Nemški Führer Adolf Hitler je imel s svojim polbratom Aloisom Hitlerjem ml. precej napete odnose. Do Aloisovega sina Heinricha (Heinza) pa je, prav nasprotno, gojil zelo topel in pozoren odnos.
Heinzu Hitlerju, kot prepričanemu nacionalsocialistu, je bil stric Adolf pravi vzor. Z njegovo pomočjo se je z veseljem vpisal na nacistično politično šolo v Ballenstedtu – elitno izobraževalno ustanovo in valilnico bodočih vodilnih kadrov nacistične stranke in SS. A tukaj se je Hitlerjeva pomoč nečaku zaključila, saj je hotel, da bi ta vse dosegel z lastnim trudom in da ne bi izkoriščal svojih sorodstvenih vezi.
Leta 1941 je enaindvajsetletni Heinz, takrat že podoficir zvez 23. potsdamskega artilerijskega polka, sodeloval v napadu na ZSSR in bil celo nagrajen z železnim križcem 2. reda.
A bojna pot mladega Hitlerja se je kmalu končala. 10. januarja 1942, med množično moskovsko protiofenzivo Rdeče armade, je blizu mesta Vjazma padel v sovjetsko ujetništvo.
Nadaljnje podrobnosti o usodi mladega nacista so praktično neznane. Ko je bil prepoznan kot sorodnik največjega sovražnika Sovjetske zveze, je bil Heinz Hitler premeščen v Butirski zapor v Moskvi, kjer je 21. februarja umrl. V Nemčiji za njegovo usodo niso vedeli in ga označili za izginulega.
Precej bolje jo je odnesel drugi Hitlerjev sorodnik, sin njegove polsestre Angele Raubal – Leo Rudolf Raubal.
Za razliko od Heinza se je Leo, čeprav je bil od leta 1932 član nacistične stranke, ves čas držal stran od politike. Adolf ga je kljub temu imel za najljubšega nečaka in z njim pogosto preživljal čas.
Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne je bil dvaintridesetletni Leo, ki je delal kot delovodja v železarni v avstrijskem Linzu, vpoklican v vojsko. Pridružil se je nemškemu vojnemu letalstvu kot poročnik inženirskih enot.
Ob koncu leta 1942 se je Raubal znašel v Stalingradu skupaj z odrezano od ostalih sil 6. armado. Njen poveljnik Friedrich Paulus je Hitlerju predlagal poslati ranjenega Lea domov z letalom, a Führer je to možnost odklonil z obrazložitvijo, da mora Leo kot častnik ostati s svojimi vojaki.
23. januarja 1943 je Leo Raubal padel v sovjetsko ujetništvo. Za njegove sorodstvene vezi seveda ni vedel nihče, dokler jih ni Leo sam začel omenjati, njegove besede pa so potrdili drugi zajeti častniki.
Poročnika Raubala so prepeljali v Moskvo, kjer je bil podvržen zaslišanjem. Napisal je podrobno poročilo o sorodnikih svojega strica, njegovih navadah, vsakodnevnih rutinah, zanimanjih ter ožjem krogu sodelavcev in njihovem vplivu na Hitlerja. Te informacije so prišle zelo prav po vojni, ko se je nekaj teh imen znašlo v sovjetskem ujetništvu.
Preko posrednikov je Adolf Hitler sovjetski strani predlagal zamenjavo svojega ljubljenega nečaka za poveljnika artilerijske baterije Jakova Džugašvilija – sina Josifa Stalina, ki je bil od julija 1941 naprej v nemškem ujetništvu. A sovjetski voditelj je to kategorično zavrnil.
Jakov Džugašvili
Global Look PressKljub temu, da proti njemu ni bilo nobenih dokazov, so Lea Raubala leta 1949 obsodili za vojne zločine. Sodišče mu je dosodilo 25 let delovnega taborišča, zato ker je kot nečak podpiral zločinsko agresorsko politiko Hitlerja, poleg tega pa je bil spoznan za sokrivega zločinov, ki jih je na sovjetskih tleh zakrivila nemška 6. armada.
Leta 1955 je bilo po posredovanju zahodnonemškega kanclerja Konrada Adenauerja iz sovjetskih zaporov izpuščenih na tisoče nemških vojnih ujetnikov. Med njimi je bil tudi Raubal, ki se je vrnil v Linz in se zaposlil kot učitelj kemije. Ta poklic opravljal vse do svoje smrti leta 1977.
Preberite še: Kako so se hrvaški prostovoljci bojevali proti ZSSR med drugo svetovno vojno
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
