Kako so domačini zamaskirali Leningrad med obleganjem

arhiv/Legion Media
Branilci Leningrada so našli mnogo načinov, kako skriti svoje mesto pred letalstvom okupatorja.

Obleganje Leningrada je trajalo 872 dni, od 8. septembra 1941 do 27. januarja 1944. Nemške sile so močno bombardirale mesto, zato so ga morali domačini hitro zakamuflirati, kot drugo pa je bilo treba storiti vse, kar je bilo mogoče, da se obrani zgodovinske spomenike in zgradbe posebnega pomena pred uničenjem.

Skriti zvoniki in kupole

Stavba Admiralitete in številne katedrale so imele pozlačene zvonike in kupole, ki so odsevale svetlobo celo v najbolj oblačnem vremenu, zato jih je bilo treba skriti. Glavni arhitekt Leningrada Nikolaj Baranov je v svoji knjigi Silueti Blokadi (Silhuete obleganja)napisal: "Nekateri vročeglavci so takoj sprva predlagali demontažo stolpov, kupol in zvonikov." Ta ideja je bila zavrnjena že takoj na začetku.

Maskiranje Admiralitete
Olga Firsova med prekrivanjem stolpa na zgradbi Admiralitete
Pogled na katedralo sv. Izaka

Deli mnogih zgradb so bili pozlačeni s uporabo stare tehnike, pri kateri so bili tanki sloji zlata s posebnim lepilom prilepljeni na površino. Te zlate dele so med obleganjem prekrili z blagom. Dela so se začela na stolpu Admiralitete; pokrivalo so sešili v eni noči, tehtalo pa je pol tone. Najprej je balonar na vrh stolpa pritrdil vrv, nato pa je šest plezalcev okoli nje namotalo blago. Ena od teh plezalcev Olga Firsova, ki je bila sicer profesionalna glasbenica, se je kasneje spominjala: "Maskirno blago je bilo podobno ženskemu krilu. Robove smo morali prišiti in zvezati, da veter ne bi odnesel blaga." Po enakem postopku je bila zamaskirana tudi mornariška katedrala sv. Nikolaja.

Katedrali sv. Izaka in sv. Petra in Pavla sta bili pozlačeni v kasnejšem obdobju s tehnologijo galvanostegije (postopek, ki omogoča prevleko kovinskih predmetov s plastjo drugih kovin). Kemiki so ugotovili, da je za maskiranje teh zgradb dovolj, če se jih preprosto prebarva, saj je bilo barvo možno kasneje sprati, brez da bi nastala škoda. A obstajal je drug problem; Baranov je opozoril, da vrh zvonika na katedrali sv. Petra in Pavla niha v razponu do metra in pol. Podporočnik Mihaail Bobrov, prvi plezalec na lokaciji, katerega naloga je bila pritrditi vrv na zvonik, si je moral utreti pot na vrh po starih stopnicah, za katere nihče ni vedel, ali bodo zdržale težo odraslega človeka. A na koncu so vsi plezalci opravili svojo pomembno nalogo in zlato je nehalo privabljati sovražnika.

Kamuflažne mreže

Mnoge objekte v mestu so skrili pod posebnimi kamuflažnimi mrežami s pobarvanimi kosi blaga. Pri izdelavi mrež so pomagali scenski slikarji – njihove veščine barvanja gledaliških dekoracij so jim ogromno pripomogle. S posebnimi barvami so ukanili sovražne pilote, ki so mislili, da pod sabo gledajo parke in polja namesto strateških zgradb. Slikarji so morali barve redno prilagajati letnemu času; jeseni so postopoma dodajali več rumene in rdeče barve ter bili še posebej pozorni na snežno teksturo pozimi.
Izdelovalci pa mrež niso zgolj barvali, ampak so se potrudili, da bi jim dali resnično naraven izgled. Baletna plesalka Kirovskega gledališča (danes Marijinsko gledališče) Olga Jordan se je kasneje spominjala: "V scenski hali na Ulici Pisarjeva smo trgali ličje, ga pletli v šope in šivali na mreže. Vedeli smo, da je to delo nujno za obrambo mesta." Na mreže so pogosto pritrjevali tudi razno rastlinje in vejevje.

