Že od samega začetka svojega obstoja je sovjetska oblast spodbujala množični šport in razvoj fizkulture. Za gradnjo nove države so bili potrebni krepki in zdravi delavci, vojaki in kmetje, zato je državni sistem vzgajal ljudi v športnem duhu že od malih nog. Vse do danes se je ohranila množica agitacijskih plakatov, slogan "Zdrav duh v zdravem telesu" pa je postal znan po vsej državi.
V tridesetih letih je športna propaganda verjetno dosegla svoj vrhunec. S tribune Leninovega mavzoleja so Stalin, višji partijski voditelji ter častni tuji gostje spremljali športne parade. To so bili množični mitingi s športnimi in akrobatskimi točkami, sovjetskimi zastavami in ogromnimi portreti Stalina. Težko je bilo ločiti, česa je več – športa ali politike. Ena od najbolj množičnih parad je bila tista leta 1945, posvečena veliki zmagi v drugi svetovni vojni. V njej je sodelovalo več kot 25.000 športnikov iz 16 sovjetskih republik.
Šport se je razvijal preko prostovoljnih športnih združenj; skoraj vsak kolhoz, izobraževalna ustanova in proizvodni obrat je imel svojo športno ekipo. Prostovoljna združenja in sindikati so aktivno privabljali nove člane. Če je še leta 1928 v raznih športnih krožkih sodelovalo komaj 53.000 podeželskih prebivalcev, je to število leta 1935 že presegalo pol milijona.
Največje prostovoljno združenje v državi je bil Spartak, katerega so leta 1935 ustanovili sindikati tekstilnih kooparativ. V roku dveh let se je združenju pridružilo več kot 120.000 športnikov. Kasneje je združenje vključevalo tudi delavce v trgovini, lahki in prehrambeni industriji, civilnem letalstvu, avtoprevozništvu, izobraževanju, kulturi, zdravstvu in mnogih drugih področjih. Sredi petdesetih let je imel Spartak že več kot 450.000 članov.
Mnogo športnih združenj je bilo tudi državnih, kot npr. Dinamo – združenje ministrstva za notranje zadeve (v času Stalina Narodni komisariat za notranje zadeve NKVD) ali CSKA – centralni športni klub vojske. Zanju so gradili športna igrišča, stadione, bazene. Za Dinamo je bil leta 1928 zgrajen takrat največji stadion v državi, ki je sprejel 25.000 gledalcev.
Tudi zračne sile so imele svoje športne ekipe. V Moskovskem vojaškem okrožju je po vojni eno od teh vodil Stalinov sin Vasilij. Ta je aktivno razvijal šport in ustanovil nogometno, hokejsko in košarkarsko ekipo.
Tudi sam Stalin je oboževal nogomet, zato so leta 1936 priredili tekmovanje neposredno na Rdečem trgu, za kar je bilo potrebno položiti 9.000 kvadratnih metrov umetne podlage.
O nogometu v času Stalina so krožile številne zgodbe. Ena od teh pravi, da naj bi med polčasom olimpijskega dvoboja leta 1952, ko je sovjetska ekipa izgubljala proti Jugoslaviji, v slačilnico poklical sam Stalin in igralcem zagrozil, da ne bi slučajno izgubili "proti fašistom iz Titove klike".
Z olimpijado so imele sovjetske oblasti dolga leta težaven odnos. Prva olimpijada po revoluciji je bila leta 1920, a Olimpijski komite takrat še ni priznaval Sovjetske Rusije. Naslednje igre leta 1924 pa so ignorirali Sovjeti sami, saj se je Partija odpovedala "buržoaznemu" dogodku.
Olimpijske igre so v ZSSR veljale za sovražne vse do leta 1952, ko so na 15. poletnih olimpijskih igrah prvič v Helsinkih prvič sodelovali sovjetski športniki in pristali na drugem mestu po skupnem številu medalj.
Zaradi ideoloških nestrinjanj sovjetski športniki niso sodelovali niti na svetovnih prvenstvih po Evropi. Namesto tega so v 20. in 30. letih v ZSSR potekala alternativna tekmovanja – spartakijade, poimenovane v čast Spartaka, voditelja vstaje sužnjev v Starem Rimu. Na te turnirje so vabili športnike iz drugih držav, kjer so obstajale socialistične in delavske organizacije. Tako je leta 1928 v Moskvi potekala Vsezvezna spartakijada, na kateri je sodelovalo več kot 7.000 športnikov, med njimi 600 tujcev iz delavskih športnih organizacij 17 držav, od ZDA do Nemčije.
ZSSR se ni odrekla samo zahodnim tekmovanjem. V sklopu kampanje "proti hlapčevstvu napram Zahodu" so oblasti uvedle celo nove ruske izraze za mnoge športne termine. Na ta način so npr. zamenjali terminologijo v boksu – "aperkat" je postal "udarec odspodaj" itd.
Poleg tega so si Sovjeti izmislili svoje športne discipline. V tridesetih so v ZSSR prepovedali vzhodni borilni veščini jiu-jitsu in judo. Namesto njiju so si izmislili "ideološko ustrezen način boja" sambo (samoobramba brez orožja). V šestdesetih je ta borilni šport priznala celo mednarodna skupnost in ga vključila v razne turnirje.
V ZSSR so izumili tudi igro na osnovi odbojke, pri kateri je bilo žogo prav tako treba spraviti na drugo stran mreže, vendar je niso odbijali, ampak lovili. Ker je bila igra namenjena pionirjem, so jo tudi poimenovali "pionerbol".
Ne glede na aktivno popularizacijo športa, pa se mnogi športniki niso mogli izogniti množičnim represijam ob koncu tridesetih let. Te, ki so nastopali na turnirjih v tujini, so zlahka obtožili vohunstva, posebno uspešne posameznike, katere so navadno ovajali zavistneži.
Prihajalo je do raznih absurdov – na primer, smučarski klub Državne univerze za fizkulturo, šport, mladino in turizem je bil razglašen za terorističnega, študente smučarje so aretirali, vodstvo pa postrelili.
Prav med treningom so aretirali rekorderja v skoku v višino Nikolaja Kovtuna. Ta je v delovnem taborišču preživel več kot 10 let samo zato, ker so njegovi starši še pred revolucijo delali na železniški progi v Kitajskem Harbinu. V tridesetih je bila proti nekdanjim zaposlenim na tej progi sprožena kampanja "za likvidacijo diverzantsko-vohunskih in terorističnih kadrov".
Po ovadbi je v gulagu pristal tudi predsednik sindikalnega športnega društva Spartak Nikolaj Starostin. Obstaja zgodba, da naj bi resničen razlog zaprtja Starostina bila zmaga njegove ekipe v sovjetskem prvenstvu leta 1939. Spartak je namreč premagal klub Dinamo, poleg tega pa tudi klub z zgovornim imenom Stalinec. In takšnih zgodb o represijah v športu je bilo kar nekaj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
