Nek možakar po imenu Konstantin Korovko velja za enega najbolj srečnih sleparjev v ruski zgodovini, predvsem zato, ker ne vemo niti kraja niti časa njegove smrti – redkost za človeka, ki je ukradel milijone. Rodil se je leta 1876 v kozaški družini in bil deležen nenavadno dobre izobrazbe. Postal je agronom in industrijski tehnolog ter zaključil šolanje leta 1906. A njegova glavna dejavnost je bilo zbiranje denarja od investitorjev, ki ga nato ni nikoli vrnil.
Kmalu po zaključku šolanja je zvabil bogate zemljiške posestnike v poslovna partnerstva, oglaševal proizvodnjo usnja, rudnike soli in naftne vrtine na Severnem Kavkazu. Bodoče investitorje je navdušil z velikimi fotografijami parnikov in cistern. A podjetja, ki jih je oglaševal, nikjer niso zares obstajala; njegova pisarna v Sankt Peterburgu je imela čudovito hrastovo pohištvo, njegovi tajniki so pisali na švicarske pisalne stroje – vse je bilo narejeno s ciljem navdušiti potencialne partnerje. Do leta 1912 je Korovko preko različnih partnerstev zbral več milijonov rubljev, in to v času, ko je povprečna mesečna plača v Rusiji znašala 30-40 rubljev!
Istega leta je bil aretiran, potem ko je eden od njegovih družbenikov odšel na domnevno lokacijo rudnika soli in tam ni našel ničesar. A Korovko na osebnem bančnem računu ni imel niti centa. V letih obstoja njegovih domnevnih podjetij je denar bodisi porabil, bodisi ga je kam skril. Na sodišču je Korovko zvalil krivdo na svoje partnerje, češ da motijo njegovo dejavnosti. Izgovarjal se je, da ima še zmeraj namen zgraditi rudnike in obrate, za katere je dobil denar. Ker so bili njegovi partnerji le družbeniki, so si po zakonu delili odgovornost za vložena sredstva, zato Korovka niso mogli obsoditi za krajo – med sojenjem je preživel v zaporu vsega 2 leti.
Po revoluciji je pobegnil v Romunijo, nato pa preprosto izginil. Krožile so govorice, da naj bi se mnogo let kasneje pojavil v Argentini, kjer naj bi postal trgovec z mesom.
Vitold Gorski je umoril celotno družino, ker je potreboval denar, a ga na koncu ni niti vzel. Enega od najbolj pošastnih umorov v zgodovini carske Rusije je 1. marca 1868 v Tambovu zakrivil komaj 18-letni gimnazijec.
Gorski je poučeval 11-letnega sina bogatega tambovskega trgovca Ivana Žemarina. Očitno presunjen nad bogastvom družine, za katero je delal, je ukradel revolver od nekega svojega znanca in pri kovaču naročil težko železno palico. Ko sta bila Ivan Žemarin in njegova žena zdoma, je Gorski ubil svojega učenca, ustrelil Žemarinovo mamo, hišnika in kuhinjsko pomočnico. Ko sta ste Žemarina predčasno vrnila domov s svojim 4-letnim sinom in sobarico, je Gorski ubil še njih, zapustil posest, a pri tem s sabo ni vzel nobenega dragega nakita.
Kmalu ga je prijela policija kot najočitnejšega osumljenca. Na sodišču je Gorski rekel, da ni iz hiše ničesar vzel, je pa priznal umore. Potem ko so ga obsodili na smrt, si je skušal izpogajati milejšo kazen, v obrazložitvi pa je navedel, da čeprav je storil umor s ciljem ropa, "zaradi obžalovanja storjenega zločina in kesanja" s posesti Žemarinih ni ničesar ukradel. Gorski je kot razlog za množični umor navedel tudi "ekstremno revščino svoje družine". Njegovo prošnjo je sodišče sicer zavrnilo, a mu je car Aleksander II. znižal smrtno kazen na doživljenjsko prisilno delo.
Ta grozljiva zgodba je v ruski družbi zelo odmevala, večkrat pa jo je omenil tudi Fjodor Dostojevski v svojem romanu Idiot.
Preberite še: Car, ki je preživel pet poskusov atentata
Mnogi ljudje v Rusiji so popis prebivalstva iz leta 1897 sprejeli z neodobravanjem, še posebej tisti manj pismeni med kmetstvom. Krožile so vznemirjajoče govorice, da naj bi oblasti s popisom želele preseliti kmete oz. jim naložiti še višje davke. Staroverci so popis označili za "delo antikrista", še posebej pa jih je vnemirjalo dejstvo, da je vsakdo, ki je bil popisan, prejel številko. Nekateri od najbolj fanatičnih starovercev so se odločili, da je prišel čas, da zapustijo ta svet.
23. decembra 1896 je v Tiraspolju (prestolnici današnje Transnistrije, mednarodno nepriznane države med Moldavijo in Ukrajino) devet starovercev odpelo pogrebno pesem samim sebi, nakar so se ulegli v grobove in počakali na sovernika Fjodorja Kovaljova, da je grobove prekril z opeko. Med pokopanimi je bila tudi njegova žena Anna in njegovi dve majhni hčerki. Štiri dni kasneje je Kovaljov žive pokopal še šest ljudi in nato februarja naslednje leto še štiri, vključno z lastno sestro. Na koncu je 28. februarja pokopal šest ljudi, vključno s svojo mamo in bratom.
Kovaljova so aprila 1897 aretirali in zaprli, podrobnosti njegovega zločina pa niso prišle v javnost, saj oblasti niso želele, da bi ljudje postali pozorni na pogubno nevednost starovercev. Leta 1898 je car Nikolaj II. ukazal, da Kovaljova premestijo v pravoslavni samostan v Suzdalju, kjer je živel pod strogim nadzorom. Leta 1905 je bil izpuščen, nakar se je znova poročil in imel tri sinove.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
