Kako je Sovjetska zveza gradila "idealna" socialistična mesta (FOTOZGODBA)

Načrt bodočega naselja v Novosibirsku.

Arhivska fotografija

V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Sovjetska zveza razširila svoj program industrializacije in začela graditi tovarne po vsej državi, se je v mesta valil cel tok ljudi iz vasi in podeželja. V starih okrožjih ni bilo dovolj prostora in ljudje, ki so prihajali na večja gradbišča, so bili prisiljeni živeti v šotorih, podzemnih stanovanjih in improviziranih domovih. Potrebno je bilo zgraditi ne samo nova bivališča, ampak tudi kritično infrastrukturo.

Novokuzneck, 1932. Prve hiše za delavce.

TASS

Nova okrožja, ki so jih poimenovali "socialistična mesta", naj bi v najkrajšem času zagotovila stanovanja milijonom ljudi in hkrati ustrezala takratnim ideološkim ciljem. Ljudje, ki so bili vajeni zasebne lastnine, so zdaj vse stanovanjske in socialne storitve prejemali od vlade. Poleg tega so bile tudi vse potrebščine približno enake, od pohištva do zabave.

Ekipa tujih arhitektov. Ernst May je 5. z leve. Nižni Tagil, 1931.

Arhivska fotografija

Prva socialistična mesta so bila zgrajena po načrtih tujih strokovnjakov. Med letoma 1930 in 1933 je sovjetsko vodstvo povabilo skupino 17 nemških in avstrijskih arhitektov in urbanistov. Skupino je vodil Ernst May, ideolog množičnega standardiziranega oblikovanja stanovanjskih stavb. Bil je glavni arhitekt v Frankfurtu na Majni, kjer so zgradili funkcionalne stanovanjske soseske, vključno s stanovanji in ​​družabnimi prostori.

Zgoraj: "Hiše Zig-Zag" v Frankfurtu po načrtih Maya. Spodaj: Socgorod v Magnitogorsku.

Christos Vittoratos (CC BY-SA 3.0); Google zemljevidi

"Mayeva brigada" je sodelovala pri načrtovanju vsaj 20 sovjetskih socialističnih mest, ki so bila večinoma na ozemlju Urala in Sibirije (Novokuzneck, Magnitogorsk, Novosibirsk in številna druga) in razkrila nov pogled na politiko urbanističnega načrtovanja.

Tako je danes videti nekdanje socialistično mesto Novosibirsk.

K.Artem.1 (CC BY-SA 4.0)

Okrožja so nosila imena tovarn. V velikih mestih je lahko bilo več socialističnih mest ali socialističnih vasi. Na primer, v Kazanu so bila socialistična mesta Aviastroja, Aviakombinata in Kazmašstroja. V Stalingradu so bila socialistična mesta za kemike, ladjedelnike in delavce iz tovarne traktorjev.

Zgoraj: Predavanja za delavce. Spodaj: Šahovski krožek v lokalnem delavskem klubu.

Vladislav Mikoša/MAMM/MDF

Glavna stvar, ki je socialistična mesta ločevala od drugih okrožij, je bilo skrbno načrtovanje novih naselij. Življenje v socialističnih mestih je moralo biti skupno: prebivalci so delali skupaj in se tudi sproščali skupaj. Vsakodnevna vprašanja, kot sta pranje perila in kuhanje, naj bi reševale zunanje komunalne službe.

Zgoraj: Novokuzneck, Kemerovska regija. Spodaj: Vrtec v socgorodu.

Anatolij Kuzjarin/TASS; Vladislav Mikoša/MAMM/MDF

Socialistična mesta naj bi vključevala stanovanjske soseske z nizkimi bloki, upravno središče, nujne trgovine, menze, pralnice ter velike in majhne zelene površine za sprehajanje in vizualno ločitev tovarne od stanovanjske skupnosti. Nemški arhitekti so vogale blokov v veliki večini postavili proti ulici, da bi tako zmanjšali zunanji hrup in količino prahu na oknih. Ulice so vodile v središče mesta. Takšna vrsta postavitve se je imenovala stanovanjska vrsta.

Stanovanje delavske družine v Magnitogorsku.

Vladislav Mikoša/MAMM/MDF

Morda se sodobnemu človeku tovrstni domovi ne zdijo najbolj privlačni; v tistem času pa so veljali za pravo inovacijo.

Čeprav so bila stanovanja in spalnice v komunalnih enotah zelo skromna, so bila opremljena z vsem modernim udobjem, ki je bilo v tistem času za večino ljudi nedostopno. Takšno stanovanje je, na primer, vključevalo kopalnico. V Novokuznecku, industrijskem mestu na jugu Sibirije, so po načrtih avstrijske arhitektke Margarete Schütte-Lihotzky, ki je prav tako pripadala "Mayevski brigadi", v stanovanja namestili "frankfurtske kuhinje". Te ergonomske zasnove kuhinj, ki so po vsem svetu naredile pravo revolucijo, so bistveno poenostavile kuhanje. Kljub temu pa v stanovanjih ni bilo prostora za družinsko druženje: prosti čas je bilo treba preživeti v skupnosti.

Hiša-komuna v Novosibirsku, 1934.

TASS

V mnogih mestih v teh okrožjih niso živeli v stanovanjih z ločenimi sobami, temveč v komunalnih stanovanjih, ki so najbolje ustrezali utopičnim idejam o življenju v skupnosti. Po takratnih sovjetskih normah je bila ena oseba upravičena do samo 9 kvadratnih metrov bivalnega prostora.

Socgorod v Magnitogorsku, petdeseta leta.

Vladimir Georgijev/Državni zgodovinski muzej Južnega Urala

Od sredine tridesetih let so bili sovjetski strokovnjaki že zaposleni z načrtovanjem socialističnih mest. Načrtovane so bile nove soseske s širokimi stavbami in ulicami. Tudi bloki so rasli vertikalno: 7 in 9 nadstropne zgradbe z erkerji, vgradnimi balkoni in skulpturami v slogu stalinističnega imperija. Po Veliki domovinski vojni (po vsem svetu poznana kot druga svetovna vojna) se je pojavila potreba po obnovi uničenih domov, sovjetski arhitekti pa so se obrnili na enostavno panelno gradnjo, slog gradnje z montažnimi betonskimi ploščami, katere cilj je bil zagotoviti ločeno stanovanje za vsako družino.

Tako je danes videti nekdanje socialistično mesto v Nižnem Novgorodu. Pravijo mu okrožje Avtozavodski.

Jurij Lebedev (CC BY-SA 4.0)

Danes so ta socialistična mesta postala primestna mesta, kjer živijo ljudje iz vseh vetrov. Ni vam treba več delati v tovarni, da bi živeli tam. Te zgodovinske soseske veljajo v nekaterih mestih za prave arhitekturne znamenitosti in ponekod organizirajo celo turistične oglede.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.