Kako so se hrvaški prostovoljci bojevali proti ZSSR med drugo svetovno vojno

arhiv
Hrvaška legija je bila edina tuja enota, ki so jo Nemci potegnili s sabo v juriš na Stalingrad. Hrvaški legionarji so to sprejeli kot veliko čast, nevedoč, kakšne grozote jih tam čakajo.

Neodvisna država Hrvaška (NDH) je bila marionetna tvorba, ustanovljena aprila 1941 na ruševinah stare Jugoslavije pod pokroviteljstvom nacistične Nemčije in fašistične Italije. Ko so Nemci dva meseca zatem napadli ZSSR, od NDH niso zahtevali, da se pridruži ofenzivi; vzhodna fronta je bila daleč, Hitler pa ni potreboval dodatnih sil.

Prihod nemških čet v Zagreb

Kljub temu je že naslednji dan po začetku operacije Barbarossa, 23. junija, voditelj hrvaških ustašev Ante Pavelić nemškemu Führerju poslal uradno pismo, v katerem je izrazil željo po sodelovanju v boju "vseh svobodoljubnih narodov proti komunizmu" in pripravljenost poslati svojo vojsko na vzhodno fronto. Hitler je njegov predlog sprejel.

Ustaški voditelj Ante Pavelić na uradnem obisku pri Adolfu Hitlerju na Bavarskem

Pavelićeva politika je v hrvaški družbi povzročila razkol, saj znaten delež prebivalstva ni podpiral fašističnih ustašev. Po napadu Nemčije na ZSSR 22. junija 1941 so komunisti pod vodstvom Josipa Broza Tita organizirali množičen oboroženi odpor proti domačim kolaborantom ter nemškim in italijanskim okupatorjem. Antifašistično odporniško gibanje je hitro nabiralo moči in v naslednjih mesecih začelo aktivno delovati v večjem delu nekdanje Jugoslavije ter v svojih vrstah združilo Srbe, bosanske muslimane, Črnogorce, Makedonce in Slovence. Titova partizanska vojska je postala najmočnejša in najbolje organizirana od vseh protifašističnih gibanj v okupirani Evropi. Leta 1941 je štela 80.000 borcev, do konca vojne pa je to število naraslo na 800.000.

Hrvaška legija

Zaradi močnega odpora je bila večina oboroženih formacij NDH prisiljena ostati doma, da bi se skupaj z nemškimi in italijanskimi okupacijskimi silami borila proti Titovim partizanom. V boj proti Sovjetski zvezi se je ustaški režim odločil poslati prostovoljce.
Za boj proti Rdeči armadi je bil ustanovljen 369. okrepljeni pehotni polk z močjo okoli 4.000 mož, imenovan tudi Hrvaška legija. Glavni delež legionarjev so predstavljali Hrvati, nekaj pa je bilo tudi bosanskih muslimanov.

Prostovoljci Hrvaške legije, 1942
Pripadniki SS divizije Handžar med molitvijo

Polk je uradno deloval znotraj nemške 100. lahke pehotne divizije. Hrvati so nosili nemške uniforme z našitkom na rokavu leve roke v obliki rdečo-bele šahovnice in napisom "Hrvatska" na vrhu. Enak emblem je bil odtisnjen na levi strani čelade.

Naziv "okrepljeni" je pomenil, da je polku pripadala artilerijska baterija osemdesetih 105-milimetrskih havbic.

Nočna mora pri Stalingradu

V začetku oktobra 1941 so hrvaški legionarji prispeli v Ukrajino, kjer so se pridružili ofenzivi nemške armadne skupine Jug. "Nemci se do nas vedejo slabo," se je spominjal hrvaški vojak Marko Blažković. "Ko smo prišli v vas, so oni zasedli vse sobe, mi pa smo bili prisiljeni prespati zunaj na polju. Zaradi tega pogosto prihaja do razburjenja med Hrvati. V primerjavi z Nemci nas Hrvate slabše hranijo."

Hrvaški vojaki na vzhodni fronti

27. septembra 1942 je Hrvaška legija, zdaj v sklopu preimenovane 100. lovske divizije (Jäger Division) vstopila v Stalingrad. S tem je postala edina tuja formacija med nemškimi zavezniki, ki se je udeležila pouličnih bojev, razmeščena pa je bila bodisi v zaledju, bodisi je pokrivala hrbet 6. armadi generala Friedricha Paulusa skupaj z italijanskimi in romunskimi enotami.

