Največji spodrsljaji zahodnih tajnih agentov v ZSSR

Neuspešen Powersov polet

1. maja 1960 ob 8. uri in 53 minut je sovjetska protizračna obramba nad "uralsko prestolnico" Sverdlovskom (danes Jekaterinburg) sestrelila ameriško vohunsko letalo U-2, ki je vdrlo v sovjetseki zračni prostor. Pilota Francisa Garyja Powersa, ki je izskočil s padalom, so na tleh zadržali domačini.

Američana nemudoma po prečkanju pakistansko-sovjetske meje ni bilo mogoče sestreliti, saj je letel na preveliki višini (24 km) za sovjetsko zračno obrambo. Šele ko se je nad Sverdlovskom spustil na 14 km, ga je zadela ena od osmih izstreljenih raket. Druga raketa je pomotoma zadela MiG-19, ki je šel v prestrezanje vohunskega letala. Pilot je pri tem umrl.

Kot se je izkazalo med zaslišanjem, je Powers po naročilu ameriške Cie dobil nalogo preleteti vso sovjetsko ozemlje od meje s Pakistanom do Norveške in med letom fotografirati industrijske in vojaške objekte potencialnega nasprotnika.

Incident je privedel k mednarodnemu škandalu. Ameriški predsednik Dwight Eisenhower je uradno izjavil, da je pilot preprosto skrenil s smeri med izvajanjem meteoroloških opazovanj. Sovjeti so v odgovor javno pokazali cel nabor vohunske opreme, ki so jo bodisi zaplenili Powersu, bodisi našli med razbitinami letala.

19. avgusta 1960 je bil Francis Gary Powers obsojen na 10 let zapora zaradi vohunstva. A dolgo ni sedel za rešetkami; 10. februarja 1962 so ga zamenjali za razkritega sovjetskega vohuna v ZDA Rudolfa Abela.

Propad "Junaka"

Veljal je za enega najučinkovitejših zahodnih vohunov v ZSSR v vsej zgodovini hladne vojne. Polkovnik glavne izvidniške uprave Generalštaba oboroženih sil ZSSR Oleg Penkovski je plodovito delal za ameriške in britanske tajne službe.

Penkovski je sam iskal stik z Zahodom. Junija 1960 se je v Moskvi obrnil na ameriške turiste s prošnjo predati njegovo pismo v ameriško ambasado. V njem je podrobno opisal, kako je bilo 1. maja nad Sverdlovskom sestreljeno Powersovo vohunsko letalo U-2. Aprila 1961 je bil polkovnik med službenim potovanjem v Londonu rekrutiran s strani MI-6.

Oleg Penkovski je dobil službeni psevdonim Junak, svoje nove zahodne kolege pa je zalagal s tajnimi informacijami o stanju sovjetskih oboroženih sil, o sovjetskih okupacijskih silah v Nemčiji, o sovjetsko-kitajskih odnosih ter sentimentu v višjih krogih državnih oblasti. S pomočjo miniaturne fotokamere Minox je napravil 111 filmskih trakov, na katerih je bilo posnetih 5.500 dokumentov s skupnim obsegom 7.650 strani. Po njegovi zaslugi je bilo na Zahodu razkritih 600 sovjetskih izvidnikov.

Junaku je bilo obljubljeno ameriško državljanstvo in visok položaj v obveščevalnih strukturah ZDA ali Velike Britanije. A njegovim načrtom ni bilo usojeno. Konec leta 1961 je Penkovskemu prišel na sled KGB, potem ko so ga nekoč opazili v družbi Anne Chisholm, sodelavko na britanski ambasadi, ki so jo imeli na sumu kot vohunko.

Tekom leta so sovjetske obveščevalne službe opazovale Penkovskega, razkrivale njegove veze in stike. Oktobra 1962 je bil aretiran. Nedolgo zatem so zadržali še njegovega sodelavca Grevilla Wynna.

"V primeru narodnega izdajalca Penkovskega in Wynna je bilo potrjeno, da so lahkomiselnost, politična kratkovidnost in neodgovorno čebljanje nekaterih pripadnikov vojske, s katerimi se je sestajal in popival Penkovski, neposredno pripomogli k njegovim kaznivim dejanjem," je pisal načelnik preiskovalnega oddelka KGB Nikolaj Čistjakov: "A v tem primeru je opaženo še nekaj drugega. Penkovskega niso obkrožali samo pivski tovariši a pozorni, preračunljivi ljudje. Njihovi signali o čezmerni radovednosti Penkovskega o zadevah, ki niso imele nobene zveze z njim, in o njegovih sumljivih postopanjih so dali osnovo delu naših preiskovalcev pri razkrinkavanju tega nevarnega kriminalca."

Graville Wynn je bil obsojen na osem let zaporne kazni (aprila 1964 so ga zamenjali za v Britaniji zajetega vohuna Konona Molodoga). Vrsta ameriških in britanskih diplomatov, ki so bili vpleteni v primer Penkovskega, je bila izgnana iz države. Kar se tiče samega "Junaka" - tega je čakala precej bolj surova usoda. Najprej so mu bili odvzeti vsi nazivi in odlikovanja, nato pa je bil 16. maja 1963 postavljen pred strelski vod in usmrčen zaradi izdaje domovine.

Propad sovjetskega milijonarja

Vodilni konstruktor tajnega znanstvenoraziskovalnega inštituta za radijske komunikacije je bil šest let najbolj cenjen Ciin agent v ZSSR. "Disident po srcu", kakor je sam sebe opisal Adolf Tolkačov, je Zahodu predal množico dragocenih informacij v zvezi z obrambnimi zmožnostmi Sovjetske zveze.

Tolkačov si je dolgo časa prizadeval vzpostaviti stik z zahodnimi tajnimi službami in se 1. januarja 1979 srečal z agentom Cie v ZSSR. Ta je takoj dojel, s kako dragocenim kadrom ima opravka.

Za svoje usluge je Adolf Tolkačov zahteval ogromne količine denarja, kar je pojasnjeval s tem, da je denar zanj znak spoštovanja in dokaz tega, da je njegov trud cenjen. CIA na njegove pogoje sicer ni pristala, a njegov letni zaslužek več sto tisoč ameriških dolarjev je bil leta 1979 enak ameriškemu predsedniku, v naslednjih letih pa celo višji. V šestih letih sta se na tujem bančnem računu sovjetskega inženirja nabrala okoli dva milijona dolarjev. Poleg tega je v doma v ZSSR dobival 800.000 rubljev, v inštitutu pa so mu plačevali še okoli 350.000 rubljev mesečno – precej dobro za sovjetske razmere.

Tolkačov je ZDA predal skrivne informacije o projektih raket, protizračnih sistemih, radarjih in avioniki lovcev MiG in Suhoj. Zahvaljujoč tem podatkom so Američani uspeli prihraniti pri lastnem razvoju več milijard dolarjev in se zlahka znašli proti migom Sadama Huseina med operacijo Puščavski vihar v Iraku leta 1991.

"Vohun za milijardo dolarjev", kakor so imenovali Tolkačova v Cii, je svoja dejanja uspešno skrival dolga leta po zaslugi svoje previdnosti. Kljub svojim finančnim zmožnostim si je privoščil le skromen avtomobil in majhno vikendico.

Tolkačova je izdal agent Cie Edward Lee Howard, ki je leta 1985 prebegnil v ZSSR. 24. septembra 1986 so sovjetskega inženirja milijonarja zaradi državne izdaje usmrtili s strelskim vodom.