Maskiranje Smolnega

Nekdanja zgradba inštituta Smolni, kjer je bila mestna uprava Leningrada, je dober primer mrežnega maskiranja, pri katerem se je kamuflaža zlila z okoliškim zelenjem. Arhitekt Aleksander Gegello se je spominjal: "Raztegnili smo kamuflažno mrežo z imitacijami drevesnih krošenj. Mreže smo pritrdili na streho pod kotom, da bi zakrili tloris zgradbe, ki je bil v obliki črke П (P)." Zamaskirali so tudi prepoznavni ovinek reke Neve, tako da so Sovjetsko (kasneje Suvorovsko) avenijo "podaljšali" v lažno reko.

Pokriti spomeniki

Mihail Bobrov je v svoji knjigi spominov zapisal: "Spomenike so prekrivale ogromne vreče s peskom." Te vreče so bile podprte z deskami, da se je lahko skrilo večje spomenike, kot npr. Bronastega jezdeca (konjeniško figuro Petra Velikega) in Leninov kip blizu Finskega kolodvora.

Bronasti jezdec v kamuflažni preobleki
Pogled na spomenik Petru I.
Odstranjevanje Klodtovih konjev z mostu Aničkova (zgoraj)

Nekatere manjše skulpture so bile snete s podstavkov in zakopane. Tako so bile npr. skulpture instalacije Krotitelji konjev kiparja Pjotra Klodta ob mostu Ančikova zakopane v bližnjem vrtu pri Pionirski palači. Po vojni so jih našli v majhnih hribčkih, iz katerih so štrleli njihovi deli. Skulpture edinstvene zbirke Poletnega vrta so zakopali v bližini podstavka.

Nekaterih spomenikov pa niso skrili. Mihail Bobrov je zapisal: "Samo spomeniki velikih ruskih poveljnikov – Suvorova, Kutuzova in Barclayja de Tollyja – ki so branitelje tega bojevniškega mesta navdihovali z junaštvom, so ostali nepokriti."

Lažne zgradbe

Tudi infrastrukturo in industrijo Leningrada je bilo treba zamaskirati. Nikolaj Baranov je pripomnil, da je hipodrom predstavljal odlično orientacijsko točko za pilote, saj je bilo ogromno elipso zlahka opaziti z zraka. Preden je bila zgradba zamaskirana, je vanjo enkrat že priletela bomba. V skladu z načrtom so delavci odstranili tribune in izpraznjen prostor zapolnili z modeli hiš. Dolžina in širina teh modelov je bila realna, višina pa nekajkrat nižja. Arhitekt je zapisal: "Odločitev za te dimenzije je ustvarila značilen učinek luči in senc z imitacijami dvorišč, vodnjakov, cest in pasaž." Tudi strehe velikih obratov so bile pokrite s tovrstnimi modeli.

Zamaskirana Kirovska tovarna in pristanišče

Rečni mostovi, Moskovski in Vitebski kolodvor so bili okrašeni, kot da so ruševine. Kolodvora sama sta dobila svoji imitaciji – njuni maketi so postavili stran od resnične lokacije. Lažni naftni terminal, imenovan Ruči (Potoki) je bil opremljen celo s cisternami goriva. Te makete so bile silno bombardirane, po vsakem napadu pa so jih popravili in na novo postavili.

Stolp glavne vodne postaje je bil strateškega pomena, zato so ga zamaskirali s položno krošnjo. Nova senca, ki jo je metalo pokrivalo, tako ni več upodabljala vodnega stolpa, zato ga nemško letalstvo ni moglo najti. Toplarna blizu reke Fontanke pa ni imela te sreče – njene velike in prepoznavne štiri cevi so morali odstraniti, da bi jo zakrili.

Sovražnikove bombe so med težkim obdobjem obleganja precej poškodovale Leningrad, a pravilna kamuflaža je ne glede na vse pomagala preprečiti katastrofalno uničenje.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke