Kako sta se Rusija in Kitajska spopadali za Daljni vzhod

Obleganje postojanke Albazin

Leta 1650 je kozaški oddelek, ki ga je poslal moskovski car Aleksej Mihajlovič v raziskovanje vzhodne Sibirije, dosegel reko Amur, ki se izteka v Tihi ocean. Tam so Rusi prvič v zgodovini prišli v tesnejši stik s kitajsko civilizacijo.

javna domena

Seveda so Rusi in Kitajci eden za drugega vedeli že dosti prej. V srednjem veku so jih »spoznali« Mongoli med svojimi osvajalskimi kampanjami. A takrat med tema dvema ljudstvoma ni bilo stalnih kontaktov in tudi nič kaj dosti zanimanja zanje.

V drugi polovici 17. stoletja pa se je situacija popolnoma spremenila. Prihod ruskih čet na bregove Amurja so Kitajci vzeli za vdor v njihovo vplivno območje. Davrijska plemena, ki so naseljevala bregove reke Amur, so namreč dinastiji Čing plačevala dajatve. Kozaki so od Davrijcev izvedeli za »kneza Bogdaja« in se namenili, da ga podjarmijo ruskemu carju. Pri tem se niso zavedali, da je ta »knez« sam kitajski cesar.
Več desetletij so se ruske čete spopadale s kitajskimi in mandžurskimi (dinastija Čing je prišla na oblast leta 1636). Vrhunec konflikta sta bili dve obleganji postojanke Albazin, ki jo je Rusija hotela pretvoriti v trdnjavo za osvajanje Daljnega vzhoda.

Junija 1685 se je ruska garnizija 450 mož zoperstavljala obleganju tri- do pet tisoč glave kitajske vojske. Kljub svoji številčni premoči pa so bili kitajski vojščaki manj usposobljeni od ruskih in Albazin je obleganje zdržal. Kljub temu pa je garnizija zaradi brezperspektivnosti položaja (okrepitev ni bilo na vidiku) na koncu kapitulirala in se častno umaknila v zaledje k preostalim ruskim silam.

Cesar Kangši

javna domena

A Rusi se niso imeli namena kar tako predati. Leto dni po obleganju so obnovili poškodovano postojanko, katero so Kitajci medtem zapustili, in bili kmalu deležni ponovnega »obiska« kitajskih čet. V silovitih napadih so te izgubile skoraj polovico od svojih 5.000 vojakov, a še vedno niso uspele zavzeti Albazina.

Po mirovnem sporazumu, podpisanem v Nerčinsku leta 1689, so se ruske sile znova umaknile in prepustile trdnjavo, ki so jo Kitajci nato porušili. Kljub začasni zmagi so krvavi spopadi pri Albazinu poslali v Peking jasen signal, da pregon Rusov iz Daljnega vzhoda ne bo lahka naloga.

Boksarska vstaja

V poznem 19. stoletju so velike evropske sile, pa tudi ZDA in Japonska izkoristile kitajsko tehnološko zaostalost in začele z aktivnim ekonomskim izkoriščanjem države. Kitajci, ki niso želeli, da njihova domovina postane napol kolonija, so leta 1899 pričeli vstajo proti tuji nadvladi, znano kot boksarska vstaja.

Boksarji

javna domena

Kitajsko je preplavil val umorov tujcev in kitajskih kristjanov, napadov na cerkve in poslopja evropskih misij. Vlada cesarice Ci Ši je kolebala med eno in drugo stranjo, najprej je vstaji nasprotovala, nato jo je podprla. Ko so junija 1900 boksarji začeli oblegati diplomatsko četrt v Pekingu, pa je podprla obsežno tujo intervencijo na Kitajskem.

Avgusta je t. i. aliansa osmih držav (ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Avstro-Ogrska, Italija, Rusija, Nemčija in Japonska) okupirala kitajsko prestolnico, pri čemer je vanjo prvi vstopil ruski oddelek generalpodpolkovnika Nikolaja Linjeviča. Potem ko so evakuirali tuje diplomate, so zavezniki organizirali parado neposredno pred palačo kitajskega cesarja sredi Prepovedanega mesta, kar je bila za Kitajce velika žalitev.

Naslednja pomembna točka spora med Rusijo in Kitajsko je bila Mandžurija. Rusija je imela namreč velike načrte s to regijo. Potem ko je izkoristila uničujoč poraz Kitajske proti Japonski leta 1895, je Rusija izsilila vrsto sporazumov v kitajsko vlado, pod katerimi je dobila pravico do najema dela polotoka Liaodong (kjer je bila takoj zatem postavljena pomorska baza Port Arthur) in začela graditi kitajsko vzhodno železniško magistralo, ki je povezovala Liaodong preko Mandžurije s ruskim ozemljem. Železnica je bila v ruski lasti, v njeno varovanje pa je bilo vključenih okoli 5.000 vojakov.

Ruska konjenica na Kitajskem

Alphonse Lalauze

Na koncu je ruski prodor v regijo privedel do katastrofalnega spopada z Japonsko leta 1904. Nekaj let pred tem so ruske položaje v Mandžuriji napadli boksarski vstajniki, ki so uničili sekcije vzhodne železniške magistrale, preganjali ruske gradbince, železničarje in vojake ter brutalno obračunali z ujetniki.

Železniško osebje in stražarji so se uspeli zateči v glavno pisarno železniške proge v Harbinu, mestu, ki so ga ustanovili Rusi leta 1898. Skoraj cel mesec, od 27. junija pa do 21. julija 1900 je 3.000-glava ruska postojanka odbijala napade 8.000 boksarjev in čingovskih čet, ki so jih takrat podpirale.

