Na sončen jesenski dan v Moskvi leta 2013 je nekdanji sovjetski atlet prišel na naslovnice zaradi napačnega razloga. Šavarš Karapetjan je nekaj sekund po Kremlju tekel z ugašeno olimpijsko baklo, dokler je ni prižgal nek uradnik z vžigalnikom. Medtem ko je ta incident spravil Rusijo, ki se je takrat pripravljala na gostovanje olimpijskih iger 2014 v Sočiju, v kratkotrajno zadrego pred svetovno javnostjo, pa je bila to obenem priložnost za rusko javnost, da se spomni že skoraj pozabljenih Karapetjanovih junaških dejanj v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Karapetjan, ki se je rodil leta 1953 v sovjetski Armeniji, se je že v šoli spoznal s tekmovalnim plavanjem in postal perspektiven športnik v domači republiki. A obetavni plavalni karieri je prekrižala pot notranja politika. Na koncu se je specializiral za plavanje s plavutmi in postal v svetu te neolimpijske discipline vse bolj prepoznaven. Prvi večji preboj je dosegel na evropskem prvenstvu v Moskvi leta 1972, kjer je odnesel dve zlati medalji. Do svojega 23. rojstnega dne je postal že 17-kratni svetovni prvak, 13-kratni evropski prvak ter 10-kratni svetovni rekorder.
Nekega povsem običajnega jutra 16. septembra 1976 se je Šavarš skupaj z bratom Kamom, ki je bil prav tako plavalec, in trenerjem Liparitom Almasakjanom odpravil na tek. Prav v trenutku, ko je trojica tekla mimo jezera Jerevan, je v neposredni bližini s ceste zaneslo trolejbus št. 15, ki je nato preko peščenega robnika zdrvel v umetno jezero in padel v mrzlo vodo.
Na trolejbusu je bilo 92 potnikov. Eden med njimi je skušal voznika prisiliti, da ustavi na neoznačenem mestu, kar je privedlo do prerivanja in povzročilo nesrečo. Trolejbus se je potopil 10 metrov pod vodo, obupani potniki pa so zaman poskušali razbiti okna.
Takrat se je Šavarš odločil, da skoči in reši ljudi iz vode, brata in trenerja pa je poprosil, da rešene potnike nato odvlečeta do obale. Plavalec se je potopil in razbil okno z brco. Kljub krvavečim nogam in mrzli vodi, je začel vleči ljudi iz potopljenega trolejbusa, na vrhu pa jih je predal bratu in trenerju. To rutino je ponovil trideset krat.
"Najtežje je bilo razbiti zadnjo šipo na trolejbusu," je povedal kasneje. Plavalec si je našel oprijem nekje pri strehi, nato pa brcal v okna. "Bolečina je bila neznosna, steklo me je ranilo, a takrat nisem razmišljal o tem – jasno mi je bilo, da časa ni veliko," je izjavil Karapetjan za časopis Komsomolskaja pravda leta 1982.
Uspelo mu je izvleči 46 ljudi, od katerih pa je žal preživelo le 20. Reševalci, ki so prispeli na prizorišče, so izmučenemu Karapetjanu dejali, naj nehaj vleči ven ljudi, saj na tej točki ni bilo več nobene možnosti za preživetje tistih, ki so še ostali spodaj. Takrat je plavalec tudi sam začel izgubljati zavest. "Ko sem zaradi pomanjkanja kisika začel izgubljati zavest, sem iz trolejbusa pomotoma izvlekel naslonjalo. Bil sem na robu zavedanja in nisem dojel, da to, kar vlečem ven, pravzaprav ni človek" je povedal in dodal, da obžaluje, da ni mogel rešiti še enega življenja več.
Ta drzen podvig je plavalca stal kariere; odpeljali so ga v bolnišnico na intenzivno enoto, kjer je ostal 45 dni. Izgubil je mnogo krvi, zaradi mrzle vode in več raztrganin, ki jih je utrpel med reševanjem, pa je dobil pljučnico in krvno zastrupitev. Več dni je preživel v kritičnem stanju, njegovo življenje je bilo v resni nevarnosti.
Za junaško dejanje so ga sovjetske oblasti nagradile z značko časti, ne pa tudi s prestižnejšim nazivom junaka Sovjetske zveze, s čimer naj bi hoteli zmanjšati pomen njegovemu podvigu.
"Takoj po nesreči so nekateri želeli objaviti članek v časopisu, a to takrat ni šlo skozi. V ZSSR trolejbusi naj ne bi padali v vodo," je pripomnil Karapetjan v nekem kasnejšem intervjuju.
Nekdanji plavalec je postal splošno prepoznaven potem, ko je bila vest o njegovem junaštvu objavljena v Komsomolski pravdi leta 1982, šest let po nesreči. Do takrat sovjetska javnost o junaku iz Jerevana ni vedela skoraj nič.
Nesreča na Jerevanskem jezeru ni bila edino dejanje, pri katerem je Karapetjan reševal življenja. Dve leti pred tem se je sam peljal v avtobusu z nekega športnega centra v središču Jerevana. Na neki točki je voznik ustavil avtobus, da bi preveril motor, a je pozabil zategniti ročno zavoro.
Avtobus je začel lezti vzvratno proti globoki soteski. Plavalec je hitro odreagiral, stekel do voznikove kabine in upočasnil avtobus, preden je zategnil ročno zavoro. Ta incident ni privabil veliko pozornosti, saj nihče ni bil poškodovan.
Nesreča na Jerevanskem jezeru leta 1976 obenem ni bila poslednje Karapetjanovo junaško dejanje. Devet let potem, ko je rešil ljudi iz jezera, je nekdanji plavalec ponovno oblekel dres superjunaka – tokrat je bil na sceni Športno-koncertni kompleks v Jerevanu, ki ga je zajel požar.
Karapetjan je bil na prizorišču prav trenutku, ko je poslopje zagorelo. Stekel je not, da bi pomagal pogasiti plamen in spraviti ljudi na varno. Na koncu je moral zaradi hudih opeklin za dva tedna v bolnišnico.
Sčasoma so junaška dejanja Armenca postala znana tako doma kot v tujini. Leta 1986 je Mednarodna astronomska zveza odobrila poimenovanje asteroida v njegovo čast - asteroid 3027 Šavarš so leta 1978 odkrili astronomi s Krimskega astrofizičnega observatorija. Po Karapetjanu je poimenovana tudi nagrada Svetovnega sejma.
Pisma zahvale Šavaršu Karapetjanu
Oleg Makarov/SputnikPo razpadu Sovjetske zveze se je Šavarš Karapetjan preselil v Moskvo in zagnal obrat za proizvodnjo čevljev. Njegova herojska dejanja so bila večinoma že pozabljena – vse do incidenta z baklo leta 2013. Po tej zadregi v Moskvi so ga prosili, da ponese baklo še enkrat naslednji dan. Takrat je za ruske mediji dejal, da bo nesel baklo tako za Rusijo kot za Armenijo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.