Legionarji so to sprejeli za veliko čast in se srdito borili na Volgi, na bregu katere so se vključili v krvave spopade za metalurško tovarno Rdeči oktober.

Poveljnik 2. bataljona Ivan Korić je sodelovanje svoje enote v stalingrajski bitki opisal z naslednjimi besedami: "Približevali smo se položajem 227. polka, prebijali smo se čez ogromne jarke, ki so ostali po bombardiranju. V mesečini so nas sovjetska letala zlahka opazila in začela na nas metati fosforne bombe, ki so po eksploziji zagorele s svetlim plamenom. Mnogi od mojih vojakov so zgoreli pri živem telesu. To je bil grozljiv prizor. Tako zdravi kot ranjenci so skakali pokonci in hiteli na pomoč gorečim tovarišem … Moj bataljon, ki je zdaj bil pridružen 227. polku, se je prebijal naprej z velikim naporom, boril se je za vsako zgradbo."

Obstaja zgodba, da naj bi nemški generalštab v znak spoštovanja do zaveznikov nameraval 100. lovsko divizijo preimenovati v 100. nemško-hrvaško lovsko divizijo. A ko se je 19. novembra 1942 začela nenadna množična sovjetska protiofenziva, nihče več ni razmišljal o nazivih.

Vojni ujetniki pri Stalingradu

Po težkih zimskih bojih je legija praktično razpadla. Ti, ki so preživeli, so padli v sovjetsko ujetništvo in se 17. julija 1944 udeležili t. i. pohoda premaganih v Moskvi, med katerim so se skupaj z nemškimi vojaki 6. armade sprehodili po ulicah mesta. Okoli 1.000 vojakov je bilo evakuiranih iz Stalingrada po zraku. Ti pripadniki so bili nato priključeni 369. hrvaški pehotni diviziji, ki je delovala proti Titovim partizanom na Balkanu. Na vzhodno fronto se več niso vračali.

Omeniti velja, da se niso vojaki marionetne NDH niso borili izključno v sestavu nemške vojske. Na prošnjo Italijanov je bila namreč njihovi 8. armadi v ZSSR poslana hrvaška Lahka transportna brigada s 1.200 možmi, ki je bila decembra 1942 v bojih okoli Dona popolnoma uničena.

Hrvaške zračne in pomorske enote

V začetku oktobra 1941 je približno hkrati s 369. okrepljenim pehotnim polkom na razpolago armadni skupini Jug prispela tudi 4. lovska letalska skupina, del Hrvaške zračne legije. Hrvaški piloti, ki so leteli z lovci Messerschmitt Me 109 so bili deležni visokih pohval s strani nemškega poveljstva.

Messerschmitt Me 109

Do svoje vrnitve na Balkan julija 1944 so hrvaški legionarji uspeli sestreliti 283 sovjetskih letal. Štirinajst pilotov je prejelo status asa (z najmanj pet sestreljenimi nasprotnimi letali), štirje pa so bili nagrajeni z železnim križcem I. in II. stopnje.

Najuspešnejši hrvaški pilot je postal Mato Dukovac, na seznamu katerega se je znašlo 44 sestreljenih sovjetskih letal. A to mu ni preprečilo, da ne bi 20. septembra 1944 prešel na stran Rdeče armade (po neki drugi razlagi naj bi bil zajet). Kakorkoli že, po tem je Dukovac služil kot inštruktor v sovjetskih in jugoslovanskih zračnih silah.

Mato Dukovac

5. bombniška letalska skupina je delovala severneje od svojih kolegov v lovcih. Opremljena z nemškimi letali Dornier Do17 je ta skupina sodelovala pri bombardiranju Leningrada in Moskve.

Od jeseni 1941 naprej je na Črnem morju delovala Hrvaška pomorska legija, ki je postala del nemške vojne mornarice (Kriegsmarine). Kot pehota in piloti so tudi mornarji nosili nemške uniforme s prepoznavnimi našiti v obliki hrvaškega grba na rokavih.

Opremljeni z vlačilci in hitrimi jurišnimi čolni so se legionarji ukvarjali s polaganjem min, obrambo morske obale ter lovom na sovjetske podmornice. Jeseni 1944 je bila enota razpuščena, mornarji pa so nadaljevali boj na Jadranu.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke