Gribojedov se je v zgodovino zapisal kot avtor komedije Gorje pametnemu. Ni pa bil le dramatik in nadarjen pianist, ampak se je uspešno izkazal tudi kot diplomat. "Njegova melanholija, strupeni um, dobra nrav, njegove slabosti in pregrehe – vsi neizbežni spremljevalci življenja so bili pri njemu nenavadno privlačni," je o svojem starem prijatelju zapisal največji ruski pesnik Aleksander Puškin (ki je leta 1817 tudi sam začel z delom na zunanjem ministrstvu).
Gribojedov se je pridružil diplomatskim vrstam kot tolmač leta 1817 (bil je poliglot in znal več jezikov). Ponujeno mu je bilo mesto na ruski ambasadi v Združenih državah, a ga je zavrnil. Namesto tega je ubral bolj strateško pot in pristal v vlogi sekretarja carjevega odposlanca v Perziji (danes Iran).
Med delom v Perziji in na sosednjem Kavkazu se je Gribojedov naučil arabsko, turško, gruzinsko in perzijsko. Udeležil se je ključnih sestankov in dogovorov, ki so privedli do podpisa za Ruski imperij ugodnega turkmančajskega sporazuma, s katerim se je končala peta rusko-perzijska vojna leta 1828 (Rusija in Perzija sta se vojskovali za sporni nadzor nad kavkaškim ozemljem).
Gribojedov je bil imenovan za veleposlanika v Iranu in tokrat je visok položaj sprejel. A med potjo v Teheran, kjer bi se moral po novi službeni dolžnosti srečati s šahom, ga je doletela tragedija. Med drugim je aktivno pomagal zajetim ruskim državljanom, da so se varno vrnili v domovino. Bil je človek, ki je zmeraj ponudil roko pomoči potrebnim. Konec januarja 1829 je prejel obupan klic na pomoč dveh armenskih žensk, ki sta se znašli v haremu nekega Perzijca. Poskus Gribojedova, da reši ženski, je sprožil nasilne represalije proti njemu.
30. januarja 1829 je množica, ki so jo podžgali islamistični fanatiki, napadla rusko ambasado v Teheranu. Gribojedov je bil umorjen skupaj z ostalimi uslužbenci ambasade. Preživel je le višji sekretar Ivan Maljcov. Kot pretkan in zahrbten človek je poskušal prepričati Gribojedova, da mu sledi in se skrije na neko tiho mesto. A človek, ki je napisal Gorje pametnemu, je bil mož poguma in časti: "Ruski plemič se ne igra skrivalnic," je odvrnil.
Viskovati je znan kot boter ruske diplomacije. Prvo rusko zunanje ministrstvo, imenovano posolski prikaz, je bilo ustanovljeno in prvič omenjeno 10. februarja 1549. Njegovega prvega vodjo Ivana Viskovatega je na ta položaj imenoval nihče drug kot car Ivan Grozni. Viskovati je bil namreč eden njegovih najožjih svetovalcev. Bil je carjev ožji zaupnik glede nasledstvenih vprašanj (kot je Ivan leta 1553 zbolel, je Viskovati nase prevzel odgovornost, da predlaga carju, da izbere naslednika).
Kot zdravnik, ki najprej pacienta zastrupi, da ga nato ozdravi, je bil Viskovati eden najbolj gorečih podpornikov napada na Livonijo (zgodovinsko regijo ob vzhodni baltski obali) leta 1558. S tem se je začela livonska vojna, med katero se je Rusija spopadla z Litvo, Poljsko in Švedsko za nadzor nad tem območjem. Viskovati je vodil pogajanja z livonskimi ambasadorji.
Pod njegovim uradovanjem je bilo podpisano zavezništvo z Dansko in 20-letno premirje s Švedsko. Leta 1566 se je Viskovati udeležil zemskega sobora (narodne skupščine).
A kot mnogi vplivni ljudje iz kroga Ivana Groznega, je tudi Viskovati padel v nemilost tako hitro, kakor se je vzpel po kariernih stopničkah. Diplomat je bil obtožen kovanja zarote in leta 1570 usmrčen.
Še eden ožji prijatelj Aleksandra Puškina, knez Gorčakov, je svoje življenje posvetil diplomaciji in se v zgodovino zapisal kot eden najvplivnejših ruskih diplomatov.
Leta 1822 je bil imenovan za prvega sekretarja ruske diplomatske misije v Londonu. Več let kasneje je bil premeščen v Rim, nato v Berlin, pa Firence in na koncu še na Dunaj kot svetovalec ruske ambasade (tekoče je govoril tri jezike). Njegova kariera se je postopoma razvijala do leta 1856, ko ga je car Aleksander II. (ki je prevzel prestol po smrti Nikolaja I.) imenoval za zunanjega ministra.
Imenovanje se je zgodilo takoj za sramotnim porazom Rusije v krimski vojni in ponižujočim pariškim sporazumom (po katerem Rusiji ni bilo več dovoljeno imeti vojaških baz ali mornarice na Črnem morju). Rusija je izgubila možnost vplivati na evropsko politiko. Vodja ruskega zunanjega ministrstva je začel trnov postopek odpravljanja omejitev, ki jih je nalagal pariški sporazum.
Največji izziv za Gorčakova na novem položaju zunanjega ministra je bil na novo premisliti temeljne principe mednarodnih odnosov Rusije s preostalim svetom. Gorčakov je kot svobodomislec med drugim izrekel tale brezčasni citat: "Rusijo obtožujejo, češ da sama sebe izolira in ostaja tiho spričo dejstev, ki niso v harmoniji bodisi s pravom ali pravico. Pravijo, da je Rusija jezna. Rusija ni jezna, ampak se le osredotoča."
Pod njegovim vodstvom se je Rusija obrnila stran od t. i. "plemenitega internacionalizma" k ideji obrambe nacionalnih interesov. Leta 1866 je bil Gorčakov imenovan za kanclerja Ruskega imperija (njegov predhodnik grof Nesselrode, ki je podpisal pariški sporazum, niti ni govoril rusko).
V stilu šahovskega mojstra je bil Gorčakov zmeraj dva koraka spredaj. Leta 1870, ko je bil poraz Francije v vojni s Prusijo neizbežen, je Gorčakov evropske sile obvestil, da Rusija zavrača omejitve, ki so ji bile naložene po krimski vojni, in tako je ponovno dobila pravico do imetja mornarice v Črnem morju. Ta poteza se je utrdila kot ključna v njegovi dva in pol desetletja dolgi karieri prvega diplomata v državi.
Gorčakov je svoj položaj zunanjega ministra in kanclerja držal do leta 1882. Kot vpliven politik naj bi tudi igral odločilno vlogo pri oblikovanju političnega kreda nemškega kanclerja Otta von Bismarcka.
Eden od najbolj spoštovanih diplomatov 18. stoletja, knez Aleksej Bestužev-Rjumin, je bil rojen za diplomacijo. Bil je zadolžen za ruske zunanje zadeve v času vladavine carice Jelizavete v času številnih notranjih spletk.
Leta 1708 je bil Bestužev-Rjumin poslan v Berlin in Kopenhagen, da bi bil deležen evropske izobrazbe. Leta 1721, ko se je z nystadskim sporazumom končala 20-letna vojna med Švedsko in Rusijo, je v Kopenhagnu postal minister. Hkrati z njegovimi pomembnimi političnimi uspehi je bila vzhodna baltska obala končno priključena Rusiji. Glavni cilj Bestuževa-Rjumina je bil preprečiti Švedski, da se pridruži protiruskemu zavezništvu. Vrhovni diplomat je moral za to najti zaveznike znotraj švedske elite.
Napori Bestuževa-Rjumina so obrodili sadove v obliki rusko-švedskega obrambnega zavezništva, podpisanega leta 1724 za obdobje dvanajstih let. Leta 1735 je uspel podaljšati to zavezništvo za nadaljnjih dvanajst let. Bestužev-Rjumin je kasneje služil v Hamburgu, bil je veleposlanik na Spodnjem Saškem. Carica Jelizaveta ga je leta 1744 imenovala za velikega kanclerja Ruskega imperija in predsednika Kolegija za zunanje zadeve.
Bestužev-Rjumin je ogromno pripomogel k postavljanju ruske zunanje politike. Kot prvi je predlagal dodelan program, usmerjen v utrjevanje varnosti na državnih mejah in slabljenju potencialnih sovražnikov. Pod njegovim vodenjem je Rusija dejansko postala del Evrope in se začela aktivno vključevati v evropske zadeve. Prav njegova zunanja politika je najbolj krojila bleščeče diplomatske dosežke v času vladanja Katarine Velike.
Ne glede na vse dosežke pa kanclerju ni uspelo evropskih sil prepričati, da bi začele Rusijo dojemati kot enakovrednega partnerja. Trdnost angleško-ruskih vezi je precenjeval. Kasneje se je izkazalo, da se lahko Rusija v Evropi zanaša le na lastne sile – razmišljanje, ki prevladuje še dandanes.
Andrej Gromiko se je izkazal kot eden od najboljših ruskih diplomatov. Skoraj tri desetletja je bil sovjetski minister za zunanje zadeve (1957-1985). Ta visokorasel možakar (meril je 1,85 m) je bil priča zgodovinskim dogodkom 20. stoletja in je služil pod petimi sovjetskimi voditelji (od Josifa Stalina do Mihaila Gorbačova).
Gromiko se je po karierni lestvici pomikal kot hollywoodska zvezda, ki nastopa v mnogih različnih filmih. Začel je kot sovjetski veleposlanik v Združenih državah (1943-1946) in istočasno bil zadolžen za odnose s Kubo. Njegova kariera se je začela strmo vzpenjati med pripravami na mirovna pogajanja na konferencah v Teheranu, na Jalti in v Potsdamu. Gromiko je istočasno zasedal več visokih vodilnih položajev – bil je zunanji minister, predsednik Predsedstva Vrhovnega sovjeta in namestnik vodje Sveta ministrov ZSSR.
Njegov pogajalski stil je bil milo rečeno trd in neposreden. Gromiko je vodil sovjetsko delegacijo med konferenco, na kateri so bili leta 1944 ustanovljeni Združeni narodi. Bil je prvi stalni predstavnik ZSSR pri ZN in je vodil sovjetsko delegacijo na 22 srečanjih generalne skupščine Združenih narodov. Gromiko je na varnostnem svetu ZN uporabil sovjetsko pravico do veta več kot dvajsetkrat. Zaradi svoje nepopustljivosti si je prislužil vzdevek Gospod Ne (Mr. No).
Zanj ni bilo nič nemogočega. Prav on je namreč leta 1963 pritiskal k podpisu sporazuma, s katerim bi prepovedali jedrske poizkuse v atmosferi, vesolju in pod vodo. Sporazum je Združenim državam odrezal številne možnosti testiranja njihovih jedrskih raket, medtem ko je ZSSR pridobila dodaten čas za vzpostavitev jedrskega ravnovesja. To je bil čas vse večjih napetosti med oboroževalno tekmo, čas kubanske raketne krize in poskusov preprečevanja jedrske vojne. Diplomacija je pripomogla k mirni rešitvi krize.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