Da bi rešile nastalo situacijo, so ruske oblasti v Mandžurijo poslale dodatne okrepitve. Hkrati so poudarile, da Rusija nima nobenega namena zasesti kitajskega ozemlja. Potem ko je bilo obleganje Harbina končano in boksarska vstaja zadušena, so se ruske čete res umaknile, a ne dokler kitajska vlada leta 1902 ni potrdila Rusiji njenih pravic do pomorske baze v Port Arthurju in vzhodnokitajske železnice.

Kitajsko-sovjetski konflikt 1929

Vzhodnokitajska železnica je botrovala še enemu konfliktu, ki se je razvnel skoraj 30 let kasneje, s tem da sta bili Rusija in Kitajska zdaj popolnoma spremenjeni državi. Po padcu Ruskega imperija in posledični državljanski vojni je Rusija začasno izgubila nadzor nad vzhodnokitajsko železnico. Roke po njej so že stegovali Japonci, a brez uspeha. 

Kitajska konjenica v Harbinu (1929)

javna domena

Ko je ZSSR pridobila na moči in ponovno odprla problematiko vzhodnokitajske železnice, je morala pristati na skupno lastništvo s Kitajsko, ki se je zapisalo v sporazum leta 1924. A skupna administracija je bila prežeta s konflikti. Nesoglasja so namenoma podžigali še ruski beli emigranti na Kitajskem, ki so iskali maščevanje proti boljševikom.

Leta 1928 je Čang Kaj-Šekova stranka Kuomintang uspela združiti Kitajsko pod svojo zastavo in se odločila, da bo zasedla železnico s silo. Kitajska vojska je okupirala dele železnice, izvedla množične aretacije med sovjetskimi uslužbenci in jih nadomestila z domačimi ali pripadniki bele emigracije.

Ker so Kitajci začeli hkrati pospešeno kopičiti svoje sile na meji z ZSSR, se je poveljstvo Rdeče armade odločilo, da mora Posebna daljnovzhodna armada, ki je bila številčno precej podrejena (16.000 vojakov proti 130.000 kitajskim), ravnati preventivno in uničiti posamične koncentracije sovražnikovih sil eno po eno, da se te ne bi imele časa združiti.

Vojaki Rdeče armade z zajetimi prapori Kuomintanga

javna domena

V treh ofenzivnih operacijah med oktobrom in decembrom 1929 so bile kitajske sile poražene. Kitajci so izgubili 2.000 vojakov, več kot 8.000 jih je bilo zajetih, medtem ko je na sovjetski strani padlo manj kot 300 vojakov. Kot že mnogokrat v zgodovini, je tudi tokrat odločilno vlogo odigrala boljša usposobljenost ruskih vojakov, ki je premostila kitajsko številčno premoč.

Po mirovnih pogajanjih je ZSSR ponovno dobila nazaj popoln nadzor nad vzhodnokitajsko železnico in si iztržila izpustitev sovjetskih delavcev, ki so jih aretirale kitajske sile. A kri, ki je bila prelita za železnico, se je dve leti kasneje izkazala zaman, ko so Mandžurijo okupirali Japonci – precej močnejši nasprotnik od Kitajcev. Sovjeti so ugotovili, da ne bodo zmogli ohranjati nadzora nad železnico, zato so jo leta 1935 prodali japonski marionetni državi Mandžukuo.

Sovjetsko-kitajsko obmejni konflikt 1969

V šestdesetih se je Kitajska, ki se je do takrat precej okrepila, čutila dovolj samozavestno, da svojo severno sosedo sooči z ozemeljskimi zahtevami. Leta 1962 se je spopadla z Indijo za sporno regijo Aksaj Čin, od Sovjetske zveze pa je zahtevala, da vrne majhen neobljuden otok Damanski (v Kitajski znan kot Ženbao, kar pomeni »dragocen«) na reki Ussuri.

TASS

Pogajanja leta 1964 so zašla v slepo ulico in v luči slabšanja sovjetsko-kitajskih odnosov je eskalirala tudi situacija okoli otoka Damanski. Število provokacij je naraslo na do pet tisoč primerov na leto. Kitajska vojska je demonstrativno prehajala na sovjetsko ozemlje, tam zbirala seno in pasla govedo. Obmejni stražarji so jih morali dobesedno potiskati nazaj.

Marca 1969 je konflikt dokončno eskaliral. V boje za otok je bilo vključenih več kot 2.500 kitajskih vojakov, katerim je nasproti stalo okoli 300 sovjetskih obmejnih stražarjev. Sovjetsko zmago je zagotovila uporaba večcevnih raketometov BM-21 Grad.

»Osemnajst bojnih vozil je izstrelilo salvo in v samo nekaj minutah je proti cilju poletelo 720 100-kilogramskih raket! Ko se je dim polegel, smo lahko vsi videli, da na otoku ni pristala niti ena! Vseh 720 raket je poletelo 5-7 km dlje, globoko na kitajsko ozemlje in uničilo vas skupaj s štabom, logističnimi poslopji, bolnišnico ter vsem, kar se je takrat nahajalo tam. Zato je sledilo takšno zatišje. Kitajci od nas niso pričakovali takšne predrznosti.« Tako se je dogodka spominjal udeleženec Jurij Sologub.

Sputnik

V bojih za otok Damanski je padlo 58 sovjetskih in 800 (po uradnih podatkih 68) kitajskih vojakov. ZSSR in Kitajska sta se strinjali, da konflikt zamrzneta in otok pretvorita v nikogaršnjo zemljo. 19. maja 1991 je bil na koncu predan pod kitajsko upravo.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.