Sredi oktobra 1941 se je nacistična vojska hitro približevala Moskvi. Sovjetska mesta, ki so obkrožala prestolnico, so padala eno za drugim v sovražnikove roke. Nemci bi lahko zakorakali v Moskvo vsak trenutek.
Tako je 15. oktobra Stalin, znan po svoji navadi, da je pozno vstajal, a tudi delal pozno v noč, ob 9. zvečer nagovoril svoje sodelavce v Politbiroju. Ukazano jim je bilo organizirati evakuacijo mesta in zapustiti prestolnico do večera naslednjega dne.
Preberite še: Kako je bil nemški "Blitzkrieg" zaustavljen pred Moskvo (FOTO)
Evakuacijska točka članov političnega vodstva je bilo mesto Kujbišev (današnja Samara), 1.100 kilometrov vzhodno od Moskve. Kujbišev je bil naravni izbor za novo prestolnico ZSSR in to iz več razlogov.
Relativna bližina Moskve je omogočala evakuacijo prestolnice. Ni trajalo dolgo, da so preselili vse državne urade, tovarne in administrativne institucije, ključne za ponovno funkcioniranje države na novi lokaciji.
Kujbišev je bil relativno dobro zaščiten z veliko skupino tam nastanjenih vojaških enot. Tam je bil že sedež štaba Povolškega vojaškega okrožja, mesto pa je bilo znano tudi kot center sovjetske industrije, saj so bile v njem skoncentrirane tovarne, aerodromi in ključno železniško vozlišče.
Usodnega jutra 15. oktobra 1941 je državni komite za obrambo pod vodstvom Stalina potrdil tajno resolucijo #801, ki je nalagala, da morajo generalštab, Ljudski komisariat za obrambo, Ljudski komisariat za mornarico, diplomatski korpus, predsednik Vrhovnega sovjeta ter Svet ljudskih komisarjev ZSSR nemudoma zapustiti Moskvo in se preseliti v Kujbišev.
Stalin, ki je razmišljal o tem, da bo tudi sam kmalu moral zapustiti Moskvo, si je dal še en dan. Njegovi najožji sodelavci Berija, Mikojan in Kosigin so prav tako ostali z njim.
Vodja NKVD Lavrentij Berija je dobil ukaz, da mora nadzorovati miniranje in uničenje tovarn, skladišč, institucij in kritične infrastrukture, vključno z moskovskim metrojem, ki ga nikakor ne bi bilo mogoče pravočasno prestaviti na novo lokacijo.
Miniranje elementov kritične infrastrukture v prestolnici je zaskrbljenim prebivalcem Moskve poslalo sporočilo, da se sovjetsko vodstvo pripravlja na zapuščanje prestolnice in bo milijone njenih prebivalcev prepustilo na milost in nemilost nacistom.
Govorice o evakuaciji prestolnice so se kljub tajnosti sprejete resolucije hitro širile. Ko se moskovski metro 16. oktobra zjutraj prvič v zgodovini ni odprl za potnike – bil je namreč predviden za uničenje – je to sprožilo govorice, da bi sovjetska prestolnica utegnila kmalu pasti v roke nacistom. Kmalu se je razvnela splošna panika.
Mnogi so pustili svoje obveznosti in lastnino ter odhiteli do železniških postaj, v upanju da bodo lahko zapustili mesto še pred prihodom sovražnikove vojske. Mesto je padlo v popoln kaos.
Lev Larski, ki je bil priča vsem tem dogodkom, je kasneje opisal en prizor kaotične evakuacije: "Ob treh je bil na mostu prometni zastoj. Namesto da bi zagozdene tovornjake potisnili z mostu in sprostili promet, so vsi hiteli, da bi si zagotovili prostor v njih. Ti, ki so sedeli v tovornjakih, so napadalce obupano poskušali odgnati tako, da so jih tepli po glavah s kovčki. Napadalci so plezali drug čez drugega, vdirali v tovornjake in tiste, ki so sedeli noter, pometali ven kot vreče krompirja. A čim so napadalci sedli, čim so se avtomobili začeli premikati, jih je napadla druga skupina."
Prestolnico sta zajela strah in panika. Mnogi delavci so se prikazali na delovnih mestih v upanju, da bodo dobili izplačilo plač, a so ugotovili, da je vodstvo že odšlo. Jezni in eazočarani so se nekateri prebivalci zatekli k nasilju in ropanju.
"Dogajajo se pretepi v čakalnih vrstah, stare ženske davijo, mladina ropa, policisti pa postopajo po vogalih po dve ali štiri ure in kadijo. Nobenih navodil nimamo," je o paniki v Moskvi tistega dne zapisal novinar Nikolaj Veržbicki.
Potrebni so bili radikalni ukrepi, da bi se Moskvo vrnilo v normalno stanje. 19. oktobra, po treh dneh kaosa in panike v prestolnici, pa je Stalin odredil dekret, s katerim je bilo za Moskvo razglašeno stanje obleganja. S tem dekretom je bilo premikanje vozil in ljudi brez posebnega dovoljenja ponoči prepovedano, policija pa je dobila navodila, da "provokatorje" strelja na licu mesta.
K pomiritvi stanja je verjetno doprinesla tudi Stalinova osebna odločitev, da ostane v Moskvi, saj so to mnogi dojeli kot znak, da bo Rdeča armada branila mesto za vsako ceno.
Po zaslugi Rdeče armade in teh prebivalcev mesta, ki niso odšli ali se prepustili nasilju in ropanju, nacistom do zime 1941 ni uspelo zasesti Moskve ali uničiti sovjetskih oboroženih sil. Nacistična Nemčija se je namesto tega morala soočiti z dolgotrajno vojno z ZSSR.
Preberite še: Kako so domačini zamaskirali Leningrad med obleganjem
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
