Kitajski odred v Petrogradu pred odhodom na fronto, 1918
Sputnik"Kitajski vojak je žilav, ne boji se ničesar. Tudi če mu v boju ubijejo brata, ne bo trznil … Ko dojame, da mu nasproti stoji sovražnik, potem temu sovražniku ni za zavidati. Kitajski vojak se bo boril do zadnjega," je v svojih spominih zapisal sovjetski poveljnik Jona Jakir.
V ruski državljanski vojni se je v vrstah Rdeče armade bojevalo več kot 40.000 Kitajcev. Kaj jih je prepričalo, da so se vpletli v tuji spopad na tuji zemlji?
Leta 1917 je v Rusiji živelo okoli 200.000 Kitajcev, večina katerih je bila zaposlena v proizvodnji, kmetijstvu in gradbeništvu. Caristična oblast je pomanjkanje delovne sile, ki je nastalo po prvi svetovni vojni, skušala rešiti z uvozom poceni delovne sile iz Kitajske.
Prvi komunistični kitajski odred. Petrograd, 1918
SputnikKo pa so na oblast prišli boljševiki in se je začela državljanska vojna, so se ruski Kitajci znašli v težkem položaju. V času, ko je država tonila vedno globlje v kaos, je bilo vse manj priložnosti za preživljanje. Ko je Sibirija skupaj s severnimi in južnimi pristanišči padla pod nadzor belogardistov in zavezniških sil, je bila pot kitajskemu prebivalstvu nazaj na Kitajsko presekana. A vsi se tudi niso želeli vrniti nazaj domov, saj so tudi njihovo domovino takrat pretresali spopadi med vojaškimi in političnimi frakcijami.
Tako je kitajskim proletarcem, ki so se zbirali v velikih ruskih mestih, edino možnost za zadosten zaslužek, s katerim bi preživljali svoje družine in zaslužili dovolj za pot domov, predstavljalo služenje v Rdeči armadi. "Kitajci so svojo plačo jemali zelo resno. Življenja so dali zlahka, vendar so zahtevali pravočasno plačilo in zadostno prehrano," je zapisal Jakir.
A denar ni bil edini razlog za to, da se je na tisoče Kitajcev prijavljalo pod rdeče prapore. Mnogi med njimi so bili naklonjeni ideji socialistične revolucije in komunizmu.
"Caristična Rusija in Kitajska, kjer je vladala dinastija Čing, si nista bili tako različni: v obeh državah so bogati živeli lahkotno in v luksuzu, medtem ko so revni trpeli lakoto in mraz," je zapisal vojak Čen Bočuan v svojih spominih z naslovom Dnevi in noči v Sibiriji.
Boljševiki so dobro vedeli, kakšen sentiment prevladuje med kitajsko skupnostjo, zato so neumorno razprostirali propagando ter pozivali Kitajce, da se jim pridružijo v gradnji novega in pravičnega sveta. V velikih mestih so se pojavili časopisi v Kitajščini kot npr. Velika enakopravnost, Komunistična zvezda, Kitajski delavec in drugi. Pripadniki kitajske skupnosti so bili prijetno presenečeni, ko so izvedeli za Leninovo močno kritiko o zatrtju boksarske vstaje proti tuji nadvladi leta 1900 s strani velikih svetovnih sil.
Posledično se je Rdeči armadi pridružilo na tisoče kitajskih prostovoljcev. Nekateri so upali, da bodo zaslužili za kos kruha, drugi so sanjali o vrnitvi domov, tretji pa so bili navdahnjeni z idejami svetovne revolucije. Našli pa so se tudi takšni, ki so kaos v Rusiji izkoristili za ropanje in krajo.
Kitajski vojaki so si kmalu pridobili sloves enih od najbolj discipliniranih in učinkovitih v Rdeči armadi. Ker niso mogli dezertirati in se pomešati med zanje tujim prebivalstvom v tuji državi, njihova zvestoba ni bila pod vprašajem. "Kitajski vojaki so svoje naloge zmeraj jemali izjemno resno in zavestno ter si pridobili veliko zaupanje svojih poveljnikov," je zapisal vojak Žang Zišuan v svojih spominih Z ramo ob rami.
"Vsi so bili pogumni borci, a nečesa pa niso mogli prenesti – bleska sablje," je zapisal partijski voditelj Jakov Nikulihin v svojih knjigi Na fronti državljanske vojne: "Kozaki so to zelo dobro vedeli in tako so ob sončnih dneh pred bitko mahali po zraku z golimi sabljami. To je med Kitajci povzročilo paniko in zbežali so, da bi se skrili v polju sončnic. A na splošno je kitajski vojak Rdeče armade pogumen, ne umakne se pred strojničnim ognjem in se hrabro bori."
Belogardisti so do kitajskih vojakov in drugih tujcev v Rdeči armadi – Latvijcev, Estoncev, Madžarov, čutili poseben prezir: "Divjaki, neverniki in nemški vohuni" so veljali za glavne stebre boljševiške moči, in čim so kakšnega med njimi zajeli, je bil navadno na mestu ustreljen.
Vojaki 225. kitajskega polka Rena Fučena
MAMM/MDF/russiainphoto.ru40.000 Kitajcev v Rdeči armadi nikoli ni delovalo kot enotna sila. Namesto tega so bili razdeljeni v odrede z največ 2.000 – 3.000 vojaki in vsak odred je bil del večjih enot, razkropljenih po državi. Tako so se Kitajci bojevali med drugim tudi v vrstah 25. strelske divizije pod komando legendarnega rdečearmejskega poveljnika Vasilija Čapajeva in celo v Leninovi osebni straži.
Ena od najmočnejših in najbolj zanesljivih enot Rdeče armade na Uralu in v Sibiriji je bil 225. kitajski internacionalni polk pod komando Rena Fučena. Po smrti 29. novembra 1918 je bil posthumno nagrajen z redom rdečega prapora, Lenin pa se je osebno srečal z njegovo vdovo in otroci.
Okoli 500 kitajskih konjenikov je služilo v najelitnejši boljševiški enoti, 1. konjeniški armadi pod poveljstvom Semjona Budjonnega. Med sovjetsko-poljsko vojno so se po enem od sovražnikovih protinapadov na reki Vistuli znašli odrezani od glavnih sil, kar jih je prisililo v umik na nemško ozemlje, kjer so bili zajeti. Nemci so Kitajce držali posebej in jih skušali prepričati, da ostanejo v njihovi službi, vendar so jih Kitajci zavrnili in se kmalu vrnili v Rusijo skupaj s preostalimi ujetniki.
Poveljniki kitajskega polka, v sredini Ren Fučen
javno lastništvoNa ruskem Daljnem vzhodu je deloval eden najslavnejših kitajskih partizanskih odredov pod poveljstvom komunista San Divuja, ki se je uspešno bojeval proti lokalnim belim kozakom, japonskim in ameriškim zavojevalcem kot tudi proti kitajskim banditom, t. i. honghuzijem. San je bil znan po svojem izjemnem pogumu. Pogosto se je spopadal mož na moža, bil štirikrat ranjen. Nekoč mu je uspelo celo iztiriti ameriško parno lokomotivo.
Kitajci so se borili tudi na strani bele garde. Bili so primeri, kjer so, ko so na bojišču zagledali svoje rojake v Rdeči armadi, brez oklevanja prešli na njihovo stran.
Protisovjetska propagandna karikatura kitajskega nasilneža
javno lastništvoŽelezna disciplina kitajskih vojakov se ni izražala samo v bitkah. Njihova doslednost in nesporna poslušnost pri izvajanju ukazov je bila še posebej priročna pri izvajanju kazenskih operacij in likvidacij. Kjer bi Rusi morda oklevali, so Kitajci ravnali natančno in brez čustev.
Vsi med njimi niso bili komunisti, ki bi čutili sovraštvo do svojih razrednih sovražnikov. Mnogi so spopade s sovragom in likvidacije uporniških kmetov in delavcev jemali z enako mero ravnodušnosti, kot neko rutino, za katero so prejemali plačilo.
Ko se je državljanska vojna končala, so Kitajci nadaljevali svoje služenje v sovjetski policiji, Rdeči armadi in drugih varnostnih organih. Borili so se proti banditom, stražili oskrbovalne poti, po katerih so potekali konvoji hrane za stradajoče dele države med lakoto 1921 – 1922, v kateri je umrlo do pet milijonov ljudi.
Več sto se jih je odločilo ostati v Sovjetski zvezi. Poročili so se z domačinkami in se zaposlili v industriji in kmetijstvu, kot na primer Ča Janči, ki se je izšolal za agronoma in veliko prispeval k razvoju gojenja riža na Severnem Kavkazu.
Večina teh, ki so služili v Rdeči armadi, pa se je vendarle vrnila v domovino. Opremljeni z bogatimi bojnimi izkušnjami in specializiranim usposabljanjem so doma pomagali Mau Tsetungu pri vzpostavljanju revolucionarnega gibanja in kmalu tvorili jedro Kitajske komunistične partije.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
