimer se je ta molče strinjal.

Vojaški poveljnik Ilja Dubinski se je ob neki priložnosti spomnil, kako je leta 1928 na nekem sprejemu šla beseda o legendarnem konjeniku: "Ob otvoritvi akademije (Vojaške akademije Mihaila Frunzeja) me je nek hudič prepričal, da dvignem čašo in nazdravim ’’za heroja sovjetske konjenice Dumenka’’. Stalin se je namrščil, saj se je usmrtitev Dumenka leta 1920 zgodila ob njegovem vedenju. Vsi so me pogledali – Budjonni, Timošenko … Stalin pa je dejal: "Da, takrat smo se prenaglili ..."

Leta 1964 je bil primer Dumenka revidiran in poveljnik je bil posmrtno rehabilitiran. Eden redkih, ki so proti temu protestirali, je bil maršal Semjon Budjonni.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke