Kako so kitajske tolpe pol stoletja strašile po Rusiji

A. Kuznecov
Niti Rusija niti Kitajska več desetletij nista mogli obvladovati krutih in neusmiljenih honghuzov. Poleg tipičnih kriminalnih dejavnosti so člani tolpe celo igrali ključno vlogo v političnih procesih na Daljnem vzhodu.

Kričali so in preklinjali, nosili zastrašujoče maske hudičev in pošasti, goreče so mahali s svojim orožjem, vpadali v vasi, plenili in pobijali vse na poti. Kitajski banditi, znani kot honghuzi, so terorizirali prebivalce severnovzhodne Kitajske in Daljnega vzhoda Rusije več kot pol stoletja.

''Bratje''

Ni povsem jasno, zakaj so se člani organiziranih kitajskih tolp, ki so v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja delovale v Mandžuriji in ruski Primorski pokrajini, imenovali honghuzi. V prevodu iz kitajščine hónghúzi pomeni »rdečebradi« ali »rdeča brada«. Najbolj razširjena teorija pravi, da so dobili ta vzdevek zato, ker so radi uporabljali lažne brade za krinko.

Tolpe honghuzov so nabirale člane iz vrst iskalcev lahkega zaslužka, dezerterjev iz vojske dinastije Čing (Qing) in kitajskih priseljencev, ki so imeli raje plenjenje kot trdo delo v rudniku. »Tukaj je, umazan, v ubogih krpah, napol strada, vsak dan dela, v dežju, v lepljivi glineni prsti … kakšen užitek ima v življenju? … Nič čudnega, da se raje pridruži honghuzom in živi življenje polno dogodivščin,« je v članku leta 1896 pisal časopis Vladivostok.

Ena honghuzovska tolpa je lahko imela od dva do več sto članov. Za velike operacije so majhne skupinice honghuzov združile moči v mogočno silo, ki je lahko ogrožala cela mesta.

Honghuzi nikakor niso bili neumiti razcapanci, ki bi brezciljno tavali po gozdovih. Navadno so bili dobro oblečeni in dobro oboroženi. Včasih je bilo težko ločiti med honghuzom in trgovcem.

Ob včlanitvi so si člani tolpe zaprisegli zvestobo in postali »bratje«, brez vprašanj so ubogali svojega vodjo. Vodje posameznih skupin so si pogosto nadeli slikovita zastrašujoča imena. Neki Jang Julin je na primer imel vzdevek Štirinajsti gospodar pekla.

Navadno so se honghuzi bavili s svojimi kriminalnimi posli spomladi in poleti, ko se je bilo lažje skriti v gozdovih. Med »kriminalno sezono« so spoštovali najstrožjo disciplino, jeseni in pozimi pa so se lahko sprostili. »Bratje« so šli v mesta in preživljali svoj čas v gostilnah z ženskami, alkoholom in opijem. Vodja ene honghuške skupine pa je med zimskimi premori celo nastopal v gledališču.

Od Kitajske do Rusije

Mandžurija je bila idealen kraj za premikajoče se kriminalne tolpe. Vlada dinastije Čing je imela iz odmaknjenega Pekinga malo nadzora nad svojo redko poseljeno državo, kjer je lokalnim upravnikom primanjkovalo sredstev za bojevanje s honghuzi.

»Rdeče brade« se niso omejile zgolj na plenjenje mandžurskih vasi. V bližini je bila ruska Usurijska pokrajina, slabo kolonizirana regija, ki je imela enake težave kot Mandžurija.

V teh okoliščinah ni bilo mogoče govoriti o kakšnem učinkovitem varovanju meja med Ruskim in Kitajskim cesarstvom. Honghuzi so iz svojih oporišč na kitajskem ozemlju zlahka prodrli v rusko Primorje in se enako lahko vrnili domov.

Manzi - Kitajci na ruskem ozemlju

Še več, včasih se banditom niti ni bilo potrebno vračati na Kitajsko. Bodisi so izsiljevali kitajsko prebivalstvo Usurijske pokrajine (tako imenovani Manzi), ki je bilo prisiljeno, da jim pomaga s hrano in prenočišči ter je sodelovalo z njimi. Pogosto so »bratje« domačinom dajali denar in pridobili njihovo zaupanje, razglašali so se za borce za osvoboditev izvorno kitajskih dežel izpod zahodnjaških barbarov.

Manzijska vojna

Honghuzi so se na ruskem ozemlju ukvarjali z ropanjem, krajo živine, tihotapljenjem opija in nezakonitim rudarjenjem zlata. Prav slednje je privedlo do prvega večjega oboroženega spopada med »Rdečimi bradami« in ruskimi četami.

»Bratje« niso vedno rudarili sami, ampak so pogosto za določeno plačilo ščitili kitajske rudarje. Leta 1867 je bilo odkrito zlato na otočku Askold 50 kilometrov proč od vojaške postojanke Vladivostok (mesto je postal šele leta 1880). Manzi so v stotinah tam poskušali najti srečo v sodelovanju s honghuzi.

Posadka ruske parne ladje Aleut je večkrat pregnala nezakonite rudarje zlata, vendar so se znova vrnili. Na koncu so bili trije mornarji ubiti v oboroženem spopadu. Honghuzi so demonstrativno razkosali njihova trupla na koščke pred očmi preživelih članov ruske ladje, ki je hitro odplula proč.

Prizadevanja ruske vlade, da zada konec nezakonitemu rudarjenju, so privedla do vrste spopadov, skupno ime zanje je manzijska vojna. Spomladi in poleti 1868 so Manzi in honghuzi napadali vojaške postojanke, oplenili in požgali številne vasi in poklali tamkajšnje kmečke družine. V znak maščevanja so ruske čete požgale več manzijskih vasi, ki so nudile zatočišče honghuzom. Do sredine julija so te tolpe bodisi likvidirali, bodisi pregnali nazaj v Mandžurijo.

Ruski vpadi na Kitajsko

Dejstvo, da so se honghuzi po ropanju in plenjenju na ruskem ozemlju vrnili na Kitajsko, je ruske oblasti močno jezilo. Med lovom za banditi so se morale čete večkrat ustaviti na meji.

Toda ni bilo vedno tako. Včasih so kozaške enote, nevedoč ali nalašč, prodrle na kitajsko ozemlje. Enkrat je formacija usurijskih kozakov v lovu na »Rdeče brade« prepotovala več sto kilometrov po Mandžuriji.

Leta 1879 so ruske čete namerno vstopile na kitajsko ozemlje in požgale dobro utrjeno trdnjavo honghuzov pri jezeru Hanka. Včasih ti vpadi niso ostali neopaženi. Istega leta je formacija majorja Nožina po prečkanju meje srečala čete vlade dinastije Čing in se je zgodila majhna bitka. Rusko zunanje ministrstvo se je moralo opravičiti za incident.

Čeprav je Peking vedno izražal nezadovoljstvo nad temi kršitvami državne meje, je bila težava s honguzi za lokalne oblasti veliko bolj problematična. Pogosto so lokalni kitajski upravniki celo sami klicali Ruse, da naj še naprej preganjajo bandite v njihovih provincah.

Honghuzi in politika

V začetku 20. stoletja sta Daljni vzhod Rusije in Kitajska postala prizorišče pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki jih »Rdeče brade« niso mogle ignorirati. Med boksarsko vstajo 1899-1901 proti dominaciji zahodnih sil so se honghuzi pridružili ostankom poraženih formacij dinastije Čing in se borili proti ruskim silam. Čeprav so bili še kako dobro znani kot roparji, so bili tedaj v očeh mnogih Kitajcev zadnji branitelji domovine pred tujo agresijo.

Med rusko-japonsko vojno 1904-1905 je »bratom« uspelo, da so za plačilo služili tako za Ruse kot tudi za Japonce. Še posebej so bili zadolženi za sabotaže na Vzhodni kitajski železnici v Mandžuriji, ki jo je odobrila kitajska vlada, zgradila pa Rusija, in je predstavljala glavni vir oskrbe za ruske čete na Daljnem vzhodu. Iz 512 poskusov honghuzov za čas celotnega konflikta so imeli samo en večji uspeh: 31. januarja 1904 so vrgli v zrak del mostu severno od postaje Gongžuling.

Z razpadom Kitajskega cesarstva leta 1911 in Ruskega imperija leta 1917, ki sta prinesla zmedo in kaos na Daljnem vzhodu, so se honghuzi znašli v svojem elementu. Med rusko državljansko vojno so še naprej ropali domače prebivalstvo, občasno so se kot plačanci pridružili beli gardi ali Rdeči armadi, pozneje tudi Japoncem, ko so slednji aprila 1918 prišli v Vladivostok.

Na Kitajskem, ki je doživljala nesoglasja in boj za oblast med različnimi vojaškimi in političnimi frakcijami, so bili honghuzi na konju, kot še nikoli. Bivši vodja rdečebradcev Žang Žuolin je postal ne samo de facto voditelj Mandžurije, pač pa je do junija 1928 vladal kar celotni Kitajski. Še enega »brata«, Žanga Zongčanga, s katerim sta med rusko-japonsko vojno služila Rusiji, je imenoval za guvernerja province Šandong.

Žang Žuolin

V 30. letih 20. stoletja je šlo za honghuze vse navzdol. Sovjetska oblast je bistveno okrepila varovanje svojih državnih meja s Kitajsko in zadušila kriminalne dejavnosti v ruskem Primorju. K boju proti rdečebradcem so pomembno pripomogli Japonci, ki so leta 1928 ubili Žanga Žuolina in tri leta pozneje zasedli Mandžurijo. Do začetka 40. let 20. stoletja »bratje« niso več igrali resne vloge v življenju na Daljnem vzhodu.

Priporočamo še:

Neustrašen in brutalen: Baron von Ungern, zadnji ruski kan

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke